Bikoborbe

Bikoborbe

V mnogih delih sveta se še vedno odvijajo bikoborbe. V Wikipediji o tem med drugim piše naslednje: »Bikoborbe so boj med človekom in bikom, katerega cilj je podrediti žival v okviru določenih pravil, smernic in kulturnih pričakovanj. Glede na državo se bikoborbe in njihov potek močno razlikujejo – včasih gre za izvajanje akrobacij okoli bika, spet drugič pa je cilj zgrabiti predmet z bikovega hrbta. Brez dvoma so najbolj znane španske bikoborbe, a še zdaleč niso edine na svetu. To tradicijo poznajo tudi na Portugalskem, v južnih delih Francije ter v nekaterih državah Latinske Amerike (Mehika, Kolumbija, Ekvador, Venezuela in Peru). To tradicijo obkroža veliko kontroverznosti, saj jo nekateri vidijo kot nečloveško, za druge pa predstavlja kulturni dogodek, ki je neločljiv od kulturnega življenja. Bikoborci (po špansko torreros ali matadores) v areni krotijo bika, kar pa nikakor ni le mahanje z rdečo zastavo, temveč je njihov nastop sestavljen iz natančnih gibov in zamahov, s katerimi dražijo bika in mu zabadajo palice v hrbet. Celoten dogodek je poseben obred, poseben ples, ki ga odlikujejo elegantni gibi matadorja. Končni cilj, vsaj v Španiji, pa je bika ubiti in to zadnje dejanje je potem deležno bučnega aplavza publike, vzklikanja in slave.«

Bikoborba je zelo kruta dejavnost v Španiji in Franciji ter mogoče še kje drugje. Tam se zelo barbarsko postopa z biki, ki so namenjeni za bikoborbo. Kruta ravnanja so npr.:
– lomljenje zob brez omame
– zbadanje s topimi iglami v spolovila živali
– polnjenje bikov s kilogrami močnih odvajalnih sredstev
– ribanje očesnih zrkel z vazelino
– udarjanje bikov (20 do 30x) v predel ledvic
– puljenje nohtov na nogah.

Nadaljevanje iz Wikipedije: »Sam potek bikoborbe pa se deli na tri segmente (šp. tercios), začetek vsakega pa se oznani z rogom. Ob vstopu bikoborcev v areno se glasno pozdravlja publiko, sliši pa se tudi bučna glasba benda. Sledi prva tretjina (šp: tercio de varas, slo: tretjina s kopjem) v kateri bikoborec testira bikovo krvoločnost z mahanjem rdeče in zlate zastave. S tem bikoborec do neke mere bika spozna, vidi, kako se obnaša in, kako se odziva ter kaj so njegove kaprice. Temu sledi prihod pikadorja, ki začne zabadati okrašeno sulico v bikov vrat, kar povzroči pri živali prvo izgubo krvi. Ta korak je pomemben za bikoborca, saj vidi, kako bik napada konja in s tem tudi odkrije, na kateri rog se zanaša bik. Nekoč pikadorjev konj ni nosil nikakršne zaščite in je bilo zato število mrtvih konjev med bikoborbami večje kot število mrtvih bikov. Odkar pa nosijo zaščito, se je število mrtvih konj bistveno zmanjšalo. Bikoborci nosijo posebno barvito obleko, ki izvira iz tradicionalne andaluzijske noše iz 17. stoletja. Matadorji se od manj pomembnih banderijerosov ločijo po zlatih trakcih, ki jih nosijo na uniformi, saj imajo slednji srebrne trakce. Sledi druga tretjina (šp: tercio de banderillas, slo: tretjina z zastavicami) ko vsi trije banderijerosi skušajo zabosti dve ostri palici v bikova ramena. To pri biku vzpodbudi jezo in v njem začne vreti ubijalska kri. Zadnji del bikoborb pa je imenovan tretjina smrti (šp: tercio de muerte). Zdaj matador v areno vstopi sam, z manjšim rdečim platnom ter mečem. Pogosta zmota med ljudmi je, da rdeča barva bika dodatno razjezi, kar pa nikakor ni res, saj je žival barvno slepa; kar ga v resnici provocira, pa je premikanje platna. Ko bik tako teče proti platnu, se dodatno izmuči, kar v naslednjih trenutkih matadorju omogoči, da ga lažje ubije. Matador in bik izvajata neke vrste ples, matadorjeve elegantne poteze publiko razvnamejo in povečajo napetost, sploh, ko bikoborec nalašč pusti, da se mu bik še posebej približa z rogovi. Med draženjem bika matador uporablja lesen ali aluminijast meč, saj se je s takim veliko lažje rokovati, medtem ko za zadnji korak, torej smrt bika, uporabi pravi kovinski meč. Matadorjev namen je zabosti bika tako, da v trenutku predre aorto ali drugo pomembno žilo, ki povzroči takojšnjo smrt. Tak je vsaj idealen načrt, a včasih ne gre vse kot predvideno in je potrebno več vbodov, včasih bika pokonča s t.i descabello, ki je pravzaprav bodalo, s katerim matador zabode bika v vratno vretence, kar naj bi bika v trenutku ubilo. Naslednji dan se meso mrtvega bika prodaja v mesnicah kot najboljše in najdražje meso.«

Kakšni ljudje so to, ki v imenu tradicije ali zaradi svoje kariere podpirajo takšne grozovitosti ali jih sami počnejo?

Bikoborbe niso nič drugega kot barbarsko mučenje nemočnih živali. Gre za početje častihlepnih sadistov, ki se kopljejo v krvi nemočnih živali. V tej peklenski igri sodelujejo sadisti, kruti, strahopetni in pohlepni, ki umirajočega bika še sramotijo, ko mu odrežejo ušesa in moda. Tudi na tribunah ni mnogo bolje. Tudi tam je zbranih mnogo pošasti, ki surovo tulijo ob neizrekljivem trpljenju ubogih živali. Na žalost so med njimi včasih tudi mnogi predstavniki držav in tudi mnogi škofje in župniki, kar je za mnoge presenetljivo. Ravno ti zadnji bi morali takoj zahtevati prepoved bikoborb, saj je Božja zapoved Ne ubijaj! popolnoma jasna in so zato vse bikoborbe v nasprotju s to zapovedjo, prav tako so v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta, ki se je vedno zavzemal za živali.

Kdo bi želel biti na mestu bika, ki se je znašel v areni? Na mestu bika, ki je bil predhodno kruto pripravljen za igro, na mestu bika, ki mu suličarji kavljasta kopja zabodejo v telo in jih pustijo bingljati iz njega, na mestu bika, ki ima v sebi npr. šest kopij v telesu in ob vsem tem neizmerno, zaradi človekovega sadizma, trpi?

Print Friendly, PDF & Email
close

Naročite se na naše e-novice

close

Naročite se na naše e-novice