Vivisekcija
Potoki krvi ne tečejo samo v gozdovih in klavnicah, temveč tudi v laboratorijih, kjer delajo poskuse na živalih. Po vsem svetu vsako leto mučijo in ubijejo najmanj petsto milijonov živali, v Sloveniji pa več tisoč. Okoli 60 % živali se uporabi v farmakologiji, ostale pa v medicinskih raziskavah, kozmetičnih testih, raziskavah o duševnih boleznih, vojaškem raziskovanju in poučevanju. Preskusi toksičnosti potekajo v vseh raziskovalnih kategorijah, predstavljajo približno 75 % vseh poskusov na živalih. 60 % teh poskusov se izvede v zasebnih laboratorijih, 33 % v medicinskih šolah in na univerzah, preostalih 7 % pa v javnih ustanovah. Miši, podgane, mačke, opice, psi … so vsak dan pod drobnogledom znanstvenikov, ki trdijo, da so poskusi na živalih etično sprejemljivi in da naj bi koristili človeku in zato preprečili veliko človeškega trpljenja in smrti.
Pri poskusih živali neizmerno trpijo. Ko je poskusa konec, večino teh živali umorijo. Mnoge umorijo že na začetku, da lahko delajo poskuse na njih. Načini mučenja živali so raznovrstni in presegajo celo krutost ljudi v srednjem veku. Ali je lahko tisto, kar je pridobljeno s trpljenjem oz. mučenjem živali, načeloma zdravo? To bi bilo nesmiselno in skrajno nepravično!
Poskusi se upravičujejo s tem, da so koristni za blagor ljudi, na primer za odkritje zdravila proti raku. Dr. Bross (NCI) pravi: »Z znanstvenega stališča je treba ugotoviti, da se je to, kar imenujemo model raziskave rakastih obolenj z uporabo poskusov na živalih, izkazalo za popoln spodrsljaj. /… / Nešteto milijonov živali, ki so bile umorjene zaradi iskanja zdravila proti raku, je bilo žrtvovano zaman.« Po mnenju nevrokirurga Mariusa Maxwella vivisekcija ne vzdrži temeljite etične in znanstvene presoje, saj živali niso model, ki bi omogočal samodejno sklepanje na človeka. Meni tudi, da je »končna posledica takega netočnega znanstvenega raziskovanja na živalih več deset tisoč nepotrebnih človeških smrti, dokler sporna zdravila niso dokončno umaknjena. To se je zgodilo v primeru uporabe steroidov pri poškodbah glave in hrbtenice, amrinona pri popuščanju srca, hormonskega nadomestnega zdravljenja in v primeru Vioxx-a – največje svetovne katastrofe, povezane z zdravili, ki je v letih 2000 – 2004 zahtevala do 140.000 človeških življenj. Preostala zdravila, katerih škodljivost in neučinkovitost je ugotovljena na ljudeh, ki se prostovoljno odločijo za sodelovanje v kliničnih preizkusih, pa so opuščena, še preden pridejo na tržišče.« Torej mnogo ljudi je umrlo zaradi škodljivih zdravil, ki na živalih niso bila nevarna. Pred nekaj leti so v Angliji na ljudeh preizkušali neko zdravilo (učinkovina TGN 1412), ki je bilo pred tem preizkušeno na živalih. Kakšen je bil rezultat? Čeprav poskusi na živalih niso pokazali kakšne posebne škodljivosti, so imeli ljudje, ki so sodelovali v teh poskusih, zelo hude zdravstvene težave (nekatero so padli celo v komo) in so se znašli celo na oddelku za intenzivno nego. Mit o varnosti zdravil, preskušenih na živalih, se tako čedalje bolj ruši! »Verjetnost, da bo test na živalih pravilno napovedal, kako bodo na zdravilo ali kemično spojino reagirali ljudje, je približno enaka metanju kovanca,« pravi veterinar Andre Menache.
Komu služijo poskusi na živalih? »Radovednost, komercialni dobiček in častilakomnost so za večino edini razlog za poskuse na živalih«, je izjavil profesor Reyder iz Oxforda. Mnogi deli industrije so zgrajeni na osnovi okrutnega mučenja in ubijanja živali. Njihov edini motiv obstoja je dobiček, temu podredijo vse. Še življenje, ne samo živali, tudi ljudi. Govorijo o dobrobiti človeštva, vendar pa se do dobrobiti ne more priti z zločini, kajti mučenje živali je zlo. Živali niso stvar za poskuse, temveč so živa bitja, ki imajo pravico do življenja, in to primerno njihovi vrsti. Številna napredovanja v znanosti so kupljena s krvjo živali, kar velja tudi za mnoge doktorate. Pri pouku na mnogih šolah je običajno, da študentje opravljajo žalostne in mučne eksperimente. Profesor Laurent iz Pariza je vivisekcijo označil kot »šolo sadizma«.
