Pobuda za oceno ustavnosti dela ZDLov-1, ZKZ in ZG
Naslovnik:
Ustavno sodišče Slovenije
p. p. 1713
SI-1001 LJUBLJANA
Ljubljana, 7.11.2011
POBUDA ZA OCENO USTAVNOSTI IN ZAKONITOSTI
– 5. člena Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/1993 in naslednji)1,
– 5. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/1996 in naslednji)2, oba v delu, ki se nanaša na lov, in
– Zakona o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 16/2004 in naslednji)3
1. Pobudniki vlagajo pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti Zakona o gozdovih, Zakona o kmetijskih zemljiščih, oba v delu, ki se nanaša na lov (5. člen) in Zakona o divjadi in lovstvu, ker nobeden od teh zakonov ne omogoča pobudnikom in drugim osebam ugovor vesti lovu na lastnih zemljiških nepremičninah, torej na gozdnih in kmetijskih parcelah. To je v nasprotju s svobodo vesti, ki jo vsem osebam garantira slovenska ustava (41. člen) in kar bi moral urediti zakon v smislu 46. člena ustave. Vsi pobudnik so iz etičnih razlogov proti lovu. Pobudniki, fizične osebe, ki so proti lovu živali, morajo sedaj trpeti, da lovci na njihovih lastnih površinah, torej praktično pred njihovimi očmi, morijo lovne prostoživeče živali, čeprav so proti mučenju in ubijanju živali iz kakršnih koli razlogov, razen če bi bilo to v korist živali, npr. zaradi hude bolezni ali poškodbe in bi se z usmrtitvijo skrajšalo oz. preprečilo trpljenje živali.
O pravnem interesu pobudnikov
…
20. Živali so živa bitja, ki imajo svoje dostojanstvo, se zavedajo same sebe in imajo osebnost, kar sedaj dokazujejo tudi znanstveniki. So bitja, ki imajo čustva, občutke, ki čutijo trpljenje, veselje in podobno. Imajo svoje družine, podobno kot človek. Mnoge živali tudi razmišljajo na podoben način kot ljudje, tudi v smislu vzrok-posledica. Njihova inteligenca je na visokem nivoju, sigurno na višjem nivoju kot npr. pri dojenčki, seveda pa tudi na višjem nivoju kot ga imajo mnogi duševno bolni oz. prizadeti odrasli ljudje. Njihova sposobnost komunikacije je na višjem nivoju kot jo ima človek sam po sebi, brez umetnih pomagal (telefoni …). Tudi morala živali je v povprečju višja kot pri ljudeh. Mnogo znanstvenih raziskav je, ki vse to dokazujejo. Seveda velja to tudi za živali, ki so lovna divjad. Tudi državni pravni red se v bistvu zaveda dejstva, da imajo živali svojo osebnost, saj je začita živali celo ustavna kategorija začito živali pred mučenjem mora urediti zakon (72. člen).
Presoja ustavnosti in zakonitosti Zakona o gozdovih, Zakona o kmetijskih zemljiščih in Zakona o divjadi in lovstvu
21. Slovenska ustava spada med moderne ustave ter priznava kar nekaj človekovih pravic in svoboščin. Tako zagotavlja nedotakljivost človekovega življenja, priznava pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, priznava pravico do osebne svobode … Zelo pomembna je svoboda vesti, ki jo ustava priznava v 41. členu, saj tako omogoča realizacijo etičnih vrednot posameznika. Ustava v 46. členu varuje to svobodo vesti in zato omogoča ljudem pravico do ugovora vesti, pri čemer določa, da je ta dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb. V Sloveniji je ugovor vesti zakonsko urejen glede vojaške obveznosti in v zdravstvu.
22. Svoboda vesti izhaja iz temelja vseh vrednot, to je človekovega dostojanstva, ki je temelj demokratične države in med drugim predstavlja posebno izrazno obliko svobode mišljenja oz. izražanja, nedotakljivosti njegove zasebnost in splošne svobode ravnanja. Vest kot etični pojem človeku pove, katero ravnanje je v določeni situaciji pravilno, torej se ravnanje analizira s kriterijema dobro in slabo in pomeni moralno odgovornost. Svoboda vesti ne varuje samo besedni izraz vesti, temveč tudi ravnanja, ki izhajajo iz svobode vesti in jih neka oseba v določeni situaciji šteje za zavezujoča in brezpogojno obvezna in tako pride v resen konflikt vesti, če mora ravnati nasprotno. Javna oblast posameznika v principu ne sme obvezovati, da ta ravna v nasprotju s svobodo vesti, razen v izjemnih primerih v skladu z ustavo. Država mora zagotoviti prostor za aktivno uresničevanje svobode vesti, torej država ne sme preprečiti nekega ravnanja, ki izhaja iz svobode vesti, razen v izjemnih primerih v skladu z ustavo. Delovanje države v nasprotju s tem bi pomenilo, da posega v človekovo osebnost, saj je svoboda vesti del osebnosti, tudi del človekovega razvoja. Svoboda vesti ima v Sloveniji najvišji ustavni rang, saj spada svoboda vesti, ki jo varuje pravica do ugovora vesti, med »neodtujljive« pravice, ki jih ni mogoče omejevati ali začasno razveljaviti. To namreč jasno sledi iz 16. člena slovenske ustave, kjer je določeno, da svobode vesti iz 41. člena ustave ni mogoče omejiti ali začasno razveljaviti niti v vojnem ali izrednem stanju. Če svobode vesti ni mogoče omejevati v vojnem ali izrednem stanju, je jasno, da tega ni mogoče narediti niti v mirnem stanju.
