Razstave psov

Razstave psov

V Sloveniji je vsako leto več 100 raznih prireditev, na katerih sodelujejo psov. Gre za razna tekmovanja, izpite, vzrejne preglede in podobno. Med temi tekmovanji so tudi razstave psov.

Na razstavah je mnogo psov v kletkah. Večje število kletk je tako majhnih, da psi v njih ne morejo normalno ležati, vstati in se obrniti. To pa ni v korist živali, vprašljivo pa je tudi, ali je v skladu s predpisi o zaščiti živali. Na ta način je bilo psom povzročeno nepotrebno trpljenje, saj jim je bilo med drugim onemogočeno potrebno gibanje. V mnogih kletkah sta bila dva psa ali celo več, kar je še poslabšalo stanje. Kako so se počutili psi v takšnih kletkah, si je težko predstavljati.

Na mnogih razstavah je ponavadi kar nekaj psov, ki so poškodovani, kar je v nasprotju s predpisi. Gre za pse, ki jim je bil iz nepotrebnih oz. nerazumnih razlogov obrit del kože. Psi so imeli npr. obrt del glave, ostalo pa ne, ali pa del repa in trupa. Pes kožuha oz. dlake nima za to, da se mu jo obrije oz. ostriže za namene razstave oz. po želji skrbnika za čim boljšo uvrstitev, temveč za to, ker jo potrebuje za svoje normalno življenje. Gre za zaščito. Če je ne bi potreboval, mu ne bi zrastla. Zato je dlaka del njegovega telesa oz. neločljivi del telesa. To pa tudi pomeni, kot že navedeno, da se mu dlake ne sme ostriči oz. obriti za namene razstave. To bi se lahko izjemoma zgodilo samo takrat, ko bi bilo to v njegovo korist. Jasno je tudi, da britje dlake tudi z zdravstvenega vidika ni dobro, saj ima dlaka svoj pomen, npr. pri vzdrževanju telesne temperature, nudi pa tudi določeno zaščito pred poškodbami, predvsem pa toploto. Mnogi takšni psi se tresejo, kar lahko znak, da jih zebe.

Na razstavah je tudi mnogo psov, ki so oblečeni v nekakšna oblačila ali pa obloženi z raznimi »okraski« oz. lepotnimi pripravki. Ob tem, da je to norčevanje iz psov oz. njihovo poniževanje, ki so tako spremenjeni v goli objekt oz. osnovno sredstvo za dosego sebičnih ciljev ljudi, gre tudi za to, da lahko takšna ravnanja negativno vplivajo na dobro počutje živali, saj onemogočajo ali pa vsaj otežkočajo naravne procese v telesu živali. Če je živali oblečena, to moti komunikacijo telesa psa z zunanjo okolico in je nenaravno. To pa tudi pomeni, da psom ni bilo zagotovljeno to, kar jim priznava Pravilnik o zaščiti hišnih živali, to je, da jim je zagotovljeno dobro počutje. Oblačenje psov bi bilo nesporno samo tedaj, če je to v korist njih samih. Drugo pa je, če se pse obleče za namene neke razstave oz. realizacije nekih nepotrebnih človekovih želja ali podobnega.

Razstave psov za marsikaterega psa lahko pomeni tudi močno vznemirjanje, saj ni vajen takšnih prireditev, ker je npr. prvič sodeloval na razstavi in pred takšnim velikim številom ljudi in drugih psov ter v prostoru, kjer je bil velik hrup. To pa pomeni, da doživi prekomerno vznemirjanje, kar pomeni, da trpi, saj pomeni prekomerno vznemirjanje trpljenje živali v smislu 5. člena Zakona o zaščiti živali. Trpljenje živali pa ogroža tudi dobro počutje živali in njegovo zdravje. Podobno velja tudi za strah. Mogoče je mnoge pse na prireditvi, zaradi raznih razlogov (npr. nov, neznan kraj, veliko ljudi in drugih živali), strah. To pa pomeni, da so ti psi trpeli, saj pomeni strah trpljenje živali v smislu že navedenega 5. člena Zakona o zaščiti živali.

Živali ne morejo biti neke vrste osnovno sredstvo za doseganje človekovih želja, v glavnem nepotrebnih, saj so živa bitja s svojimi občutki, čustvi, inteligenco, dušo in niso stvari. Zdaj znanstveniki celo ugotavljajo, da imajo živali nekaj več, in to nekaj več je osebnost, pravijo. In od kdaj imajo živali osebnost: od dneva, ko so to ugotovili znanstveniki ali že ves čas? Razstave psov v principu niso potrebne, saj se da namen prireditve doseči tudi drugače: namesto živih živali bi bile slike ali pa bi se prikazovali kakšni filmi o lepoti, inteligenci in drugih izjemnih lastnostih psov. Dejstvo, da se jih tretira kot razstavni eksponat krši njihovo dostojanstvo. Razstavljajo se lahko samo stvari in ne živa bitja.

Razstave psov niso potrebne, zato jih je potrebno odpraviti. Potrebnost ali nepotrebnost nekega ravnanja do živali potrebno presojati izključno glede na potrebe in interese same živali. Potrebnosti nekega ravnanja do živali ni mogoče gledati skozi lupo človeka, temveč samo skozi interese oz. potrebe živali. To namreč izhaja iz temeljne premise zaščite živali, to pa je zaščita življenja, zdravja in dobrega počutja (1. člen ZZZiv). Besedna zveza »utemeljenega razloga« iz 3. člena ZZZiv se lahko tolmači samo skozi interese in potrebe živali in ne skozi interese ljudi. To pa pomeni, da je nekaj, kar je želja ali interes človeka, ni pa potrebno za živali, do živali prepovedano, razen če seveda ne gre za zaščito življenja, zdravja ali dobrega počutja živali.

Slovenski kinolog Jože Vidic, dr. vet. med., ki je o razstavah psov v reviji Moj pes (12/06, str. 4) navedel: »Zdajšnje razstave čedalje bolj postajajo nekakšno sejmišče, kjer lahko kupimo vse za svoje hišne ljubljence, psi v ocenjevalnih krogih in ob njih pa so bolj ali manj v ozadju. Mnogi kot pozabljeni čemijo v kovinskih ali drugačnih kletkah, so privezani ali pa jih pustijo kar v avtomobilu (tudi ob zelo visokih in zelo nizkih zunanjih temperaturah), med tem ko skrbniki nekje klepetajo, sedijo v gostilni ali počnejo kdove kaj. Zato nekateri, še zlasti varstveniki živali upravičeno menijo, da so razstave za pse zgolj oblika mučenja, psi pa postajajo marionete vse bolj grotesknega človekovega okusa. Ali so torej razstave sploh še potrebne?«

Če se sledi kinologu Jožetu Vidicu, ali so razstave psov mučenje živali? In tako kaznivo dejanje!

Print Friendly, PDF & Email