Proč s politiki krvavih rok
Na Zemlji tečejo potoki krvi. Čeprav se je začelo že 21. stoletje, čeprav naj bi se začela nova doba, je Zemlja še vedno krvava. Namesto, da bi kri prenehala teči, teče vedno bolj. Vojne se vrstijo, ljudje umirajo. Irak, Afganistan, Libanon, Sudan, Sirija … so krvave dežele. V zadnjem času vsako leto v vojnah umre več 10.000 ljudi. Če se bo 21. stoletje zgledovalo po prejšnjem, bo v njem umrlo več sto milijonov ljudi samo zaradi vojn. Potoki krvi se bodo spremenili v reke krvi, mogoče tudi v oceane krvi, ko bodo nastopile še razne bolezni, kot se to napoveduje.
Potoki krvi zaradi morjenja živali
Potoki krvi pa ne tečejo samo v Iraku, Afganistanu … temveč tudi v drugih deželah. Potoki krvi tečejo v naši bližnji in daljni okolici, pri mnogih pa tudi na njihovem dvorišču. Gre za kri nedolžnih živih bitij – živali namreč. Ne gre za potoke, temveč gre že za morja krvi pomorjenih živali. Vsako leto na svetu pomorijo okoli 60 milijard živali samo za prehrano ljudi, več 100 milijonov letno jih pade tudi pod streli lovcev – ubijalcev iz užitka in krutih znanstvenikov, ki v primitivnih poskusih neizmerno mučijo živali. Mesojedci imajo ob koncu svojega življenja na vesti več 100 živali. In da se ne omenja milijone in milijone rib, ki so plen brezobzirnega človeka – plenilca iz sle do ubijanja. Seveda potoki krvi tečejo tudi v Sloveniji. Kakšnih 40 milijonov nedolžnih živali pade vsako leto pod noži ali puškami slovenskih morilcev nedolžnih živih bitij, od tega okoli 100 tisoč v gozdovih in na poljih ter več 1000 v poskusnih laboratorijih. Kdor jé meso, daje naročilo za ubijanje, kdor jé meso, povzroča potoke nedolžne krvi. Potoki krvi so odveč, so nepotrebni, škodljivi in vodijo družbo v propad. To je vse bolj očitno.
Potoki krvi zaradi mesa so nepotrebni in škodljivi
Seveda so tudi potoki krvi nedolžnih živali zaradi mesa nepotrebni, škodljivi in vodijo družbo v propad. Že zdavnaj je dokazano, da človek ne potrebuje mesa za svoje življenje. Strokovnjaki ne dvomijo več, da brezmesna, vegetarijanska prehrana zagotavlja pokritje vseh potreb po hranilnih snoveh. Meso ni kos življenjske energije, kot to še vedno mnogi mislijo, temveč je lahko stopnica k boleznim. Meso je namreč rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni (razna vnetja, sladkorna bolezen, rak, srčni infarkt, osteoporoza, arterioskleroza, …). Meso pospešuje tudi depresije, škodi celo inteligenci in tudi duševnosti. Uživanje mesa je samomor na obroke – to pa je rekel neki mesojedec, potem ko je spoznal bit mesa. Meso torej vodi ljudi v bolezen in mnoge celo v prezgodnjo smrt. Zato meso ne samo da ni potrebno, je celo škodljivo, tako za posameznika kot tudi za javno zdravstveno blagajno, ki se lahko zaradi vedno višjih stroškov kmalu znajde pred bankrotom. Škodljivo pa ni samo zaradi omenjenega razloga, temveč tudi zaradi tega, ker množična živinoreja neizmerno uničuje okolje. Uničuje pitno vodo, z gnojem in gnojnico pomembno prispeva k nastanku kislega dežja in izumiranja gozdov, sprošča velike količine CO2 in metana, oba pa sta pomembna toplogredna plina, ki povzročata efekt tople grede in tako spremembo podnebja. Uživanje mesa povzroča tudi lakoto v tretjem svetu, saj gre približno polovico vsega pridelanega žita in okoli 90 % letnega pridelka soje za živinorejo. Živina bogatih žre kruh revnih. Če bi ljudje živeli vegetarijansko, nobenemu človeku ne bi bilo potrebno stradati, saj bi vsak človek imel na razpolago dnevno okoli enega kilograma žita. Zaradi mesa torej ne umirajo samo živali, temveč tudi ljudje, uničuje pa se narava. Meso je torej množični morilec živih bitij, neke vrste počasna atomska bomba, ki uničuje to civilizacijo in tudi sam planet Zemljo.
