Slovenska ustava spada med modeme ustave ter priznava kar nekaj človekovih pravic in svoboščin. Tako zagotavlja nedotakljivost človekovega življenja, priznava pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, priznava pravico do osebne svobode in tudi svobodo vesti. Zelo pomembna je že omenjena svoboda vesti, ki jo priznava v 41. členu, saj tako omogoča uresničitev etičnih vrednot posameznika. Kot vest bi bilo mogoče opredeliti tisto, kar človeku pove, katero ravnanje je pravilno oziroma ustrezno v določeni situaciji. Svoboda vesti je posebna oblika svobode izražanja in nekaterih drugih človekovih pravic ter izvira iz človekovega dostojanstva kot temelja demokratične države. Ustava v 46. členu varuje svobodo vesti in zato omogoča ljudem pravico do ugovora vesti, pri čemer določa, da je ta dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine dmgih oseb. V Sloveniji je ugovor vesti zakonsko urejen glede vojaške obveznosti in v zdravstvu. Glede na to, da so mnogi ljudje iz etičnih razlogov proti ubijanju ali mučenju živali in zato prihajajo v konflikt s svojo vestjo, ker morajo takšna dejanja dopuščati, bi bilo potrebno ugovor vesti urediti tudi na področju, ki je povezan z živalmi, npr. v zvezi z lovom, klavnicami, poskusi na živalih…

Ugovor vesti lovu

Ker država verjetno še ne razmišlja o prepovedi lova, bi bilo potrebno tistim lastnikom lovnih površin, ki so proti lovu živali in uničevanju narave, omogočiti, da sami odločajo o tem, ali se bo na njihovih nepremičninah lovilo živali ali ne. Biti ne samo proti ubijanju živali, temveč tudi proti lovu živali, lov živali je namreč več kot golo ubijanje živali, je tudi iskanje, opazovanje, zasledovanje, vabljenje in čakanje divjadi s ciljem upleniti divjad, je namreč eden najbolj pomembnih vidikov vesti marsikaterega posameznika. Zato je država dolžna čimprej urediti, da se v okviru ugovora vesti uresniči ta vidik svobode ljudi. Kajti če je država to uredila na področju vojske, torej je ljudem zaradi določenih nazorov omogočila, da se izognejo uporabi orožja in tako ubijanju drugih ljudi in seveda tudi živali, saj je v vojnah ubitih ogromno živali, ne more biti nobenih resnih zadržkov proti ugovoru vesti lovu. Še posebej ne, ker je ugovor vesti omogočen tudi zdravnikom, ki lahko odklonijo vsak zdravniški poseg, če presodijo, da ni v skladu z njihovo vestjo, razen če gre za nujno zdravniško pomoč. Zdravnik lahko torej odkloni vsak zdravniški poseg, tudi najmanjšega, če je v nasprotju z njegovo vestjo, lastnik gozda pa sedaj ne more prepovedati morjenja živih bitij na svoji lovni nepremičnini, kar je absurdno. In primerjati nek zdravniški poseg, ki se ne dotika življenja, in pa morjenje živali v gozdovih, sploh ni mogoče. V tem kontekstu je zelo pomembna tudi odločitev Evropskega sodišča za človeko ve pravice, da zemljiški posestnik ne sme biti prisiljen svoje lovske pravice odstopiti lovski skupnosti in tako trpeti lova na svojem zemljišču, če iz etičnih razlogov odklanja lov.

Seveda pa bi moral biti ugovor vesti proti lovu priznan tudi tistim ljudem, ki morajo kot profesionalci, npr. gozdarji, po službeni dolžnosti loviti oziroma moriti nedolžne živali npr. v loviščih posebnega namena. Posebej tudi zaradi tega, ker so mogoče svojo zmoto glede lova spoznali šele, ko so se zaposlili, in so sedaj eksistenčno vezani na državno oziroma javno službo. Tem ljudem je nujno potrebno omogočiti, da odklonijo ubijanje živali v okviru svoje službe, če so seveda proti ubijanju. Kakšnih resnih pomislekov zoper priznanje ugovora vesti tudi v tem primeru ne more biti, saj je situacija primerljiva z zdravnikovim ugovorom vesti.

