Vitamin B12
Vitamin B12 je zelo pomemben vitamin, ki ga človek potrebuje za svoje življenje. O tem vitaminu je mnogo tekstov in eden zelo zanimiv je v nadaljevanju:
___________
Prvi del članka dr. Gine Shaw D.S., M.A., AIYS (Dip. Irid.) (prevod Veganska Iniciativa). Vir: http://libaware.economads.com/b12issue.php (dostop 18.8.2011)
Problematika vitamina B12 večini veganov, vegetarijancev in presnojedcev ni nova. Proizvajalci prehranskih dodatkov v nakup svojih izdelkov prepričajo mnogo ljudi, ki jih skrbi, da bi jim lahko česa primanjkovalo. V tem članku bom naslovila več aspektov problematike vitamina B12 in iz različnih zanesljivih (nedobičkonosnih) virov poskusila sestaviti popolno sliko.
Pomanjkanje vitamina B12 je resna zdravstvena težava, vendar nikoli ne gre za deficit zgolj B12, saj nikoli ne prihaja do pomanjkanja le enega vitamina ali minerala. Znaki pomanjkanja vitamina B12 so, ko dosežejo raven opaznosti, precej hudi. Utrujenost, bledost, neješčnost, zmedenost, blodnje, paranoja, izguba telesne teže itd. so le nekateri izmed pokazateljev, da človeku morda primanjkuje vitamina B12. Po mojem mnenju je ME (myalgic encephalomyelitis) posledica pomanjkanja vitamina B12. Če menite, da imate premalo vitamina B12, je priporočljivo nemudoma obiskati zdravnika, ki se dobro spozna na pomanjkanje vitamina B12. Če tega deficita ne zdravimo, je lahko tudi smrtno nevaren.
Uradna priporočila v Združenem Kraljestvu so se v zadnjih letih zmanjšala – predhodno so bile ocene potreb človeškega telesa previsoke. Ministrstvo za zdravje tudi priznava, da imajo nekateri ljudje podpovprečne potrebe po B12. Za vse življenje zadostuje 40mg B12, kar v kristalni obliki ni večje od sedmine tablete aspirina! Jemanje velikih količin tega vitamina v obliki tablet ni smiselno, saj se ga naenkrat ne more absorbirati več kot le 3 mikrogrami.
Vitamin B12 se izloča z žolčem in ga telo ponovno vsrka. Temu rečemo enterohepatična cirkulacija. Količina B12 v žolču se giblje med 1 in 10µg dnevno. Ljudje, katerih prehrana vsebuje le malo B12, vključno z vegani in nekaterimi vegetarijanci, lahko dobijo več B12 z reabsorbcijo kot pa s hrano. Reabsorbcija je razlog, da lahko traja tudi več kot 20 let, preden se pokaže pomanjkanje. Kadar pa do pomanjkanja pride zaradi napake v sami absorbciji, se bolezen lahko pojavi že v treh letih. Ker se v zdravem telesu vitamin B12 reciklira, bi v principu notranja sinteza B12 lahko zadoščala našim potrebam, tudi če ga ne bi v telo vnašali s hrano. Kadar pa je v naši prehrani premalo kobalta, pa dejanski problem ni oslabljena črevesna flora, ki sintetizira B12, temveč pomanjkanje kobalta (ki pa za absorbcijo spet potrebuje druge faktorje).
Med mnogimi polemikami o vitaminu B12 je tudi mišljenje, da čeprav se v želodcu proizvaja intrinzični faktor in čeprav vemo, da se vitamin B12 proizvaja v našem črevesju, so bakterije, ki ga proizvajajo, tako daleč v črevesju, da ga telo več ne more absorbirati. Ta trditev je na žalost še vedno prisotna, čeprav je, kot pojasnjuje dr. Vetrano, bila kot zastarela teorija znanstveno ovržena pred več kot 20 leti. Tudi Marieb v izdaji svoje knjige “Human Anatomy and Physiology” (Anatomija in fiziologija človeka) iz leta 1999 jasno pove, da ljudje absorbiramo B12 skozi črevesje.
Mnogo ljudi zatrjuje, da vitamin B12 vsebuje le hrana živalskega izvora. Tudi to ne drži. Naravno ne vsebuje B12 nobena hrana, niti rastlinskega, niti živalskega izvora. Vitamin B12 proizvajajo mikroorganizmi. Vitamin B12 je tudi edini vitamin, ki vsebuje sledni element (kobalt), ki temu vitaminu daje tudi kemijsko ime (cobalamin), ki je v centru njegove molekulske strukture. Ljudje in vsi ostali vretenčarji potrebujemo kobalt, čeprav se asimilira le v obliki vitamina B12.