Tudi potoki krvi zaradi lova in poskusov na živalih so nepotrebni in škodljivi
Lov pomeni ubijanje in ubijanje pomeni trpljenje. Kljub dejstvu, da lov neusmiljeno in nerazumno jemlje življenje čutečim in mislečim sobitjem, se ta krvava zabava morilcev iz užitka nadaljuje. Lovci pravijo, da ljubijo naravo in živali. Vendar ljubezen, ki ubija ljubljena bitja, ni ljubezen. Pod besedo ljubezen se skriva nekaj drugega: satanizem. Skrb za naravo in njeno zaščito nista odločilna za lov, kot to zatrjujejo lovci. Psihološke študije dokazujejo, da lovci niso bolj povezani z naravo kot ostali prebivalci in so še bolj v nasprotju z varstvom narave. Kot je rekel dr. Teodor Heuss, nekdanji predsednik Zvezne republike Nemčije, je lov stranska oblika človekove duševne bolezni. Mnoge znanstvene raziskave dokazujejo, da lov škodi naravi, pospešuje objedanje in širjenje kužnih bolezni ter nevrotizira živalski svet. Z lovom ni mogoče vzpostaviti naravnega ravnovesja. Velja celo nasprotno: z lovom se namerno ruši ekološko ravnovesje v gozdovih. Zaradi lova se namreč število živali poveča, saj se tako vrsta brani pred izumrtjem. Narava lahko sama poskrbi za naravno ravnotežje, saj ima v ta namen vse potrebne mehanizme. Nič drugače ni pri poskusih na živalih. Tudi tam po nepotrebnem tečejo potoki krvi. Mnogi znanstveniki vedo, da rezultati poskusov na živalih ni mogoče prenesti na človeka. To dokazuje tudi škandal s firmo TeGenero, ko je klinično testiranje zdravila privedlo šest Britancev v življenjsko nevarnost (nekatere celo v komo) in to kljub temu, da je bilo zdravilo poprej preizkušeno na živalih.
Kdo je odgovoren za morja krvi in kje je največ?
Ideološko podlago za morja krvi nedolžnih bitij je bolj ali manj postavila cerkev, ki kljub jasni zapovedi Ne ubijaj in dejstvu, da je bil Jezus iz Nazareta pacifist, prijatelj živali in vegetarijanec, njegov nauk pa naj bi bil temelj cerkve, tako vsaj trdi, ves čas in še sedaj dovoljuje npr. uživanje mesa, lov in poskuse na živalih, torej širi ideologijo smrti. Duhovščina že vso poznano zgodovino tako ali drugače skrbi, da potoki krvi ne presahnejo. Očitno kler deluje po nekem tajnem načrtu o uničenju vsega stvarstva, vključno z živalmi, sicer si ni mogoče razložiti dejstva, da cerkev svoje krvave ideologije, ki naj bi bila celo božja volja, ideologije, katere žrtve so stotine milijard živih bitij, ni preklicala. Moderna pravna država, ki ima v rokah škarje in platno, bi se morala že zdavnaj odtrgati od cerkvene ideologije uničevanja in zaščiti živa bitja, vključno z živalmi – na žalost pa je še vedno njena služkinja. Ker pa ima vsakdo svobodno voljo, se lahko od takšne krvave ideologije odvrne vsak posameznik, tudi politiki in seveda kler. Največ potokov živalske krvi teče verjetno v »krščanskem« svetu, največ potokov človeške krvi pa v islamskem svetu. V obeh primerih je rabelj zahodni, »krščansko« vzgojeni človek, človek, ki živi v deželah, ki so bolj ali manj indoktrinirane s starozavezno cerkveno ideologijo – ideologijo, ki je v veliki meri prežeta s krvjo in ki tako ali drugače uničuje vse, kar ne pade v njeno sliko stvarstva. Ta ideologija ves čas priliva olja na ogenj, kot npr. papež Benedikt XVI., ki je leta 2006 namenoma islam označil kot vero, ki se širi z orožjem, proglasil jo je torej za terorizem in tako legitimiral zahodni križarski pohod na islam in ga spravil v kontekst pravične vojne. Čeprav cerkev v tem svetu večinoma ni državna cerkev, pa je njena bolj ali manj krvava ideologija dejansko državna ideologija. Ločitve cerkve in države de facto torej še ni. Zanimivo je tudi, da je cerkev že v prvem tisočletju preklela vegetarijance in da tega izobčenja še ni preklicala. Posledice tega so tudi potoki krvi umorjenih živali, mogoče pa tudi dolgoletna državna doktrina o mesu kot kosu življenjske energije.
Politiki krvavih rok
Starozavezna cerkvena ideologije krvi, kot že navedeno pa je ta bolj ali manj prevladujoča ideologija zahodnega sveta, je oblikovala mnoge pretekle in sedanje politike. Ti so bili vzgojeni, pa čeprav mogoče sploh niso bili člani cerkve, v duhu sovraštva do drugače verujočih ali mislečih oz. do živali, saj je družbena vzgoja v glavnem temeljila in še temelji na omenjeni cerkveni ideologiji. Pri svojih političnih odločitvah so večinoma izhajali oz. izhajajo iz omenjene ideologije. In posledice so tudi potoki krvi, posledice so mučenje in umori živali v klavnicah, gozdovih, laboratorijih ali drugje. Roke teh politikov so krvave. Seveda ne gre za neke osebe iz oblakov, temveč gre za konkretne osebe, ki živijo med ljudmi in so tudi del oblastne strukture.