23. Pobudniki kot fizične osebe in pravne osebe so dolžne dopustiti lov na svojih zemljščih, kajti zakonodaja to od njih zahteva. Zakon o kmetijskih zemljiščih namreč v 5. členu določa:
“Pravna ali fizična oseba, ki je lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča (v nadaljnjem besedilu: lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča) mora na svojih, zakupljenih ali drugače dodeljenih neobdelovalnih kmetijskih zemljiščih dopustiti drugim čebelarjenje, lov in rekreativno nabiranje plodov prostorastočih rastlin, zelnatih prostorastočih rastlin, gob in prostoživečih živali v skladu s predpisi ter dopustiti prosto gibanje drugim osebam po neobdelovalnih kmetijskih zemljiščih, če se s tem ne povzroči škoda.
Povzročitelj škode na zemljišču ali pridelku je odškodninsko odgovoren lastniku, zakupniku ali drugemu uporabniku kmetijskega zemljišča oziroma pridelka v skladu s predpisi.”
Enako določa Zakon o gozdovih v 5. členu:
“(1) Lastninska pravica na gozdovih se izvršuje tako, da je zagotovljena njihova eko|oška, socialna in proizvodna funkcija. Lastnik gozda zato mora:
– gospodariti z gozdovi v skladu s predpisi, z načrti za gospodarjenje in upravnimi akti, izdanimi po tem Zakonu;
– dopustiti v svojem gozdu prost dostop, razen za primere pridobitne turistične oziroma pridobitne rekreativne dejavnosti;
– dopustiti v svojem gozdu čebelarjenje ter lov in rekreativno nabiranje plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali v skladu s predpisi.
(2) Lastniki gozdov imajo pravico sodelovati v postopku priprave in sprejemanja načrtov za gospodarjenje z gozdovi. Njihove potrebe, predlogi in zahteve se v največji možni meri upoštevajo skladno z ekosistemskimi in zakonskimi omejitvami.
(3) Republika Slovenija mora v gozdovih v svoji lasti omogočiti praktični pouk kot del izobraževalnega procesa v gozdarstvu.”
24. Iz obeh zakonskih določil je razvidno, da je tako lastnik gozda kot lastnik kmetijskega zemljišča dolžan na svojih zemljiščih dopustiti lov in to v skladu s predpisi. Ti predpisi, tako tudi ne Zakon o divjadi in lovstvu, ne omogočajo lastniku gozda oz. kmetijskega zemljišča, da bi na svojem zemljišču zavrnil oz. ne dopustil lova, razen v primeru, če gre za nelovne površine v smislu 10. člena Zakona o divjadi in lovstvu. Na teh površinah pa se itak ne sme loviti. S tem je prizadeta vest tožnikov oz. njihovo prepričanje, saj so iz etičnih razlogov proti lovu oz. ubijanju živali. To se dogaja tudi na njihovih zemljiščih in tega ne morejo preprečiti, kar pri njih izziva resen konflikt vesti. Takšna ureditev pa je v nasprotju s slovensko ustavo in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic.
25. Člena 5 Zakona o kmetijskih zemljščih in Zakona o gozdovih sta tako v delu, kjer določata, da mora lastnik zemljča dopustiti lov na svojem zemljišču v nasprotju z 41. členom slovenske ustave, ki vsakomur zagotavlja svobodo vesti. Pobudnikom kot fizičnim osebam je s tem, ko morajo dopučati lov na svojih zemljčih, ki so lovne površine, kršena njihova vest, saj so iz etičnih razlogov, kot predhodno navedeno, proti lovu oz. kakršnemu koli ubijanju živali, in zaradi tega prihajajo v resen konflikt vesti, ko lovci na njihovem morijo nedolžne živali. S tem je kršen tudi člen 9 Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah,7 ki garantira pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi.
