Jagnje prostovoljno odide v klavnico
V katoliškem tedniku Družina (junij 2005) je bil objavljen daljši članek z naslovom Zapoved »ne ubijaj« in živali jezuita Franca Cerarja. V njem ta zavrača trditve, da se zapoved Ne ubijaj! nanaša na živali in da je bil Jezus vegetarijanec. Govori tudi o zaščiti živali, ki jo sicer smatra za dobronamerno. Piše naslednje: »Navidezna krutost v stvarstvu, ko »velika riba jé malo ribo«, je tudi marsikatemu kristjanu vprašljiva. Dovoljeno nam je o tem razmišljati ter iskati smisel in razlago. Ena od poti k njej je v tem, da ves svet gledamo kot veliko celoto, razporejeno v več stopenj, ki pa so med seboj povezane in sodvisne. Višja stopnja sloni na nižji, nižja pa v višji dobiva svojo dopolnitev.
…
Tedaj se zaslišijo človeški koraki. Jagnje se jih razveseli in ga nagovori: »Dragi človek, ravno prav, da prihajaš. Razmišljam o svoji prihodnosti in se vprašujem, kaj bi bilo zame najbolje. Ena možnost je, da se postaram, zbolim, poginem in segnijem. Nič kaj prijetno mi ni ob tej misli. Druga možnost je, da me napade volk in končam v njegovih zobeh. Tudi ta možnost ni razveseljiva. Tretja, najlepša možnost je, da se ponudim tebi. Ob najbližnjem prazniku me zakolji in pripravi za slovesno kosilo. S tem bom prispevalo tebi in tvoji družini delež k skupnemu veselju, obenem bom pa tudi doseglo najvišji smisel svojega življenja. Moje živalsko bivanje bo doseglo dopolnitev, ker se bo darovalo za nekaj velikega in lepega.«
…
Vsakdo, ki gre v klavnico bo videl, kako stvari stojijo. Vidi neizmerno trpljenje in mučenje živali ter njihovo borbo za življenje. Če bi držala trditev jezuita Cerarja o prostovoljnem darovanju, bi klavnice vedno, pa seveda tudi npr. pred veliko nočjo ali božičem, izgledale popolnoma drugače. Živali bi prostovoljno in v kolonah prišle vanjo, zaprosile klavca, da jih ubije in se ne bi upirale, ko bi jim prerezal vrat ali jih na kakšen drug način ubil. Živali bi umirale z nasmeškom na obrazu, veselile bi se tudi, da mesar njihovo telo spremeni v meso. Če bi Bog ljudem res namenil živali za hrano, kot to izhaja iz članka, se te v klavnici za praznik sploh ne bi mogle upirati zakolu in bi zakol potekal mirno in gladko. Stanje v klavnici pa je popolnoma drugačno, kot že rečeno, so klavnice kraj neizmernega trpljenja in poniževanja živali. Stanje v klavnici jasno demantira stališče p. Cerarja, da se živali same prostovoljno žrtvujejo človeku za njegovo prehrano in ga celo prosijo za zakol. Zato gre pri vsem tem za neverjetno potvarjanje, laž in norčevanje klerika iz živali. Skrajno nizkotno in nemoralno! Čigav službanik je bil sicer že pokojni jezuit Cerar? Boga Stvarnika, ki je ustvaril tudi živali ali boga podzemlja, ki uničuje živali?