Pogled npr. v uradni list pove, kdo je kdo. Vidi se, kdo je npr. podpisal pravni akt o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda iz narave, ki leto za leto pomeni smrt desetine nedolžnih živali. Ali niso roke podpisnika tega akta grozljivo krvave? Ali niso grozljivo krvave tudi roke tistih politikov, ki so jih dvignili za sprejem Zakona o zaščiti živali, ki, namesto, da bi živali zaščitil pred mučenjem in ubijanjem, kar bi glede na ustavo moral narediti, dovoljuje grozljive poskuse na živalih in pomore živali v klavnicah in pri lovu ali celo za potrebe naravoslovnih muzejev. Ali ni oz. ne povzroča Zakon o zaščiti živali povzročil potoke krvi nedolžnih živih bitij, namesto da bi presekal s cerkveno-državnim sovraštvom do živali in vrnil živalim njihovo dostojanstvo ter pravico do življenja. Aktov, ki v Sloveniji povzročajo mučenje in morjenje živali in s tem potoke krvi, je mnogo; njihovi avtorji ali podpisniki niso neznani – potrebno je samo pogledati v uradni list ali kakšen pravni akti in vidi se kdo je kdo. Tudi Zakon divjadi in lovstvu nosi zelo krvav podpis. Ali imajo tisti, ki obsojajo živali na smrt oz. jih mučijo ali morijo neko stransko obliko duševne bolezni (smiselno po Heussu)? Tudi politiki imajo svobodno voljo in se lahko odvrnejo od politike krvavih rok!
Politiki nove dobe
Ali lahko politiki krvavih rok še vodijo družbo? Ali lahko vodijo politiko tisti, ki sovražijo ljudi, živali in naravo ter jih uničujejo? Ali lahko npr. vodijo družbo tisti, ki bi morali ljudi jasno opozoriti na škodljive posledice mesne prehrane, pa so tiho in tako skrbijo za dobiček multinacionalk na račun zdravja ljudi? Namesto da bi delovali v korist ljudi, kot jim je to ustavna dolžnost, delujejo v korist kapitala, ljudje pa so vedno bolj bolni. Ali sta npr. lov in masovna živinoreja družbeno odgovorni ravnanji, če dokazano povzročata trpljenje ljudi, živali in uničevanje narave, pri tem pa za preživetje in obstoj ljudi sploh nista potrebni? Lahko da zadovoljujeta slo po ubijanju, vendar pa za normalno družbo nista potrebna, sta škodljiva. Ali ne pomeni iti naprej s politiki krvavih rok samomor družbe? Ali je politika krvavih rok družbeno odgovorna politika?
Družba potrebuje politike novega kova, politike nove dobe. Družba potrebuje politike nekrvavih rok, politike, ki se zavedajo povezanosti vsega v naravi in da sedanje poseganje v naravo škoduje vsem, tudi človeku. Družba potrebuje politike, ki so dojeli, da lahko uresničevanje zlatega pravila, da kar ne želiš, da drugi storijo tebi, ne stori ti njim pomeni novo pot razvoja človeštva. In to pot, kjer ne bo potokov krvi živih bitij, kjer bodo tudi živali imele pravico do življenja primerno svoji vrsti, pot spoštovanja vseh živih bitij. Takšni politiki bi naj bili vegetarijanci, najbolje etični vegetarijanci, še bolje vegani, ljudje, ki imajo čut za ljudi, živali in naravo. Ki jih ni strah cerkvenega prekletstva vegetarijancev in ki vedo, da jim narava, vključno z živalmi, ni dana v uničevanje, temveč je njihova dolžnost, da z ljubeznijo pomagajo živalim in naravi ter da vanjo ne posegajo iz koristoljubnosti. Za klerike in cerkvene laike, tudi druge, bi veljalo: Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« (1 Mz 1, 29,30). Za vse pa: Trpljenje v svetu, kjerkoli je, se dotika tudi mene, kajti moje trpljenje ni ločeno od tega (prof. Hans-Peter Dürr, znani nemški fizik). Vse je torej celota in uničevanje dela pomeni uničevanje celote. Če uničujem druge (živali), uničujem tudi sebe (bolezni …). Ali: kar sejem, to žanjem. Sicer pa je temelje nove poti potrdila tudi že moderna znanost.
»Čas je za revolucijo: revolucijo zavesti, revolucijo v gospodarstvu, revolucijo v politiki«, je rekel bivši francoski predsednik Chirac na dan, ko so ZN v Parizu pred 200 delegati iz 50 držav objavili poročilo o klimi. Čas je tudi za revolucijo v okoljski in prehranski politiki.