26. Poleg tega je takšna ureditev v nasprotju s 33. členom slovenske ustave, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Del te pravice je tudi pravica do mirnega uživanja lastnine, kar izrecno varuje tudi Protokol h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin v 1. členu, ki govori o varstvu lastnine in določa med drugim, da ima vsaka oseba pravico do spoštovanja svojega premoženja. Pobudniki kot fizične osebe so dolžne na svojih lovnih površinah trpeti prisotnost oboroženih moških oz. žensk in lovskih psov, pri čemer lovci s svincem onesnažujejo njihova zemljišča. Ker ni omejitve, lahko lovci zavzamejo praktično celotno lovno površino in čakajo ure in ure na svoj plen. V tem času pobudniki sploh ne morejo izvrševati svojih opravil kot kmetje in morajo čakati, da se lovci odstranijo s svojim krvavim plenom iz njihove lastnine. To pa je zelo velik in hud poseg v lastninsko pravico, vsakakor tudi nesorazmeren tudi v primerjavi s splošnim interesom, če je pri lovu sploh mogoče govoriti o kakšnem splošnem javnem, predvsem vsebinskem interesu. Gre za nesorazmerno breme, ki ga morajo trpeti pobudniki, kar ustava v 33. členu in protokol v 1. členu ne opravičujeta. Gre za zelo hud poseg v lastninsko pravico, saj nekdo drug, torej lovci, in ne lastnik odloča o določenih zadevah, ki se dogajajo na njegovi zemlji, npr. kdaj bo nekaj naredil na svoji zemlji …
27. Republika Slovenija je lastnik prostoživečih živali v Sloveniji, ki z divjadjo tudi upravlja. Trajnostno upravljanje z divjadjo lahko Republika Slovenija pod določenimi pogoji z Zakonom o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) prenese na usposobljeno pravno osebo kot lovsko pravico. (1. člen) To pomeni, da pogoje in način lova ureja Republika Slovenija v zakonu in to pod temi pogoji, v skladu s koncesijsko pogodb se lahko izvaja lov preko lovskih družin, ki so organizirane kot društvo. Lovska pravica v Sloveniji ni vezana na lastninsko pravico na zemljišču, temveč izvirno pripada državi.8 Lastnikom zemljišč tako ni priznana lovska pravica in upravičenja, ki izvirajo iz te pravice, torej tudi nelov na lastnih površinah. Lovska pravica je prenešena na lovska društva in lovišča posebnega pomena, s katerimi upravlja Zavod za gozdove Slovenije.
28. Po slovenski ustavi (46. člen) je ugovor vesti dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s s tem ne omejujejo pravice in svobočine drugi oseb. Kot že navedeno, je ugovor vesti dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svobočine drugih oseb. Po Zakonu o okolju je divjad državna lastnina, s katero upravlja Republika Slovenija (2. člen ZDLov-1). Ta lahko trajnostno gospodarjenje z divjadjo pod pogoji določenimi z ZDLov-1 prenese na usposobljeno pravno osebo kot lovsko pravico. Glede na to, da imajo nekateri subjekti lovsko pravico, to so npr. lovska društva, bi marsikdo menil, da je potrebno preveriti odnos med to pravico in pravico ugovora vesti v smislu omejevanja lovske pravice s strani pravice do ugovora vesti. To niti ni potrebno, saj spada svoboda vesti, ki jo varuje pravica do ugovora vesti, kot že navedeno, med neodtujljive pravice, ki jih v smislu 16. člena ustave ni mogoče omejevati ali odvzeti. Po drugi strani pa lovska pravica v Sloveniji ni vezana na lastninsko pravico na zemljišču, torej ni njen del, temveč izvirno pripada državi.9 Lastnikom zemljišč tako ni priznana lovska pravica in upravičenja, ki izvirajo iz te pravice, torej tudi nelov na lastnih površinah. Lovska pravica je prenešena na lovska društva in lovišča posebnega pomena, s katerimi upravlja Zavod za gozdove Slovenije. Gre za izvedeno pravico, ki jo lovska društva dobijo s koncesijo in je tako pogodbenega značaja in ne ustavnega kot svoboda vesti ali pravica do ugovora vesti. Zato sta pravica do ugovora vesti, ki varuje svobodo vesti in lovska pravica na različnih nivojih in sploh ni mogoče, še manj pa potrebno, ugotavljati ali pravica do ugovora vesti omejuje lovsko pravico ali ne. Svoboda vesti s svojo varovalko – pravico do ugovora vesti je daleč pred lovsko pravico. Nenazadnje pa lovska pravica tudi ni pravica fizičnih oseb, temveč pravnih. Nerazumno bi bilo, da bi bila pravica pravne osebe, ki jo ustava sploh ne pozna, nad eno izmed temeljnih ustavnih človekovih pravic oz. svoboščin, to je svobodo vesti. Mogoče je trditi celo nasprotno: lovska pravica oz. lov neustavno preprečujeta svobodo vesti lastnika lovnih površin na teh nepremičninah v smislu prepovedi lova oz. ubijanja živali. Ob tem je potrebno še omeniti, da so edini omejevalni faktor svobode vesti pravice in svobočine drugih in ne javnih interes. Kar niti Zakon o gozdovih, niti Zakon o kmetijskih zemljčih niti Zakon o divjadi in lovstvu, ki bi lahko uredili ugovor vesti lovu, tega ne urejajo, so zaradi tega vsi ti zakoni v nasprotju z 46. členom ustave.