Vemo, da se pri ljudeh sinteza B12 samodejno odvija v tankem črevesu (v ileumu), ki je tudi primarno mesto absorbcije B12. Dokler imajo črevesne bakterije na voljo kobalt in določena druga hranila, proizvajajo vitamin B12. Dr. Michael Klaper dokazuje, da je vitamin B12 prisoten tako v ustih kot v črevesju. Da ga telo lahko uspešno vsrka, je potreben tudi mukoproteinski encim, ki se imenuje intrinzični faktor, in je navadno prisoten v želodčnih sokovih. Če je intrinzični faktor oslabljen ali odsoten, do sinteze B12 ne bo prišlo, ne glede na to, koliko ga je prisotnega v prehrani. K deficitu vitamina B12 lahko pripomorejo antibiotiki (prisotni tudi v mleku), alkohol (le-ta škoduje jetrom, zato tisti, ki pijejo alkohol, potrebujejo več B12), kajenje, prekuhavanje hrane in stres.
Nutricionalne analize mnogih živil so zastarele. Izvedene so bile v času, ko moderna tehnologija in znanstveni postopki še niso bili na voljo. Na primer, na embalaži malin v trgovini Tesco zdaj jasno piše, da 100g malin vsebuje 30% priporočenega dnevnega vnosa vitamina B12. To gotovo ne more biti edina rastlinska hrana, ki vsebuje ta vitamin. Prav zares, dr. Vetrano ugotavlja, da ameriške knjige o prehrani zdaj navajajo, da se B12 nahaja v vsakem živilu, ki vsebuje vitamine B kompleksa. Moderna tehnologija je namreč omogočila odkritje B12 v teh živilih, prej pa to ni bilo mogoče.
Avtor ne verjame trditvi, da je pomanjkanje vitamina B12 bolj pogosto pri veganih ali vegetarijancih (širjenje te trditve je najbrž še ena marketinška laž). Dejansko je potrebno temeljito preštudirati same študije, ki “kažejo na pomanjkanje B12 pri veganih”, saj mnoge tega sploh ne dokažejo! Dejstvo je, v nasprotju s propagando mlečne in mesne industrije, da do deficita pogosto pride pri ljudeh, ki jedo meso – in to je znano že od leta 1959! [1]
Ob tem pa ne smemo pozabiti, da tudi mnogo vegetarijancev in veganov jemlje antibiotike ali jedo živila, ki vsebujejo antibiotike – na primer čebulo, česen, močne redkve in drugo zelenjavo, bogato z gorčičnim oljem, ki lahko škoduje črevesni flori. Težava je v tem, da je poškodbe črevesne flore, če do njih pride, težko popraviti brez pravilne znanstvene oskrbe in prehranskih nasvetov. Mnogo pomembnejše je odpraviti probleme s črevesno floro kot zanašati se na tako imenovane dodatke. Ljudje, ki imajo fizične težave, za katere menijo, da jih povzroča premajhen vnos vitamina B12, v resnici pogosto zaradi slabe prebave hrane ne morejo pravilno asimilirati. Ko se uredi prebava, pa telo znova lahko uporablja in proizvaja B12.
Marieb v “Human Anatomy and Physiology” piše, da izredno bazično ali izredno kislo okolje lahko uniči vitamin B12. Potemtakem bi bil B12 v mesu zlahka uničen, saj je hidroklorna kislina, ki je prisotna v želodcu ob prebavi mesa, zelo kisla. To bi lahko pojasnilo, zakaj pri tistih, ki jedo meso, verjetnost pomanjkanja B12 ni manjša kot pri veganih, pa čeprav njihova hrana vsebuje B12. V mesu so pa seveda prisotni tudi antibiotiki! Seveda veliko tistih, ki jedo meso, s stalno prisotnostjo gnitja uničujejo koristne bakterije v svojem črevesju; gnitne bakterije, ki so naravno prisotne v mesu, so zelo obremenjujoče za telo.
Vedeti je potrebno tudi, da nizka vsebnost B12 v krvi še ne pomeni nujno pomanjkanja B12 v telesu kot celoti, saj je lahko skoncentriran v živih celicah (na primer v osrednjem živčevju). V vsakem primeru lahko lahko oseba, ki jemlje prehrambne dodatke, v krvnem obtoku veliko vitamina B12, to pa še ne pomeni, da ga je telo zmožno uporabiti za lastno sintezo (anorganskih vitaminov ni mogoče).
[1] ‘Fit for Life’, Diamond, H. and M., 1987
____
Opomba (VI): Vitamin B12 (cyanocobalamin) je kompleksna molekula, ki jo v naravi proizvajajo mikroorganizmi.
_________________________________________________________________________
Drugi del članka dr. Gine Shaw D.S., M.A., AIYS (Dip. Irid.) (prevod Veganska Iniciativa). Vir: http://libaware.economads.com/b12issue.php (dostop 18.8.2011)
Navidezne koristi jemanja prehranskih dodatkov pri človeku pospešijo metabolizem, da bi se te škodljive snovi čimprej izločile. Posledica tega je stimulacija telesa in iluzija izboljšanega zdravja. V resnici je ravnovesje med hormoni, vitamini, encimi, minerali itd. zelo občutljivo. Znanstveniki o tem ne vedo prav veliko. Te snovi ne delujejo posamično, ampak za uspešno delovanje potrebujejo druge faktorje, eden izmed katerih so maščobe. O življenju znotraj celice ne vemo veliko. Uporaba prehranskih dodatkov lahko poruši to občutljivo ravnovesje in škoduje telesnim funkcijam. Zdravje se poslabša sorazmerno z neravnovesjem, ki se pojavi.
