Lov kot psihopatologija?

Lov kot psihopatologija?

Prvi predsednik ZR Nemčije Theodor Heuss (1884 – 1963 je dejal: »Lov je samo strahopeten opis posebno strahopetnega umora sobitja, ki nima nobene možnosti. Lov je stranska oblika človeške duševne bolezni.«

Ali je lov res neka oblika človeške duševne bolezni in tako psihopatologija? Ali je umor nedolžnega bitja, kot je to žival, normalno stanje človekove duše ali njena patologija?

Neznani lovec: »Redko katero doživetje z žensko se lahko meri s tem, kar se po krvi razlije, ko srna ali košuta, ki zasluti, da je nekdo blizu, počasi dvigne glavo iz trave, gleda te z velikimi temnimi očmi, rahlo negotovo se ozira naokoli, spet pogleda v tvojo smer, saj čuti, da si tu, in potem pride ta trenutek, ko se vse zlije, dopolni, pritisneš in pade! Nič se ne more meriti z ognjem, ki se ob tem razlije po žilah, po vsem telesu, butne v možgane, v srce, v vso intimo, z vso močjo. Vsega, kar se v tistem trenutku zgodi, ne morete zapisati, ker bi bilo to preveč. A se zgodi. To je eksplozija! Erupcija vsega!« In še enkrat neznani lovec: »Ne vem, zakaj. Veliko sem premišljeval o tem. Morda zato, ker je pri tem vse tako preprosto: čakaš, in potem pride, kar si želiš, kar občuduješ in obožuješ; tam je, tako lepo, prepuščeno ti na milost in nemilost; vznemirjenje te vedno bolj prevzema, nevzdržna napetost in želja naraščata do razžarjenosti, ki bi še železo stalila; sprožiš, in ko žival podre strel, začutiš istočasno silovito bolečino in neko goreče zadovoljstvo; ne misliš, ne zavedaš se jasno, vsaj zase mislim, da se nisem, a občutek nekakšne vzajemne predaje drug drugemu je v tistem trenutku močno prisoten. Posrka te vase. Popolnoma prevzame. Do konca izčrpa. Skoraj te ni več. A vendar si rešen in nekako brez strahu za vse, kar je bilo, in kar sledi. Živ si. In svoboden. Nobene negotovosti ni. Nobenih vprašanj. Nobene skrbi, kaj zdaj. Kako bo naprej. Nobene zahtevnosti. Nobenih obvez. Nobenega občutka ujetosti. Nobenih nepotrebnih in odvečnih besed. Strahu pred izsiljevanjem. Mučnega molka. Očitkov. Želje, da bi takoj vstal in odšel. Ostaja samo to, da je bilo čudovito lepo in nepozabno doživetje, ki od tebe ne terja ničesar več.«*

Nič se ne more meriti z ognjem, ki se ob umoru nedolžnega živega bitja razlije po telesu lovca. To je eksplozija in erupcija vsega. Ali je to patološko ali ne? Čudovito lepo in nepozabno doživetje je za tega lovca umor nedolžne živali. Ali je to patološko ali ne?

Lovec in novinar Eckard Fuhr pravi: »In seveda, priznam, lov je razburljiv. Upleniti živo žival je nekaj drugega, kot s sekiro spremeniti staro kokoš v surovino za kurjo juhico. Še po mnogih letih se moram boriti z lovsko vročico. Frekvenca utripa in stopnja adrenalina naraščata, ko se pokaže lovna divjad. Streljanje zahteva obvladovanje samega sebe. Ko potem najdem mrtvo srno, me zajame neprimerljivi občutek notranjega zadovoljstva. No, primerljiv je: po uspešnem lovu se počutiš kot po dobrem seksu ali kot po pisanju dobrega teksta, ki ga smatraš za uspelega.«**

Lovca Eckarda Fuhra zajame neprimerljiv občutek notranjega zadovoljstva, ko umori nedolžno živo bitje. Ali je ta občutek patološki ali ne? Lovec je zadovoljen, ko mori! Kako žalostno!

Prof. Gerd Rohmann pravi: »Kajti v tem, da ubijemo divjad, ki je del narave in pri tem doživimo izredni učinek sle, se empirično izkaže, da smo v svoji notranjosti doživeli nekaj posebnega … Z lovom je enako kot z ljubeznijo: erotično doživetje je na poti do vrhunca. Cilj namreč ni hiter zaključek, temveč v prizadevanju in doživetju ter dosegu skupnega trajnega vrhunca …«

Lovec in odvetnik Dr. Florian Asche: »Vse preradi zamenjujemo razveseljive in pomembne spremljevalne pojave, ki naj bi opravičevala naše dejanja, z njihovimi resničnimi vzroki. Seks imamo zato, ker nam je sla in užitek. Na lov gremo zato, ker nam je sla in užitek.« Odkrito priznanje lovca, kaj je motiv lova!

Ali je užitek in slo pri umoru nedolžnega bitja patološko ali ne?