29. Neuresničitev 46. člena v pogledu ugovora vesti lovu je aktualna že kar dolgo. Pobudnik Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je v letu 2007, ko so se pripravljale spremembe Zakona o divjadi in lovstvu predlagal Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Vladi RS, da se v omenjenem zakonu uredi tudi ugovor vesti lovu. Oba državna organa predloga nista sprejela, tako da se ni nič spremenilo. Kopija predloga ministrstvu (28.3.2007) se prilaga.
30. Biti ne samo proti ubijanju živali, temveč tudi proti lovu živali, lov živali je namreč več kot golo ubijanje živali, je tudi iskanje, opazovanje, zasledovanje, vabljenje in čakanje divjadi s ciljem upleniti divjad, je namreč eden najbolj pomembnih vidikov vesti marsikaterega posameznika. Zato je država dolžna čimprej urediti, da se v okviru ugovora vesti realizira ta vidik svobode ljudi. Kajti, če je država to uredila na področju vojske, torej je ljudem zaradi določenih nazorov omogočila, da se izognejo uporabi orožja in tako ubijanju drugih ljudi, in seveda tudi živali, saj je v vojnah ubitih ogromno živali, ne more biti nobenih resnih zadržkov proti ugovora vesti lovu. Še posebej ne, ker je ugovor vesti omogočen tudi zdravnikom, ki lahko odklonijo vsak zdravniški poseg, če sodijo, da ni v skladu z njihovo vestjo, razen če gre za nujno zdravniško pomoč. Zdravnik lahko torej odkloni vsak zdravniški poseg, tudi najmanjšega, če je v nasprotju z njegovo vestjo, lastnik gozda pa sedaj ne more prepovedati morjenja živih bitij na svoji nepremičnini, kar je absurdno. In primerjati nek zdravniški poseg, ki se ne dotika življenja in pa morjenje živali v gozdovih, sploh ni mogoče. In ker predpisi tega ne urejajo, kot že navedeno, je kršenih več ustavnih določb. Gre tudi za kršitev osnovnega dostojanstva ljudi, ki ga je država poteptala, niti na opozorila javnosti tega ni hotela urediti oz. še sedaj tega noče.
31. V mnogih evropskih državah lahko lastnik sam odloča o tem, ali bo dopustil lov na svojem zemljču. Tako npr. v Finski določa zakon iz leta 1993, da je lastnik zemjiča, če ni določeno drugače, upravičen loviti in odločati o lovu.10 V Franciji je zakon iz 1964 uvedel občinska in medobčinska društva lovcev, v katera so se morali obvezno vključiti vsi mali zemljiški posestniki in nanje prenesti lovsko pravico, s čimer so pridobili pravico loviti kjerkoli v loviču lovske organizacije. Evropsko sodiče za človekove pravice je v zadevi Cassagnou kasneje razsodilo, da je takšna ureditev diskriminatorna in da pretirano posega v lastninsko pravico in svobodo združevanja. Kasnejša francoska ureditev je na podlagi te razsodbe uvedla možnost, da lastniki majhnih zemljišč, ki na svojih zemljiščih ne bi mogli sami izvrševati lovske pravice, kot lahko to storijo lastniki večjih zemljišč, uveljavljavljo prepoved lova, če mu iz etičnih razlogov nasprotujejo. Oseba, ki je izrazila ugovor lovu, je dolžna postaviti napise na svojih zemljiščih, da je lov tam prepovedan.11 V Luxemburgu je bil prisilni lov razglašen za nezakonit zaradi nasprotovanja človekovim pravicam. Takšno obliko lova, torej, da so zemljiški lastniki prisilno vključeni v lovsko skupnost, in morajo trpeti lov na svojem zemljišču, je najvišje upravno sodiče s sodbo v letu 2004 razglastilo za nasprotno človekovim pravicam, pri čemer se je sklicevalo na razsodbo Evropskega sodišča iz leta 1999.12 Sedaj lahko lastnik zemljišča v Luxemburgu prepove lov na svojem zemljišču. Tudi na Portugalskem je prišlo po zgodovinski odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice iz leta 1999 do spremembe in novi portugalski zakon daje lastnikom zemljišča pravico, da so njihove površine brez lova. Da lahko lastnik zemljišča prepove lov na svojem zemljišču, velja tudi v drugih evropskih državah, npr. Veliki Britaniji, Belgiji, Danski, Nizozemski …13 Podobno kot leta 1999 je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo tudi v zadevi Schneider v. Luxenburg dne 10.7.2007, št. 2113/04.
