Živali in zakonodaja
Čeprav ustava ne dovoljuje mučenja živali in ščiti življenje živali, pa je na zakonski in podzakonski ravni drugače. Čeprav bi Zakon o zaščiti živali moral glede na ustavne določbe zaščititi živali pred mučenjem, je ravno ta zakon tisti, ki v mnogih primerih dovoljuje mučenje živali. Čeprav zakon izhaja iz zaščite življenja, zdravja in dobrobiti živali, pa vsebuje cel kup členov, ki so proti temu. Tako dovoljuje več kot 20 situacij, v katerih je dovoljeno usmrtiti živali. Zakol živali za prehrano, lov, ribolov in druge oblike ubijanja živali ali pa mučenja živali so skrajno nemoralni, saj kršijo moralna načela Ne ubijaj, Ne muči in podobno. V določenih primerih omogoča tudi poskuse na živalih, kar je mučenje živali. Omogoča razne komercialne prevoze živali, ki hudo kršijo načelo dobrobiti in v mnogih primerih tudi zdravje oz. življenje živali. Takšen zakon je ne samo globoko nemoralen, temveč tudi protiustaven, saj je proti ustavnim določbam, ki ščitijo živali, še posebej pa proti 4. odstavku 72. člena.
Tudi na podzakonski ravni je mnogo določb raznih predpisov, ki so proti omenjenemu ustavnemu določilu. Takšna zakonska ureditev zaščite živali pred mučenjem pa seveda ni samo v škodo živali, temveč tudi ljudi. Spomniti se je treba samo množične živinoreje, ki je sicer v skladu z zakonodajo, seveda pa je v nasprotju z ustavo. In to ne samo z že omenjenimi ustavnimi določili, temveč tudi 74. členom ustave, po katerem se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Ali je lahko uničevanje narave in podnebja, kar povzroča živinoreja, javna korist? Jasno je, da ne. Ali je lahko trpljenje živali v javno korist? Jasno, da ne.
Življenje prostoživečih živali pa ščiti tudi Zakon o ohranjanju narave v svojih uvodnih določbah, predvsem preko sistema biotske raznovrstnosti, naravnega ravnovesja pa tudi naravnih vrednot. Med subjekti ohranjanja biotske raznovrstnosti so tudi fizične osebe, saj morajo po 7. členu ZON ravnati tako, da prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote.
Nekaj, kar prinaša uničevanje narave in podnebja, ne more biti javna korist. Gospodarska rast ne sme temeljiti na pobijanju živali in uničevanju narave, kar se sedaj dogaja, saj je to proti interesu celotnega sistema. Praktično vsi deli sistema (človek kot bitje, živali in druga narava) imajo zaradi tega veliko škodo. Edini, ki se na ta način »mastijo« so razni gospodarski in negospodarski lobiji, ki bogatijo na račun krvi ljudi, živali in narave. Toda tudi zanje prihaja ura resnice. Če bi človek razvijal svojo moralno sfero in bi ta rastla, bi bila družbena rast, tudi gospodarska, pozitivna. Kajti v tem primeru bi človek prej ali slej našel takšne načine za razvoj, ki ne bi bili škodljivi za nikogar. V slogi je moč in ta moč bi prinesla pozitiven razvoj.
Mogoče bi lahko rekli, da je ustava glede živali moralna, njena izvedba v zakonodaji pa v principu nemoralna. Zakonodaja ima seveda tudi mnogo dobrih ukrepov, ki dejansko ščitijo živali in so v tem pogledu moralni. Toda bistvo je nemoralno. Dejstvo, da ZZZiv po vsej verjetnosti odseva družbeno sliko in tradicijo glede živali, ne spremeni dejstva, da je ta zakon v mnogih pogledih protiustaven, saj tradicija in družbeni pogled na neko stvar ne moreta biti nad ustavo. Če bi v ustavi bilo tako določeno, bi to bilo mogoče, vendar pa temu ni tako.
V členu 13 Lizbonske pogodbe je navedeno, da so živali čuteča bitja. Ta člen se glasi: “Pri oblikovanju in izvajanju politik Unije na področju kmetijstva, ribištva, prometa, notranjega trga, raziskav in tehnološkega razvoja ter vesolja Unija in države članice v celoti upoštevajo zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij, pri čemer spoštujejo zakonodajne ali upravne določbe in
ustaljene običaje držav članic zlasti glede verskih obredov, kulturnih tradicij in regionalne dediščine.
Dejstvo je, da so po pravu EU živali čuteča bitja samo na papirju, kajti po sprejetju omenjene pogodbe, se v EU za živali ni nič bistvenega spreminilo. Kot izhaja iz omenjenega člena, so verski obredi, kulturne tradicije in regionalne dediščine še vedno več vredne kot življenje živali. Čeprav so biki čuteča bitja, pa bikoborba traja dalje, saj gre očitno za kulturno tradicijo ali pa regionalno dediščino.
Tudi Sloveniji imajo živali status čutečih bitij. V Stvarnopavnem zakoniku je v 15.a členu navedeno:
(1) Živali niso stvari, ampak čuteča živa bitja. Njihovo zaščito urejajo posebni zakoni.
(2) Zanje se uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo premičnine, če zakon ne določa drugače.
Upajmo, da bo to imelo ne samo simbolni pomen, temveč tudi dejanski.
