Podvrzite si zemljo

Podvrzite si zemljo

V bibliji piše: »Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,27-28)
Bog je blagoslovil Noeta in njegove sinove in jim rekel: »Bodite rodovitni in se množite ter napolnite zemljo! Vse živali zemlje in vse ptice neba naj se vas bojijo in trepetajo pred vami. Tudi vse, kar se giblje po zemlji, in vse ribe morja, vse to bodi v vaši oblasti. Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem. Le mesa skupaj z življenjem, to je s krvjo, ne smete jesti.« (1 Mz 9,1-4)

Opravičilo za neomenjeno izkoriščanje kraljestev narave je pogosto Božja beseda: Podredite si zemljo. Beseda podrediti oz. podvreči seveda ne pomeni trpinčiti živali, uničevati gozdove in rastline ter razdejati vse, kar človeku pride v roke. Z besedo »podrediti« je mišljena zapoved ohranjanja narave in vse zemlje. Človeku je zapovedano, da z živalmi ravnamo miroljubno, ljubeče, pomagajoče in negovalno. Spoštovati in ljubiti je potrebno vse življenjske oblike na zemlji, celotno zemljo, kajti v vsem je življenje in to je delo Boga, ki je ljubezen do človeka, živali, rastlin, mineralov in kamnin, torej ljubezen do vse zemlje. Kdor ne izpolnjuje Božjih zapovedi, se ne more sklicevati na Božje besede: podvrzite si zemljo. Tudi za domnevne besede Boga Noetu glede strahu živali pred ljudmi in da naj bi bile živali hrana za ljudi, je potrebno reči, da gre za ponaredek duhovniške kaste. Nekateri se za gospodstvo človeka nad živalmi sklicujejo tudi na nasledji biblijski odlomek: »Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge: vse ovce in govedo, in tudi živali na polju, ptice neba in ribe morja, vse, kar se giblje po morskih stezah.« (Ps 8,7-9) Človek lahko torej tepta živali, bi bilo mogoče tolmačiti biblijske besede in izkorišča po mili volji. Tudi takšno tolmačenje z Bogom ljubezni nima nobene zveze.

Katoliška cerkev ena izmed glavnih povzročiteljic neetičnega odnosa do narave in živali, antropocentričnega pogleda na svet. Antropocentrizem je sistem, ki postavlja človeka na vrh piramide, vsi ostali deli stvarstva so nižje. Področje moralnosti je omejeno le na človeka, človeški interesi in potrebe so edino pomembni, do narave pa je dovoljeno vse. Človek je središče vsega in vse obstaja zaradi človeka. Druga bitja nimajo svoje lastne, notranje vrednosti. Naravo se torej obravnava le posredno, kolikor služi človeku kot pogoj in sredstvo za zadovoljevanje njegovih potreb.

Katoliška teologija pravi, da morajo vsaka prizadevanja za ohranitev stvarstva v središče svojega delovanja najprej postaviti spoštovanje slehernega človeka od spočetja do naravne smrti. Šele nato je mogoče spoštovati stvarstvo in iskati rešitve za okoljske probleme. Človek ima posebno mesto v stvarstvu, biblija mu priznava gospostvo nad svetom. Človek je za svoj odnos do stvarstva odgovoren Bogu in ne drugemu človeku ali naravi. Nekateri teologi trdijo, da stvarstvo ni sveto in božansko, kot je to človek, ki je ustvarjen po Božji podobi. V bibliji je piramida vrednot jasna: če se ne upošteva ljubezen do Boga, kakor tudi ljubezen Boga do njegovih stvari, je na prvem mestu človek, temu pa je vse podrejeno. Če se nekdo odpove mesu, to ni ljubezen do živali, temveč ljubezen do Boga. Človek je torej več vreden kot narava in živali ter ju lahko zato po mili volji uporablja, odgovoren pa je samo Bogu, je mogoče strniti cerkveni nauk v enem stavku. To je marsikdo spoznal. Eden izmed njih je bil tudi ameriški zgodovinar Lynn White. Ta je leta 1967 izjavil, da je v biblijski zgodbi o stvarjenju (Geneza) zakoličen nepremostljiv prepad med človekom in naravo. Biblija potrjuje človekovo prevlado nad naravo in vzpostavlja antropocentrizem. Krščanstvo, tako pravi, razlikuje med človekom, ki je ustvarjen po božji podobi, in preostalim stvarstvom, ki nima duše ali razuma in je zato manj vredno. Judovsko-krščanska teologija pomeni poganski animizem in je normalizirala izkoriščanje narave. Vse to je privedlo do brezbrižnosti do narave in v posledici do katastrofalnih posledic za naravo. Da je cerkev povzročiteljica stiske, trpljenja in ubijanja živali, je že v začetku 90-tih let ugotovil tudi profesor teologije dr. Erich Grässer. V nekem svojem predavanju se navezuje na izjavo bivšega predsednika nemškega združenja za zaščito živali, dr. Andreasa Grasmüllerja, da zaščita živali ni razlog za veselje, temveč poziv za sramovanje, da jo sploh potrebujemo. O tej sramoti, tako teolog, krščanske cerkve niso istega mnenja: »Kaj je s Cerkvijo in varstvom živali? … Ko se bo nekoč pisala zgodovina naše Cerkve, bo v njej tema ‚Cerkev in varstvo živali‘ v 20. stoletju prav tako črno poglavje, kot tema ‚Cerkev in sežiganje čarovnic‘ v srednjem veku. In tako, kot so cerkve v 19. stoletju odpovedale pri socialnem vprašanju in delavce izgnale iz Cerkve, tako odpovedujejo danes pri varstvu živali in narave in naganjajo iz Cerkve aktiviste za varstvo živali. Kajti za varstvo živali cerkev po lastnem mnenju ni pristojna.«

Zanimiva je naslednja izjava Hieronima :
»Uživanje živalskega mesa je bilo do vesoljnega potopa neznano, toda od vesoljnega potopa naprej nam tlačijo v usta vlakna in smrdljive sokove živalskega mesa … Jezus Kristus je prišel, ko se je dopolnil čas in je povezal konec z začetkom, tako da nam zdaj ni več dovoljeno jesti mesa.« (Adversus Jovinanum 1,30)

Print Friendly, PDF & Email
close

Naročite se na naše e-novice

close

Naročite se na naše e-novice