Lovsko norčevanje iz umorjenih živali: zadnji grižljaj
Med lovskimi običaji obstaja tudi običaj imenovan zadnji grižljaj. V prilogi etičnega kodeksa slovenskih lovcev je opredeljen takole:
»Simbolni zadnji grižljaj divjadi je zelena vejica, ki jo uplenitelj vtakne uplenjeni divjadi v gobec ali v kljun. Tako se divjadi lovec simbolno oddolži za njeno žrtev oziroma se ji zahvali za trofejo. Zadnji grižljaj lovec odlomi na kraju uplenitve, kjer že prej divjad položi na njeno desno stran telesa, torej z levim bokom navzgor. K divjadi se skloni ali poklekne ter ji spoštljivo vtakne zeleno vejico, ki jo odlomi in je nikoli ne odreže z nožem ali katerim drugim orodjem. To stori uplenitelj sam, nikoli upleniteljev vodnik ali spremljevalec.
Zadnji grižljaj pripada vrstam divjadi: veliki divjadi – prežvekovalcem obeh spolov in vseh starosti: jelenjad, srnjad, damjaki, kozorogi, mufloni, gamsi. …«
Ali ne gre za norčevanje lovcev iz umorjene živali? Žival naj bi se celo sama žrtvovala za dobrobit lovca in mu tako podarila svoje življenje in trofejo. Očitno je žival prišla k lovcu, se ulegla predenj in ga prosila, mogoče celo zahtevala, naj jo umori ter si jo vzame za trofejo in druge potrebe. Seveda je resnica drugačna, lovec je žival brutalno umoril in ji tako ukradel življenje. Po koncu tega krvavega dejanja pa ji nudi zadnji grižljaj v obliki zelene vejice kot zahvalo. Kakšno neverjetno norčevanje lovcev iz živali in narave. Celo spoštljivo poklekne pred žival, ki jo je sam brutalno umoril. Absurdno. Očitno spoštuje svoj umor nedolžne živali, spoštovanje torej namenja samemu sebi in seveda tudi tistemu, katerega poslanec je in v imenu katerega je umoril živo bitje. Torej satanu!