Vedno več bolezni povzroči uživanje mesa in drugih živil živalskega izvora. Tako so živali žrtvovane dvakrat: prvič, ko jih umorijo in pojedo, ter drugič, ko zaradi civilizacijskih bolezni, ki jih povzroča meso, zdravila proti tem boleznim preskušajo prav na živalih. Sprva potoki krvi v klavnicah, nato pa še v poskusnih laboratorijih. Že dolgo pa je znano, da bolezni, ki nastanejo zaradi zaužitega mesa, nobena zdravila ne morejo odpraviti, to lahko stori samo sprememba hranitvenih navad. Zdravje ljudi se kljub neštetim poskusom na živalih ne izboljšuje. Nasprotno, celo poslabšuje se, saj so civilizacijske bolezni v porastu. Sedaj so nekateri znanstveniki šli že tako daleč, da manipulirajo z geni in živalim jemljejo ali dodajajo gene. Ali si je mogoče zamisliti, da vam vzamejo oz. dodajo gen in se vaše življenje zaradi tega drastično spremeni, kot se to zgodi recimo laboratorijski miški? Gre za zločin nad zločini. Če se to opredeli v religioznem smislu, bi bilo potrebno reči, da gre za demonsko početje.
Tako kot so lovu in klavnicam šteti dnevi, so šteti tudi poskusom na živalih. Vedno več ljudi jim nasprotuje, v Evropi je takšnih 86 %, vedno večkrat so ovržene utemeljitve zagovornikov poskusov. »Širša javnost, katere večina nasprotuje poskusom na živalih, ima pravico poznati tveganja negativnih reakcij na zdravila, ki so posledica šibkih in zastarelih raziskovalnih protokolov, ki temeljijo na poskusih na živalih, in ima pravico do zaščite pred njimi. Če znanstveniki kot skupina ne zmorejo služiti družbi z ustreznim in transparentnim nadzorom nevarnosti in nedoslednosti svojih raziskav, bo moral parlament posredovati in vztrajati, da se ovrednotenje vseh vidikov postopka testiranja varnosti zdravil izvaja temeljito objektivno,« tudi pravi nevrokirurg Maxwell.
Javnost je v glavnem proti, tudi vedno več znanstvenikov je proti, kljub temu temne sile se bojujejo naprej in za dosego svojih interesov pritiskajo na državne strukture, te pa z raznimi smernicami in zakoni še vedno dopuščajo poskuse na živalih – zločine nad zločini. Pa čeprav so ti dokazano nepotrebni, neetični in škodljivi in čeprav obstajajo tudi drugačne možnosti raziskovanja varnosti zdravil ali drugega.
Kdo si želi biti na mestu laboratorijske miši, ki so ji zamenjali gene in je prišla na svet samo zato, da zboli za rakom, pri čemer neizmerno trpi? In pustili ji niso nobene možnosti, da bi bila zdrava. Je kje kakšen tak junak? Pričakovati bi bilo, da so takšni junaki med tistimi, ki svobodno delajo poskuse na živalih ali jih omogočajo! Kdo si želi biti na mestu opice, ki ji vstavijo jeklene sonde v možgane in jim vanje vbrizgajo kemične snovi? Mogoče politiki, ki dopuščajo te zločine? Ali pa tisti, ki še vedno zagovarjajo vivisekcijo.
Mahatma Gandi: »Menim, da so poskusi na živalih najhujši od vseh zločinov, s katerimi danes greši človek proti Bogu in stvarstvu.«
»Zelo verjetno je, da bodo poskuse na živalih uvrstili v najbolj črno poglavje v zgodovini medicine,« meni profesor Gessell iz Univerze v Michigenu. Pa ne samo medicine, verjetno v najbolj črno poglavje v zgodovini človeštva. Poleg lova in ubijanja za prehrano.
Vivisekcija je skrajni primer antropocentričnega človeškega ravnanja in zadnji čas je, da se poslovi.