32. Iz obeh citiranih razsodb Evropskega sodišča za človekove pravice (1999 in 2007) jasno izhaja, da ni dopustno, da se nekoga prisili, da dopusti lov na svojem zemljišču, če mu nasprotuje. Čeprav sodiče izrecno v razsodbi iz leta 1999 ni navedlo, da bi francoska ureditev posegala v svobodo mišljenja, kot so navajali pritožniki, saj se s tem niti izrecno ni ukvarjalo,14 ker je menilo, da so bili že drugi pritožbeni razlogi utemeljeni in razsojanje o tem ni potrebno, pa iz te odločbe, kot tudi iz odločbe iz leta 2007, jasno izhaja, da se ne sme nikogar prisiliti, kot že navedeno, da bi moral dopustiti lov in s tem ubijanje živali na svojem zemljišču.
33. V slovenski ustavi ni najti pravice od ubijanja. Nasprotno, človekovo življenje je nedotakljivo, določa 17. člen. Ustava tudi ne daje podlage za ubijanje živali, vsaj za namerno ubijanje ne, saj 72. člen določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. To pa pomeni, da mučenje živali ni dovoljeno, saj sicer ne bi bilo potrebno, da bi zakon urejal varstvo pred mučenjem. Zakaj bi obstajalo varstvo pred mučenjem, če bi bilo mučenje dovoljeno? Po drugi strani pa 5. člen ustave terja od države, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Ker so živali po pravnem redu Slovenije del naravnega bogastva, je popolnoma jasno, da mora država skrbeti tudi za ohranjanje živali. Ker lov pomeni tudi ubijanje živali, ubijanje pa ni ohranjanje živali, temveč njihovo uničevanje, je jasno, da lov pomeni uničevanje naravnega bogastva in ne ohranjanje – vsaj v tistem delu, ki se nanaša na uplenitev oz. ubijanje živali. Ali je mogoče reči, da je okoli 100.000 živali, ki jih vsako leto ubijejo lovci, ohranjanje narave? Ker je bistvo lova uplenitev živali, torej odvzem življenja in prilastitev mrtvega trupla, je tudi jasno, da je celotna bit lova, uničevanje živali in ne njihovo ohranjanje. Zato je lov v nasprotju z ustavo. Še posebej tudi zaradi tega, kar je lov v nasprotju še z 2. odstavkom 63. člena ustave, ki določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Če je protiustavno spodbujanje vsakršnega nasilja, je razumljivo, da je še toliko bolj protiustavno samo nasilje in vojna. Lov je vedno neka oblika vojne, je izjavil nemški pesnik Goethe. Vojna, ki jo v gozdovih in na poljih preko lova vodi človek proti živalim, je tako protiustavna. Protiustavno se obnašata država, ki preko predpisov dovoljuje lov oz. ga celo pod grožnjo sankcij ukazuje in lovci, ki to vse to izvajajo. Gojitev živali s puško in ohranjanje narave s puško je situacija iz nekih drugih časov.
34. Podporo svojemu prepričanju glede neubijanja živali imajo pobudniki tudi v slovenski zakonodaji o živalih. Varstvo oz. zaščita živali ima v Slovenji ustavni nivo, ki ga lov nima. Ustava namreč v 72. členu določa, da zakon uredi zaščito živali pred mučenjem. Zakon o zaščiti živali v prvem členu določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja, v drugem pa, da zaščita živali, torej tudi zaščita njihovega življenja dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakšnem koli odnosu do živali. In pobudniki resno jemljejo to dolžnost, ki jim jo nalaga zakon.
35. Kot že prej navedeno, je svoboda vesti ena izmed temeljnih ustavnih pravic oz. svoboščin posameznika. Zato po mnenju pobudnikov niti ni mogoča presoja oz. tehtanje svobode vesti in lovske pravice lovskih društev v smislu katera je pomembnejša. Če pa je, pa pobudniki navajajo še naslednje.
