Papež Frančišek podpira mučenje cirkuških živali

Papež Frančišek podpira mučenje cirkuških živali

Leta 2018 je papež Frančišek povabil 2100 revnih brezdomcev, zapornikov in beguncev na predstavo cirkusa Medrano. Junija istega leta na avdienci v Vatikanu sprejel cirkusante, ki so za papeža izvedli nekaj cirkuških točk. Na avdienci so bile tudi živali, npr. tiger, ki ga je papež celo pobožal, pobožal pa je tudi mladiča črnega panterja. Papež se je cirkusantom zahvalil za njihovo dejavnost.

Sodelovanje živali v cirkusih oz. cirkuških predstavah ni v njihovo korist in negativno vpliva na njihovo dobro počutje. Samo sodelovanje namreč pomeni za živali stres, bolečine, strah, nepotrebno vznemirjenje ali celo preobremenjevanje, posebej glede na to, koliko ljudi bo obiskalo cirkus, kakšen bo hrup v prostoru, kaj vse bodo živali morale početi. Vse to pomeni trpljenje živali.

Znano je, da morajo živali, preden se naučijo svoje cirkuške točke, skozi dve fazi in sicer skozi krotenje in trening. To vse poteka po sistemu nagrad in kazni v kombinaciji z fizičnim nasiljem (bičanje …), s katerim pripravijo živali do tega, da se s stalnim ponavljanjem določenih gibov naučijo svoje točke. K vzgojnim ukrepom mnogokrat spadajo tudi izolacija posameznih živali in odvzem hrane. Na ta način se živalim sistematično uniči njihova volja in postanejo zasužnjena bitja v ujetništvu, ki jih v malih kletkah prevažajo s predstave na predstavo, kjer živijo med monotonijo ujetništva in stresom predstave. Na koncu pride do nastopa, ki obiskovalcem pričara iluzijo, rezultat pa so živali z uničeno voljo in s tem duševno prizadete. Tako se tem živalim brez utemeljenega razloga povzroča trpljenje, saj ni videti, kakšen utemeljen razlog bi sploh lahko bil za povzročanje trpljenja živalim. Otrokom npr. se lahko virtuoznost cirkusa prikaže brez udeležbe živali. Zato so cirkusi z živalmi, posebej prostoživečimi, prepovedani ali nezaželeni v mnogih evropskih državah (za primer: v Avstriji, Grčiji, Švici, na Švedskem, Finskem, Danskem, Norveškem) ter okrajih, mestnih občinah in regijah po vsem svetu.

Cirkus torej ni le ura zabave za vso družino oz. otroke, temveč predvsem ves tisti čas, ki ga živali prebijejo v kletkah, med dolgotrajnimi prevozi v vseh vremenskih razmerah, ždenju v osami, ločene od svoje vrste, v nemožnosti sledenju svojim evolutivnim potrebam ter dresuri, ki neredko prinese rezultate šele s prisilo, ustrahovanjem in kaznovanjem.

