Odprava subvencij živinoreji
Leta 2008 je švedski evropski poslanec Jens Holm sprožil p
obudo za odpravo subvencij masovni živinoreji v državah Evropske unije. Meni, da je eden največjih povzročiteljev podnebnih sprememb, poleg onesnaževalcev, kot sta težka industrija in transportni sektor, prehrambna industrija. Kar pojemo, zajema približno tretjino učinka na podnebne spremembe. Meso na primer, povzroča veliko večje uničenje, kot druge vrste hrane.
Mesna industrija in vzreja živine prispevata 18% celotne emisije toplogrednih plinov. Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo poroča, da gre v tem primeru za dejansko večji vpliv na podnebne spremembe, kot ga ima celotni svetovni kopenski transport. Več kot tretjina celotne žetve žita služi za krmo, kar je neracionalno. Lahko bi proizvajali manj mesa in žito raje porabili za hrano večjemu številu ljudi, preostanek pa za biogorivo. Potrebna je opustitev subvencij za pridelavo mesa, saj današnja potratna proizvodnja mesa ne nosi lastnih okoljskih stroškov. Živinorejski sektor je pomemben izvor emisij ogljikovega dioksida. Med drugim tudi zaradi dejstva, da krčijo gozdove, ki so prej absorbirali ogljikov dioksid in jih spreminjajo v pašnike ah v zemljišča za polja z živalsko krmo. Svetovna banka je leta 2004 objavila poročilo z naslovom: Vzroki krčenja gozdov v Brazilski Amazoniji, v katerem je navedeno, da je bilo 88% posekanih gozdnih površin v območju Amazonke spremenjenih v pašnike za živino. Po izračunih, okrog 9% globalnih emisij ogljikovega dioksida, ki izvirajo iz človekovega delovanja izvira iz reje živine. V večjo porabo fosilnih goriv vodi tudi transport krme, kar še dodatno povečuje emisije ogljikovega dioksida.
V zadnjih 200 letih se je stopnja metana v ozračju podvojila z 0.8 n 1,7 volumskih delcev na milijon. Med 35% in 40% globalnih emisij metana, ki jih pripisujemo človekovim aktivnostim izvira iz prebavnih procesov živine. Dve tretjini vseh emisij dušikovega oksida, kot posledic človekovih dejavnosti, nastajata na račun živinoreje. Dušik se sprošča iz umetnih gnojil, iz urina in izločkov živali ter iz zalog gnoja. Živinoreja zahteva 30% celotne zemeljske obdelovalne površine, 78% celotne obdelovalne površine na svetu se uporablja za rejo živali. Med letoma 1965 in 1997, se je v Braziliji sajenje s proteini bogate soje povečalo za petdesetkrat. Delež Brazilije v svetovni proizvodnji soje je danes 26% in večina se izvaža v Evropo kot krma za živali.
Po poročilu Švedske univerze kmetijskih znanosti (Sveriges Lantbruksuniversitet) z naslovom Veganstvo – vegetarijanstvo – vsejedstvo? (Vegan – vegetarian – allatare?) se za proizvodnjo kilograma dveh vrst mesa, kot sta svinjina in govedina, porabi 8,3 oziroma 12,8 kilovatne ure energije. Za primerjavo, se za proizvodnjo stročnic, porabi 0,86 kilovatne ure, za proizvodno krompirja pa samo 0.44 kilovatne ure energije. Za proizvodnjo hrane živalskega izvora se torej porabi deset do dvajsetkrat več energije kot za hrano rastlinskega izvora.
V letu 2007 sta skupek posegov Evropske unije in neposredna podpora živinorejski industriji, znašala kar 3.500504,000 evrov. Glede na številne negativne učinke, ki jih ima živinorejska industrija na okolje, bi bilo treba spremeniti politiko subvencioniranja proizvodnje živalskih izdelkov. To so glavni poudarki pobude Jensa Holma za odpravo subvencij masovni živinoreji v EU.
Ali se je mogoče kaj spremenilo od leta 2008, ko je bila sprožena zgornja pobuda? Nič bistvenega. EU še vedno ima subvencije, ki jih deli evropski živinoreji. EU še vedno financira dejavnost, ki je okoljsko in podnebno zelo uničujoča, kar seveda velja tudi v odnosu do živalskega sveta in seveda tudi do ljudi, ki so tako ali drugače žrtve uničujoče živinoreje. Vse to seveda velja tudi za Slovenijo.
Velik del tega “uničevalnega” kmetijstva je podprto z državnimi subvencijami. Gre za javna sredstva, ki jih plačujejo vsi državljani. Očitno je, da živinoreja ni sposobna z lastnimi prihodki eksistirati in potrebuje denarna sredstva – subvencije od zunaj. Subvencije umetno znižujejo ceno kmetijskih pridelkov, npr. mesa, pri čemer je kršeno tudi temeljno družbeno načelo, da kupec plača vse stroške nekega proizvoda. V ceni mesa oz. mleka bi morali biti zato zajeti vsi stroški produkcije, tudi okoljska škoda, škoda na zdravju ljudi in živali, stroški morjenja živali in podobno, to ceno pa bi moral plačati naročnik, to pa je potrošnik.
Javna sredstva, kamor spadajo tudi subvencije uničujoči živinoreji, se lahko uporabljajo samo za tiste dejavnosti, ki ne škodujejo naravi, živalim in ljudem. Državne subvencije, predvsem za masovno živinorejo, in z njo povezane dejavnosti so škodljive, saj omogočajo oz. sodelujejo, kot že navedeno, pri uničevanju narave, živali in ljudi. Zato je potrebno te subvencije odpraviti in ta denar porabiti za namene, ki niso nasprotni ustavi. Omenjene subvencije bi se lahko med drugim uporabile za tip kmetijstva, ki ne uničuje narave, ne povzroča bolezni in trpljenja živali. Ta tip kmetijstva je zelo podcenjen, čeprav je to edina pot za zdravo hrano in preživetje ljudi.
Torej: ne za subvencije živinoreji! Čimprej jih je potrebno odpraviti.Do kdaj bodo morali davkoplačevalci še financirati neko skrajno uničujočo dejavnost.