36. Po Zakonu o zaščiti živail (26. člen) je dovoljena usmrtitev živali, če je to potrebno zaradi ohranjanja naravnega ravntožeja. Pobudniki menijo, da se z lovom ne more ohranjati naravno ravnotežje, ker je znanstveno dokazano, da lov povečuje število živali. Lov torej ogroža naravno ravnovesje. To izhaja npr. iz naslednjih raziskav:
– Raziskovalci univerze iz Alberte (Kanada) so proučevali vpliv lova na populacijo črnih medvedov (baribalov). V raziskavi so primerjali dve ločeni populaciji črnih medvedov, od katere se je pri eni izvajal lov, medtem ko je bil v drugi lov že dalj časa prepovedan. Druge življenjske razmere so bile v obeh območjih raziskave kolikor je bilo mogoče podobne. Ugotovili so, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek preživetja pri mladih živalih večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili. Prav tako je v lovljeni populaciji število mladičev/samico večje kot v nelovljeni. Ugotovili so tudi, da v lovljeni populaciji preživi 83% mladih živali, medtem ko je v nelovljeni populaciji ta odstotek le 66. Medvedke so bile v lovljeni populaciji tudi prej spolno zrele. (Pirsch, 22/2006) Vir: Revija Lovec, št. 1/2007.
– Da lov povečuje število živali, dokazuje tudi v nadaljevanju opisani primer rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993-2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežijo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57% oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60% primerih našli dva fetusa, 8% ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno – število živali se poveča.
– V znani reviji Journal of Animal Ecology je bila objavljena dolgoročna francoska študija o vplivu lova na število divjih svinj. Glavno spoznanje je zelo zanimivo: močan lov vodi k občutno večjemu razmnoževanju pri divjih svinjah kot pa manj intenziven lov. Sicer pa so francoski znanstveniki 22 let primerjali razmnoževanje divjih svinj na dveh področjih: na enem so na veliko lovili divje svinje, na drugem pa manj. Rezultat: Kjer je večji lovski pritisk, je rodnost pri divjih svinjah bistveno višja, kot na področjih, kjer se malo lovi, spolna zrelost divjih svinj je bila bistveno večja, kot na področjih z malo lova, poleg tega pa je spolna zrelost nastopila mnogo prej kot na področjih z malo lova. Tudi povprečna tešj prvič nosečih svinj je bila manjšatam, kjer je bilo mnogo lova (Servanty et alii, Journal of Animal Ecology, 2009)15
Zanimivo je tudi to, da so v nemški deželi Saarland skrajželi lovno dobo za lisice in število lisic je občutno upadlo.16
37. Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti znišj. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Mnoge ptičje vrste se glede na gostoto populacije vzdržijo valjenja. Če je ustreljenih veliko sovrstnikov, stopijo v akcijo individiumi iz rezerve in spet zraste več živali, kot jih je bilo pred ptičjim pomorom. Smiselno velja to tudi v Sloveniji. Torej, večji kot je odstrel oz. lov več živali se rodi, saj se vrsta s povečano rodnostjo brani pred izumrtjem, ki ji ga prinaša lov. Tudi slovenska študija o polhih jasno kaže, kako narava uravnava populacijo polhov v danem habitatu.
38. Zanimiva študija obstaja o tem, kakšen vpliv ima lov na konflikte med medvedi in ljudmi. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih dršjvah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane. Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. In kakšni so bili rezultati? V vseh zveznih dršjvah Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom. Lov torej povečuje konflikte med medvedi in človekom. In ker pri drugih vrstah ni nič drugače, je mogoče reči, da lov prinaša v naravo konfliktne situacije, ki gredo predvsem v škodo živali. Znano tudi je, da lov prinaša v naravo hud stres pri živalih in zato povzroča pri živalih posebno potrebo po hrani, zaradi česar prihaja tudi škod v gozdovih in na poljih. Tako kot se človek v stresu zateče npr. k hrani, pijači, nikotinu, drogam … podobno je pri živalih s tem, da imajo živali na razpolago samo hrano.
39. Prostoživeče živali naj bi povzročile veliko škodo v gozdovih in na kmetijskih površinah. Gre samo za mit in ne resnico. Kajti vsa škoda, ki naj bi jo v enem letu povzročile prostoživeče živali se giblje pod enim milijonom evrov.17 To pa predstavlja za Republiko Slovenijo in javni proračun neznaten znesek. To vsekakor ne more biti opravičilo za poboj živali v gozdovih in na poljih, ki letno presega 100 000 umorjenih živali in vnaša v družbo veliko nasilje.