Že pokojni nevrolog in psihoanalitik dr. Paul Parin, tudi lovec: »Že od svojih prvih lovskih pustolovščin vem: lov daje prosto pot za zločine, umore in za spolno slo, kjerkoli in kadarkoli se lovi.« In še: »Prepovedi ne veljajo več. Ko pišemo o lovu, moramo pisati o spolni sli in o grozovitosti in zločinu … Pravi lov ne poteka brez namere po ubijanju. Strastni lovci hočejo ubijati. Lov brez umora je pojem, ki samega sebe izloča …« Pravi tudi: »Sprožil sem, slišal sem pok, sunka orožja nisem čutil. Skočil sem pokonci, slep in gluh sem stal tam. Nevzdržna napetost nekje v spodnjem delu telesa, nekaj se je moralo zgoditi. Nenadoma je napetost popustila, v sunkih užitka mi je teklo v hlače, ne, to je bil čudovit izliv semenske tekočine, prvi zavestni. Stal sem vzravnano, z orožjem v svoji levi roki, zopet sem lahko slišal in videl. – Tam leži plen, kup pisanega perja.«

Strastni lovci hočejo ubijati, lov daje prosto pot za zločine in umore, pravi psihoanalitik, ki je tudi lovec. Ali je potem lov patologija ali ne? Kup pisanega perja! Tako poniževalno se lovci izražajo o nedolžnih živalih. Kup perja! Neverjetno!

Filozof Ortega y Gasset: »Kri ima orgijsko moč, če je prelita … in ko omadežuje prekrasno dlako živali.« In še: »Daleč od tega, da bi lovstvo vodil razum, lahko pa rečemo, da je največja nevarnost za obstoj lovstva ravno razum.«

Prelita kri ima orgijsko moč. Prelita kri umorjenih prostoživečih živali je boginja lovcev. Tej boginji je ime Diana in njej služijo lovci. Diana je že dolgo boginja lovcev. Poganska boginja. Krvava boginja, boginja morjenja. Lovce blagoslavlja tudi katoliška cerkev. Očitno je tudi krvava Diana cerkvena boginja, seveda poleg device Marije, ki jo katoliška cerkev označuje celo za božjo mater.

Lovec Günter R. Kühnle je o lovskem nagonu in vzdraženju pri ubijanju živali napisal doktorsko disertacijo. Piše: »Po vsem svetu se lov redko izvaja iz čisto praktičnih motivov (na primer lov za potrebe prehrane), izvaja se zaradi močnega emocionalnega doživetja, pogosto spremljanega z veliko strastjo in vdanostjo (vzdraženje pri ubijanju živali, veselje, sreča, razvedrilo, sprostitev, pustolovščina) … Za moderne lovce današnjega časa pomeni ubijanje divjadi potrebni pogoj za dosego strastno pogojenega emocionalnega dogodka (vzburjenje).« »Pri uboju divjadi lovci doživijo vzdraženje in to naj priznajo,« piše v največjem evropskem lovskem časopisu Wild und Hund. Ta pa je izhajal iz že omenjene disertacije.

Psihoanalitik prof. dr. Arno Gruen dvomi, da bi bil lovski nagon »prirojen« ali »genetsko pogojen, kot to navaja lovec Kühnle v svoji disertaciji: »Mora nam biti jasno, da izvor teh potreb ni v genetski strukturi ali v povezavi z naravo človeka, temveč v manjvrednostnih občutkih, v pomanjkanju osebnih vrednot in v nesposobnosti za prenašanje negotovosti. Posledica tega je, da je nastala zelo nevarna fiktivna predstava lovcev, da lahko obvladujejo ljudi, narode, živali in naravo, se pravi umiranje, absolutno varnost in neranljivost.«

Lovski nagon je posledica svobodne volje in vsakdo ima zato možnost, da se lovu odpove in izstopi iz lovske organizacije.

Znanstveni novinar Gerhard Staguhn je v svoji knjigi »Ljubezen do živali – enostranski odnos« že pred dvajsetimi leti ugotovil: »Če človek, razen lova, občuti mik pri ubijanju živali, ga psihologi uvrščajo v kategorijo duševno zelo motenih oseb.«

Če nelovec občuti mik pri ubijanju živali, ima status duševno zelo motene osebe. Če pa lovec občuti mik ob obijanju živali, pa naj bi bila njegova duševnost normalna. Absurdno. Jasno je, da velja za lovce enako kot za nelovce, gre za kategorijo duševno zelo motenih oseb. Namerno ubijanje živali vsekakor ni mogoče uvrstiti v pojem duševne normalnosti. Ta obsega pojem življenje in ne uničevanje le-tega.

Lov je torej psihopatologija!
______
Slovarček izrazov po Slovarju slovenskega knjižnega jezika:
psíhopatologíja -e ž (ȋȋ) veda o vzrokih, nastanku in razvoju duševnih motenj in bolezni
psihopát -a m (ȃ) psiht. značajsko, osebnostno neuravnovešen človek


* Citati v tem odstavku so iz https://anaasicsic.com/2019/10/13/kam-vodi-krvavo-umirjanje-strasti-in-kako-upravljati-s-pretirano-slo-po-streljanju/
** Brošura Dejstva proti lovu, izdajatelj Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, 2017 (vsi citati do konca teksta).

Print Friendly, PDF & Email
close

Naročite se na naše e-novice

close

Naročite se na naše e-novice