V knjigi Michael, Jerryjev brat avtorja Londona je opisano okrutno dresiranje živali za cirkuške predstave. V knjigi so prikazi grozovitega mučenja živali. V nadaljevanju sledi odlomek o dresiranju tigra, ki je povzet po spletni strani hrvaškega društva Prijatelji životinja Odlomek:
“Spustivši jednu željeznu stolicu i pričvrstivši je dobro na njeno mjesto na podu, Mulcachy se spremao da ga nauči prvu vještinu. Ben Bolta, koji se rodio u džungli i odrastao u džungli, prisilit će da sjedne na stolicu smiješno i tragično oponašajući ljudsko biće. Ali Mulcachy još nije bio sasvim spreman. Prva lekcija straha mora se trajno usjeći u tigrov mozak.
Stupivši na sigurnu udaljenost, on ošinu Ben Bolta po nosu. Zatim to još jednom ponovi. Učinio je to jedno dvadesetak puta pa još dvadeset puta. Kad god bi okrenuo glavu, uvijek bi ga udarac biča pogodio po strahovito izranjenom nosu, jer je Mulcachy kao krotitelj-stručnjak dobro rukovao bičem i uvijek je nepogrešivo pecnuo, opalio i ujeo Ben Bolta po nosu, kamo god ga Ben Bolt u tom času okrenuo.
Kad bi to postalo luđački neizdržljivo, on bi skočio, ali su ga svaki put povukla natrag ona desetorica snažnih ljudi, što su držali kraj njegovog konopa. Prezir, bijes i namjera, da uništava, nestadoše potpuno iz raspaljenog mozga životinje; umjesto toga osjećaše samo strah, neprestano i samo strah, paničan i bijedan strah pred tom sićušnom ljudskom mrvicom, koja ga je progonila nanoseći mu takvu bol.
I učenje prve majstorije započe. Mulcachy je udarao stolicu snažno drškom biča, da privuče pažnju životinje, i onda zamahnu snažno bičem prema njegovu nosu. Istoga časa jedan pomoćnik zarije željeznu viljušku kroz rešetke u njegova rebra, da ga prisili, da se odmakne od rešetke i da priđe k stolici. Tigar se zguri naprijed, a onda se opet povuče uz željezne šipke. Mulcachy ponovo lupi stolicu, i ošinu njegov nos, a pomoćnik ga ubode u rebra, tako da je bolom bio prisliljen da krene prema stolici. To se neprestano ponavljalo, četvrt sata, pola sata, cijeli sat; jer je čovjek životinja imao strpljenje bogova, a tigar je bio samo pripadnik džungle. Tako krote tigrove. Taj glagol zaista znači ono, što kaže. Životinja, koja predstavlja, slomljena je. Nešto se slomi u njoj, prije nego što se pokori i izvede majstorije pred gledaocima, koji za to plaćaju.
Mulcachy naredi nekom pomoćniku, da zajedno s njim stupi u arenu. Kako nije mogao prisiliti tigra da ravno sjedne na stolicu, morao je upotrijebiti drugo sredstvo. Uže, koje je bilo vezano za Ben Boltov ovratnik, uvuku kroz rešetke i provuku kroz koloturnike na vrhu kaveza. Na Mulcachyjev znak ljudi potegoše uže. Režeći, boreći se u nastupu luđačkog straha pred tim novim nasiljem, Ben Bolt bi polagano dignut s poda u zrak, dok nije visio sasvim u zraku, gdje se okretao, previjao i borio. Obješen je bio za vrat kao čovjek, kojega vješaju, pa mu se dušnik stisnuo, i on poče da se guši. Previjao se i vrtio, a njegovi sjajni mišići dopuštali su mu, da se savije gotovo u klupko.
Koloturnik, koji je jurio kao čekrk po žici iznad njih, omogućio je pomoćniku da ga uhvati za rep i povuče po zraku do mjesta iznad stolice. Dok je njegovo nemoćno tijelo bilo tako povlačeno za rep, a Mulcachy svojom željeznom viljuškom bo njegov grudni koš, uže najednom popusti, i Ben Bolt se s vrtoglavicom u mozgu nađe na stolici. Onoga trena kad je htio skočiti na pod, dobije udarac u nos teškim drškom biča, a slijepi mu se metak upravo rasprsnu u nozdrvi.
Njegov se luđački strah i bol podvostruči. Odskoči, da pobjegne, ali Mulcachyjev glas odjeknu: – Dignite ga! – i oni ga ponovo podigoše u zrak, gdje se obješen za vrat počeo gušiti.
Još su ga jednom za rep povukli u prijašnji položaj, bockali ga u prsa i naglo ga ispustili… ali tako naglo, da mu se tijelo prevrnulo i on snažno pao svojim tijelom preko stolice. Ono malo zraka, što je preostalo u njemu od davljenja, činilo se, da je iz njega izišlo od snažnoga pada. Blijesak u njegovim očima bijaše mutan kao u luđaka. Strahovito je hvatao zrak, a glava mu se ljuljala amo-tamo. Slina mu je curila iz usta, a krv mu tekla iz nosa. – Dižite ga! – derao se Mulcachy.I opet Ben Bolt bi lagano dignut u zrak; strahovito se gušio, jer mu je nategnuti okovratnik stiskao dušnik. Tako se divlje bacao još prije, nego što mu je dno izmaklo pod nogama, i propinjao se naprijed i natrag, a kad su ga potpuno podigli, njegovo se tijelo klatilo poput golema njihala. Opet je bio pušten na stolicu i samo jedan mali dio sekunde držao se kao čovjek, koji sjedi na stolici. Zatim užasno riknu i skoči.
To nije bilo ni režanje, ni kvrčanje, ni rikanje, taj je urlik bio običan vapaj za nečim, što se slomilo u njemu. Promašio je Mulcachyja za nekoliko palaca, kad mu je drugi slijepi metak eksplodirao u drugoj nozdrvi, ljudi su ga užetom tako naglo trgli natrag, da su mu gotovo prebili šiju.
I ovaj put, naglo spušten, on utonu u stolicu kao napola prazna vreća brašna i nastavi tako tonuti, dok nije njegova velika žutosmeđa glava klonula, a on se napol zguren srušio na pod, bez svijesti. Crni i natečeni jezik ispade mu iz usta. Dok su na njega izlijevali kablove vode, on je stenjao i cvilio. I tako se svršila prva vježba.
– Sve je u redu – govorio bi Mulcachy svaki dan, kako se vježbanje nastavljalo. – Strpljenje i trud postići će tu majstoriju. Ja ga imam u svojoj vlasti. On me se boji. Potrebno je samo vremena, a vrijeme povećava vrijednost životinje, kao što je on.
Nije se odmah prvi dan, ni drugi, a ni treći, ono nešto slomilo u Ben Boltu. Ali na kraju četrnaestog dana slomilo se. Došlo je naime vrijeme, kad je Mulcachy udario drškom biča stolicu, a pomoćnik kroz rešetke željeznom viljuškom bocnuo Ben Bolta u rebra, i Ben Bolt se – svakako, samo ne kraljevski – došuljao kao premlaćena ulična mačka, u sažaljenja vrijednu strahu, i dogmizao do stolice te sjeo na nju kao čovjek. On sada bijaše odgojen tigar. Dok je tako sjedio i žalosno oponašao čovjeka, njegovu su pojavu mnogobrojni gledaoci smatrali još i sada odgojnom.« (str. 219)