40. V Severni Ameriki in Evropi je bilo v preteklosti izvedenih mnogo raziskav o učinkovitosti ubijanja volkov za zmanjševanje škod na živini. Raziskava v Minnesoti v ZDA (1992) je pokazala, da odstranjevanje volkov ni bilo učinkovito sredstvo za zmanjševanje škod. škode so se pogosto nadaljevale na pašnikih, kjer so redno odstranjevali volkove, po drugi strani pa so škode večkrat prenehale, tudi ko volkov niso odstranili. Zanimivo in signifikantno je to, da so se v povprečju škode večkrat ponovile, če so volka odstranili, kot če ga niso, in da so podatki pokazali, da se lahko po odstranitvi volkov škode še povečajo. Tudi v drugi raziskavi v Minnesoti (2008) so prišli do zanimivega zaključka, da se je število napadov volkov še povečalo, če je bilo ubitih več volkov. Raziskava iz ZDA in Kanade (Musiani et al. 2005) je pokazala, da odstranitev volkov ni zmanjšala škod niti kratkoročno niti dolgoročno, učinka ni bilo niti tedaj, ko so odstranili celoten trop, saj so prazen prostor zasedli drugi volkovi. škode so se nadaljevale, če se niso izboljšali varovalni ukrepi in okoljski dejavniki. Analiza iz Kanade (2010) je pokazala, da odvzem volkov ni vplival na pojavljanje škod, škode so se celo povečale tam, kjer so ubijali volkove. Iz raziskave iz Španije (2009) je razvidno, da obseg škod ni povezan s številom volkov niti s poseganjem v populacije, marveč predvsem z varovanjem živali in načinom reje. Podobna raziskava je bila izvedena tudi v Sloveniji. Iz študije Analiza učinkovitosti odstrela volkov za zmanjševanje škod na domačih živalih (Miha Krofelj, Rok Černe, Klemen Jerina, Univerza v Ljubljani, februar 2011) je razvidno, da odstrel volkov ni imel vpliva na višino škod na domačih živalih. To se je ujemalo, tako avtorji, tudi z izsledki tujih raziskav, da trajnostni lov na volkove ni učinkovit ukrep za zmanjšanje škod na domačih živalih. Zato predlagajo, da se v prihodnje napori usmerijo v ukrepe, ki škode učinkovito preprečujejo, npr. prehod na manj konfliktne rabe prostora ali izboljšanje varovanja drobnice z uporabo varnih ograd in pastirskih psov. Čeprav z odstrelom volkov ni mogoče zmanjšati oz. preprečiti škode na drobnici, pa je minister za okolje in prostor ravno iz tega razloga dovolil odstrel12 volkov za obdobje do konca septembra 2012. Kar je nekaj neverjetnega.
41. Iz zgornjega je jasno razvidno, da je veliko vprašanje, ali je lov res v javnem interesu ali pa je to relikt preteklosti, ki ga nek lobi s pomočjo države neupravičeno in v nasprotju z interesi celotne družbe, predvsem pa živali in narave, ohranja. Po mnenju pobudnikov javni interes ne more biti ubijanje živali. Ni nobenega stvarno upravičenega razloga za lov, še manj pa ustavno utemeljenega, kajti vse, kar dobi človek z lovom, lahko za svoje življenje pridobi iz drugih in nekrvavih virov.
42. Če se izkaže, da je lov še vedno v javnem interesu, pa je potrebno navesti še to, da bi bilo nekaj con brez lova v okviru Slovenije, ki bi nastale na podlagi ugovora vesti nepomembnih za regulacijo oz. cilje lovske zakonodaje. Pri tem vsem je zelo pomemben primer kantona Ženeva v Švici, kjer splošnega lova ni že več kot 30 let, saj so se ljudje na referendumu odločili, da lova tam ne bo več. Sicer pa ima ta kanton 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Lov je bil tam prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po 27 letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. To je tudi dokaz, da lov ni potreben in da ima narava v sebi vse mehanizme za reguliranje naravnega ravnovesja. Ta primer je zelo pomemben, kajti mnogi trdijo, da naravne zakonitosti ne morejo delovati v kulturni krajini in je zato potreben lov, omenjeni kanton to demantira, kajti gre za zelo malo območje, kjer je mnogo prebivalcev in veliko mesto, poleg tega je tam še mnogo manjših krajev.
43. Z ugoditvijo pobudi bo etika, ki kategorično odklanja ubijanje prostoživečih živali, z vključitvijo ugovora vesti priznana kot pomemben del temeljnih ustavnih pravic. Pravno priznani obseg svobode vesti se bo razširil, kar bo imelo velik vpliv na razvoj človekovih pravic in seveda tudi pravic živali. Seveda gre pri vsem tudi za varstvo manjšin, kajti pobudniki so manjšina glede na splošno družbeno klimo glede lova, ki še vedno zagovarja lov. Pobudniki so etični varstveniki živali.
