Živali v slovenski ustavi
Slovenska ustava v nekaj določbah govori posredno ali neposredno o živalih. Zadnji odstavek 72. člena določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Ustava torej ne dovoljuje mučenja živali, pri čemer je seveda subjekt zaščite vsaka posamezna žival in ne vrsta kot takšna. Kot mučenje se lahko opredeli tudi vsaka nepotrebna smrt živali. Katera smrt živali pa je v današnjem času sploh potrebna? Samo ena in to je tista, ki je v »korist« živali. Torej žival bi se lahko usmrtila samo v primeru, če je tako bolna ali poškodovana, da ji ni mogoče dobro pomagati in je smrt odrešitev za to žival. Vse ostale usmrtitev živali so nepotrebne, ker lahko človek vse, kar pridobi s smrtjo živali (hrana, oblačila …) dobi iz drugih virov. Podobno velja tudi za klasično mučenje, katere posledica ni smrt, temveč samo trpljenje živali. Namesto mleka in jajc ter izdelkov iz njih je cela kopica boljših izdelkov, predvsem pa bistveno bolj moralnih. Tudi poskusi na živalih niso potrebni, saj rezultatov le-teh ni mogoče prenesti na človeka, kar je seveda že kar nekaj časa znano vsem, ki odločajo o tem. Poleg tega pa obstajajo mnoge alternativne metode.
Življenja živali pa ščitijo še druge ustavne določbe. Po 5. členu je država dolžna skrbeti za ohranjanje naravnega bogastva. Ubijanje živali ni ohranjanje, temveč uničevanje naravnega bogastva, kajti vse živali so del naravnega bogastva. Država mora po istem ustavnem določilu ustvarjati možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Jasno je, da tega ni mogoče doseči z ubijanjem in mučenjem živali.
Pomemben je tudi 63. člen ustave, ki določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Če je protiustavno že vsakršno spodbujanje k nasilju, je jasno, da je tudi samo nasilje protiustavno, saj je to hujša kršitev vrednot kot pa samo spodbujanje. Ubijanje in mučenje živali pa sta vsekakor nasilje, ki spadata pod pojem vsakršno, ne glede na to, da je 63. člen uvrščen v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Kako lahko v Sloveniji zakonito obstajajo lovska in ribiška društva, ki so izraz nasilja, ni jasno.
Živali spadajo tudi v pojem naravna znamenitost in naravno dediščino v smislu 73. člena ustave in jih je treba zato varovati, kajti mrtve živali vsekakor niso znamenitost ali dediščina. Tudi dejstvo, da je država dolžna skrbeti za zdravo življenjsko okolje v smislu 72. člena ustave varuje življenje živali, saj zdravega življenjskega okolja ni brez zdravih živali in s pobijanjem živali, tako prostoživečih kot domačih.
Vsaj zgoraj omenjena ustavna določila so tista, ki varujejo življenje živali, in to vseh in ne samo enih, tistih po izbiri nekaterih ljudi. Tistih, ki imajo moč in družbeno pozicijo, da lahko odločajo, katera žival bo živela in katera ne. Tako bi bilo mogoče zaključiti, da slovenska ustava varuje življenje živali v absolutnem smislu, kar pomeni, da je tudi življenje živali »sveto« in ga dovoljeno uničiti. Razen v enem primeru, ki je že bil omenjen: torej če je to v korist živali.