Čeprav je odlomek v hrvaščini, je jasno, na kakšen način se dresira živali za nastope v cirkuških točkah.

Papež je s podporo cirkusu z živalmi še enkrat dokazal, da živali vidi samo kot sredstvo za zadovoljevanje človekovih interesov, v tem primeru za zabavo predvsem otrok. Toda za to zabavo nekaterih se skriva hudo trpljenje drugih, to je živali. Vse krutosti in mučenja živali, ki se dogajajo v cirkusih, podpira papež Frančišek. Ali je cirkus z živalmi Božja volja? Ali je mučenje živali v cirkusih Božja volja? Jasno je, da ne! Ni si mogoče predstavljati Boga, ki bi dovoljeval ali celo ukazoval mučenje bitij, ki jih je sam ustvaril! Koga potem zastopa papež? Boga Stvarnika ali boga podzemlja, torej satana!

Papež noče priznati, da so živa bitja s svojimi občutki, čustvi, inteligenco, dušo, moralo in niso stvari. Znanstveniki sedaj ugotavljajo, da imajo tudi živali svojo osebnost. Za papeža pa vse to očitno nič ne pomeni!

Cirkusi so lahko brez živalski točk oz. nastopanja živali. Mnogi cirkusi so že opustili živalske točke. Tudi najbolj znani svetovni cirkus ‘Cirque du Soleil’ se je že davno odpovedal živalskim točkam. Dokazal je, da je mogoče biti odličen tudi brez živali. Delati dobiček z mučenjem in trpljenjem živali je v nasprotju z moralno-etičnimi načeli in mora biti zato v moderni družbi čimprej pa prepovedano. Včasih so bili npr. črnci sužnji, ki so prinašali svojim gospodarjem dobiček. Suženjstvo ljudi je v modernem svetu odpravljeno. Zakaj se ne odpravi tudi suženjstvo živali? Zakaj papež nič ne stori na tem področju?

Znano je zlato pravilo, papež ga celo uči, ki pravi, da kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. To pravilo je osnova etike. Seveda mora to veljati tudi v človekovem odnosu do živali. Kdo si želi, da bi bil cirkuški eksponat, kot morajo biti to mnoge živali in ure in ure ponavljati določene gibe, včasih pa dobiti še kakšno po hrbtu? Mogoče papež? Zakaj ne bi šel papež skozi vso uničujočo dresuro, da bi se naučil kakšne točke in z njo zabaval ljudi? Mogoče bi potem dojel, kaj se dogaja v cirkusu.

Print Friendly, PDF & Email
close

Naročite se na naše e-novice

close

Naročite se na naše e-novice