44. Pobudniki tudi predlagajo, da Ustavno sodiče v skladu z 39. členom Zakona o ustavnem sodišču do končne odločitve tudi zadrži izvršitev 5. člena Zakona o gozdovih in 5. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih v delu, ki se nanašana lov. Izvrševanje lova na zemljiščih pobudnikov kot fizičnih oseb pomeni za te ne samo težko popravljive škodne posledice, temveč gre za nepopravljive škodne posledice. Pobudniki psihično močno trpijo, saj ubijanje živali na njihovem področju pomeni zanje hud poseg v njihovo svobodo vesti in s tem povezano duševnost. Z zadržanjem izvajanja lova v Sloveniji pa v Sloveniji ne bo nastala kakšna težko popravljiva škoda na drugi strani, saj kot že navedeno, lov v principu povečuje število živali, poleg tega pa obstajajo druge metode, ki lahko preprečijo škode od prostoživečih živali (ograde, kontacepcija …) Nenazadnje pa je tudi že omenjeni švicarski kanton Ženeva dokaz, da je mogoče biti brez lova in da se zaradi tega škode ne povečajo, pa tudi živali zaradi tega ni preveč. Tudi v mnogih parkih ni lova in zadeve eksistirajo zelo dobro. Kot že navedeno, ima narava v sebi vse mehanizme, s katerimi uravnava velikost populacije živali na določenem območju. To je tudi dokazano oz. dokazljivo.
45. Na podlagi vsega navedenega pobudniki predlagajo, da Ustavno sodišče pobudo obravnava in sprejme odločbo, s katero:
– v 5. členu Zakona o gozdovih in v 5. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih razveljavi besedo LOV
– če ne ne sprejme predloga iz prejšnje alineje, pa ugotovi, da sta Zakon o gozdovih in Zakon o kmetijskih zemljiščih ali Zakon o divjadi in lovstvu v nasprotju z ustavo, ker ne urejajo ugovora vesti lovu
– začasno zadrži izvajanje izpodbijanega 5. člena Zakona o gozdovih in 5. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih v delu, ki se nanaša na lov, če ne na splošno v Sloveniji pa na lovnih površinah pobudnikov kot fizičnih oseb, ki so navedene v točkah 17, 18 in 19 te pobude
– prednostno obravnava to pobudo, če ne ugodi predlogu iz prejšnje alineje.
________________
[1] Ur.l. RS, št. 13/1998 Odl.US: U-I-53/95, 24/1999 Skl.US: U-I-51/95, 56/1999-ZON (31/2000 popr.), 67/2002, 110/2002-ZGO-1, 112/2006 Odl.US: U-I-40/06-10, 115/2006, 110/2007, 61/2010 Odl.US: U-I-77/08-14, 106/2010.
[2] Ur.l. RS, št. 31/1998 Odl.US: U-I-340/96, 1/1999-ZNIDC, 54/2000-ZKme, 68/2000 Odl.US: U-I-26/97-8, 27/2002 Odl.US: U-I-266/98-72, 58/2002-ZMR-1, 67/2002, 110/2002-ZUreP-1 (8/2003 popr.), 110/2002-ZGO-1, 36/2003, 55/2003-UPB1, 43/2011, 71/2011-UPB2.
[3] Ur.l. RS, št. 120/2006 Odl.US: U-I-98/04, 17/2008.
[4] Glej http://www.osvoboditev-zivali.org/index.php?arhv=12107
[5] Glej http://www.pozitivke.net/article.php/Nasilje-Trpincenje-Lovci-Ribici-Smrt
[6] Glej http://www.osvoboditev-zivali.org/index.php?arhv=12107
[7] Tako konvencija kot protokol sta iz http://www.varuh-rs.si/index.php?id=108.
[8] Dr. Matija Damjan, Lovska pravica med javnim in zasebnim pravom, Javna uprava 2009/3, str. 105 in naslednje.
[9] Dr. Matija Damjan, Lovska pravica med javnim in zasebnim pravom, Javna uprava 2009/3, str. 105 in naslednje.
[10] Prav tam, str. 112.
[11] Prav tam, str. 111.
[12] Zadeva Cassagnou.
[13] http://www.zwangsbejagung-ade.de/rechtlichegrundlagen/situationineuropa/index.html (13.10.2011)
[14] Pravna praksa, 16-17/2001.
[15] Povzeto po reviji Freiheit für Tiere, 4/2011.
[16] Povzeto po reviji Freiheit für Tiere, 4/2011.
[17] Podatki Zavoda za gozdove Slovenije iz lovskih načrtov za leto 2011.
Pobudo so vložile tri fizične osebe in dvoje društev. Pobuda na ustavnem sodišču ni bila uspešna.