Pomor tjulnjev

Pomor tjulnjev

V aprilu se v Kanadi začne vsakoletni lov na tjulnje. Od tega dne dalje se pričenja pravi pokol tjulnjev. Lovci na tjulnje morijo predvsem mladičke, stare od dvanajst dni do dvanajst tednov. Vsako leto je na tem območju umorjenih na desettisoče teh bitij, bilanca preteklih let pa gre v milijone grozljivo umorjenih nedolžnih živali, samo leta 2004 jih je bilo celo okoli 400 000. Tjulnje morijo zaradi njihove kože, ki se prodaja na svetovnem trgu krzna. S pobijanjem nič krivih živali nekateri dosegajo peklenski dobiček, dobiček, ki temelji na krvi. Na obalah Kanade, in mogoče še kje drugje, tečejo potoki krvi nedolžnih živalskih otrok. Kot da bi bila apokalipsa.

Lov na tjulnje je okruten, podel in neetičen. Mlade tjulnje umorijo z udarcem na zatilje, s topo stranjo nekakšne sekire. Lobanjska kost naj bi pri tem počila takoj, vendar morajo pogosto udariti večkrat, preden žival umre. Rez skozi krvne žile prednjih okončin mora biti takšen, da žival izkrvavi in se ne zaveda več. Pogosto pa to opustijo, da ne bi zamazali kožuha. Dogaja se, da žival oderejo, ko še ni mrtva. Kri živali, starih od nekaj dni do nekaj tednov pordeči belino zasnežene in poledenele pokrajine.

Prav tako kruto je streljanje tjulnjev. Strelci pogosto potrebujejo za to več nabojev. Obstreljeni tjulnji lahko pobegnejo, potopijo se in utonejo. Tri od štirih ustreljenih tjulnjev ne najdejo več. Leta 2001 je neodvisna skupina veterinarjev v poročilu o lovu strnila ugotovitve, da vladna določila o t. i. humanem ubijanju teh živali niso bila spoštovana. Pretresljiva je tudi ugotovitev veterinarjev, da je bilo kar 42 odstotkov tjulnjev, ki so jih proučili, odrtih živih, ko so se še zavedali. Nepojmljive strahote. Parlamentarci, časnikarji, znanstveniki in drugi, ki opazujejo kanadski komercialni lov na tjulnje, velikokrat poročajo o krutosti lovcev, lovcev, ki vlečejo tjulnje, ko so ti še pri zavesti, čez ledene plošče s kljukami, pritrjenimi na čolne, jih streljajo in nato pustijo trpeti v agoniji.

Tjulnji lahko živijo 35 let. Namesto da bi se mladiči, ki sodijo med najbolj ljubke živali, igrali z materjo, se učili plavanja in drugih spretnosti za življenje, spali zraven ljubečih mater, jih kruti človek v krvavem obredu razmesari in potem s prodajo njihovega krzna služi denar. Skrajno neetično pridobljen, krvav denar! Dr. Christian Sailer, nekdaj tožnik pred mednarodnim sodiščem za pravice živali, je izjavil: »Nobene druge oblike lova ni, pri kateri bi bila ledeno mrzla brutalnost ljudi tako očitna kakor pri lovu na tjulnje. Mlade živali so zaupljive in ne bežijo proč kakor zajci in srne, če se jim približajo lovci. Ne: tjulnjev mladič prostodušno in žalostno gleda v lovčeve oči, preden ta zavihti gorjačo, da bi žrtvi razbil glavo in mu strgal kožuh s telesa. Skoraj ni bolj brutalnega dejanja – zanj pa tudi opravičila ne.« (Freiheit für Tiere, 2/2006)

Morija nedolžnih živih bitij se opravičuje tudi s tem, da naj bi bilo preveč tjulnjev oz. da je prevelika populacija tjulnjev kriva za zmanjšanje števila nekaterih vrst rib v morju. Seveda je to samo izgovor, kajti za zmanjšanje populacije rib je lahko odgovoren samo človek, ki ropa svetovna morja.

Čeprav se svetovni trg za krzno tjulnjev zelo hitro zapira, uvoz teh kož so namreč prepovedale Združene države Amerike, Evropska unija, Rusija in še druge države, kanadska vlada še vedno dovoljuje morijo tjulnjev. Čeprav je javnost večinoma proti morjenju teh živali, so lobisti smrti in mučenja močni in žal še vedno uspešni. Kanada, ki naj bi bila ena najbolj civiliziranih držav na svetu, je pod tako močnim vplivom zagovornikov krvavega morjenja, da želi prepoved uvoza krzna tjulnjev v nekaterih državah ovreči celo pri Svetovni trgovinski organizaciji. Vpliv »morilskega gena« je še vedno zelo močan in po svetu pušča za sabo potoke krvi nedolžnih živali. In ne samo njih. Toda tudi njemu so šteti dnevi. Propad je blizu.

Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim, pravi zlato pravilo. Kdo si želi biti na mestu tjulnjevega mladiča, ki ga udarijo po glavi in mu oderejo kožo, ko še živi. Ali pa, da ga obstrelijo in potem v velikem trpljenju umre pod ledom. Ali bi bil to kdo iz kanadske vlade oz. pristojnega ministrstva, ki vsako leto dovoljuje strašen pomor nedolžnih živih bitij. Znanstveniki sedaj tudi za živali ugotavljajo, da imajo svojo osebnost, da občutijo veselje in žalost, trpijo, se veselijo živeti, vse tako kot človek. Seveda to velja tudi za tjulnje.

Nobenega razumnega razloga ni, da bi moralo eno samo bitje doživljati tako neizrekljivo trpljenje kot ga doživljajo sto tisoči tjulnjev. Enega samega sprejemljivega argumenta ni, ki bi lahko opravičeval barbarsko obnašanje človeka do teh bitij. Dobro bi se bilo zavedati, da ne živimo več v srednjem veku, temveč v 21. stoletju, v času, ki naj bi ga krasila etika spoštovanja vseh živih bitij, torej tudi živali. Očitno pa je, da so mnogi deli sveta daleč od te etike.

Znano je, da je vse povezano med seboj. Zato je tudi položaj ljudi odvisen od položaja živali. Bolje, ko bo šlo živalim, bolje lahko gre tudi človeku. Samo spomnimo se, da je živinoreja največja grožnja okolju in eden največjih uničevalcev klime (poročilo FAO). Zaradi zastrupljenega okolja je zastrupljen tudi človek, zaradi klimatskih sprememb je ogrožen obstoj mnogih področij zemlje in nenazadnje tudi človeka – pri obeh pojavih pa ima živinoreja bistveno vlogo. Če bi bili vsi ljudje vegetarijanci, bi lahko nadzorovali klimatske spremembe, je zapisal angleški fizik Alan Calverd. Zato tudi pokol tjulnjev ne bo ostal brez posledic za ljudi. Kar seješ, to žanješ. Znano je, da se živalska vrsta pred iztrebljenjem, ki ji preti zaradi lova, brani tudi s povečanim številom rojstev mladičev.