Ugovor vesti klanju živali

Podobno kot pri ugovoru vesti proti lovu je tudi pri klanju živali v klavnicah. Tudi klavcem živine mora biti omogočen ugovor vesti, podobno kot npr. gozdarjem, če pridejo v konflikt vesti zaradi morjenja živali. In to ne glede na to, v kateri službi so, kajti mnogi so eksistenčno vezani na svoje službe v klavnicah in bi zapustitev te službe, da bi se rešili klanja, lahko povzročilo negativne posledice za njihovo življenje, posebej, če ne bi dobili druge službe. Tudi tukaj je situacija primerljiva z ugovorom vesti zdravnikov.

Da nekdo postane klavec, se mora izšolati. Obstaja izobraževalni program mesar, ki se izvaja v srednjem poklicnem izobraževanju. Pri tem izobraževanju se mladostniki, stari verjetno kakšnih 16 let, učijo o tem, kako se kolje živali. Ti mladostniki se morajo učiti, kako se umori živo bitje, kako se mu npr. prereže vrat in podobno. Otroci morajo gledati, kako v mukah in trpljenju izkrvavijo nedolžne živali. Mogoče morajo to celo sami narediti in v okviru pouka umoriti živo bitje. Kakšen vpliv ima vse to na duševnost otrok, si sploh ni mogoče zamisliti. Gre za izjemno grob poseg države v duševnost otrok in v njihove ustavne pravice, gre za veliko duševno zlorabo otrok. Mnogi otroci so zavedeni in menijo, da je morjenje oziroma klanje živali moralno-etično opravičljivo in pravilno, ker to uči oziroma dopušča država. Ali je v korist otrok oz. mladostnikov, da se učijo moriti živali? Kaj o tem menijo starši, ki naj bi skrbeli za otrokove koristi, tudi ni jasno.

Država ne bi smela dopustiti, še manj pa financirati, kar počne sedaj, da obstajajo izobraževalni programi, ki učijo mladostnike, kako se mori živa bitja. In ne samo mori, temveč tudi muči, kajti faza pred smrtjo je za vsako žival neverjetno trpljenje. V vsakem primeru pa gre za nepredstavljivo zlorabo ustave in pravic mladostnikov. Takšne izobraževalne programe je potrebno takoj ukiniti, saj so protiustavni. V družbo vnašajo veliko sovraštvo do živali, mnoge otroke pa pripravljajo za ubijanje v odrasli dobi. In verjetno ne bodo ubijali samo živali, temveč tudi ljudi. Očitno si država na zelo prefinjen način šola vojake. Lev Tolstoj je bil jasen: »Dokler bodo klavnice, bodo bojišča.«

Še o ugovoru vesti

Ugovor vesti proti ubijanju ali mučenju živali bi bilo potrebno priznati tudi veterinarjem ter delavcem, ki delajo pri poskusih na živalih, in drugje, kjer lahko na profesionalnem področju doživijo konflikt vesti zaradi zlorab živali, pa se temu ne morejo izogniti oziroma se mu lahko samo z nesorazmernim negativnim posegom v svoj položaj. Tudi ta ugovor vesti bi bil urejen podobno kot pri zdravnikih. Država mora poskrbeti za uresničitev svobode vesti vsakogar, saj je ta človekova pravica temelj demokracije, kot je že bilo navedeno. Verjetno bi bilo potrebno razmisliti tudi o ugovoru vesti glede plačevanja tistega dela davkov, ki gredo za ravnanja z živalmi, ki pri državljanih sprožajo konflikt vesti, npr. poskusi na živalih, subvencije živinoreji, ki je naj večji uničevalec živih bitij, podnebja in okolja, financiranje lova …