Vitamin B12 v komercialnih tabletah je pridobljen od bakterij, ki so globoko fermentirane. Zdravo telo bo ponavadi izločilo fermentirane snovi. Glavni problem z dopolnili v obliki tablet je, da: 1) ne vsebujejo stotin drugih hranil, ki jih potrebujemo za zdravje in se nahajajo v presni hrani, in 2) vsebujejo umetne snovi oziroma kontaminante, ki so zdravju škodljivi.
Sintetični vitamini in minerali so anorganski in kot takih jih človeško telo ne more izkoristiti. V proizvodnji ‘prehranskih dopolnil’ morajo večinoma uporabljati kemično čiste snovi. Če bi znanstveniki uporabljali naravno pridobljena hranila, bi tablete bile prevelike in jih ne bi bilo mogoče pogoltniti. Poleg tega je dodan še kemični ‘nosilec’, da je izdelek sprejemljivega okusa za potrošnika. Ti kemični nosilci so, kot vse kemikalije, za človeški organizem toksični. Povzročajo stimulacijo telesa in so le iluzorno zdravilo.
Dr. John Potter iz Fred Hutchinson Cancer centra v Seattlu pravi, da “čarovnija hrane temelji na tisočih kompleksnih interakcij ducatov različnih fitokemikalij, ki jih je v tabletah težko posnemati. Medtem ko je 190 raziskav zanesljivo potrdilo koristi sadja in zelenjave, so dokazi o koristi dodatkov komaj zaznavni.” Vitamini, minerali, hormoni itd. ne delujejo vsak zase, temveč v simbiozi. Za svoje delovanje potrebujejo druge sestavine. Ko so razmerja teh visoko kompleksnih substanc spremenjena, se lahko zmanjša njihova efektivnost. Če gre za preveliko količino neke substance, to lahko povzroča izčrpavanje življenjske energije, če mora človeški organizem (ali organizem drugih živali) izločiti višek. Tudi kadar gre za deficit vitamina B12 je dvomljivo, da gre za pomanjkanje le te substance. Najbrž so potrebni bolj zdrava prehrana in življenjski pogoji, včasih lahko pomaga tudi post.
Dr. Douglas Graham v svoji knjigi “Nutrition and Athletic Performance” razloži, da so prehranski dodatki dokazano nezadostna in nepopolna metoda zagotavljanja hranilnih snovi, saj znanstveniki ne morejo posnemati delikatnih naravnih ravnovesij. Glede na ocene, da je 95% hranilnih snovi še neodkritih, se sprašuje, zakaj bi ljudje želeli svojo prehrano dopolnjevati s posameznimi hranili, namesto da bi jedli polnovredno hrano. Za večino hranilnih snovi je znano, da je njihovo delovanje simbiotično povezano z vsaj osmimi drugimi hranilnimi snovmi in, če to upoštevamo, je stopnja zdravega zalaganja katerekoli hranilne snovi v komponentni obliki ‘zanemarljivo majhna’. Pojasni še, da “noben poskus, da bi živalski ali človeški organizem ohranili zdrav ali celo živ na osnovi izključno prehranskih dopolnil, ni bil uspešen.”
Dan Reeter iz Bio-Systems Laboratories v Koloradu ustvarja enega najcelovitejših računalniških centrov za biološko testiranje prsti. Na podlagi svojih obsežnih testov ugotavlja, da imajo rastline v organsko obdelovani zemlji bistveno višje količine uporabnega vitamina B12. O prisotnosti vitamina B12 poročajo tudi pri divjih sadežih ter divjih in doma vzgojenih rastlinah.
Avtor trdi, da so živila živalskega izvora slab vir vitamina B12, saj prisotnost drugih snovi v teh živilih neizogibno uniči uporabnost tega vitamina. Raziskave kažejo, da tisti, ki se odločijo za tipično prehrano, ki sloni na živilih živalskega izvora, potrebujejo več vitamina B12 kot tisti, ki se prehranjujejo izključno rastlinsko. Vzrok za to je prebavna atrofija, ki jo povzroča tipična prehrana. Ker je B12 v živalskih produktih vezan s peptidno vezjo, iz katere ga je potrebno izvleči s pomočjo encimov, da bi se lahko absorbiral, zaradi oslabljene želodčne kisline in želodčnih encimov (le-tem škoduje prekuhana hrana) ni mogoče uspešno črpati vitamina B12 iz zunanje hrane. Tisti, ki se prehranjujejo s presno vegansko hrano, imajo močnejšo prebavo in dejansko več B12 dobijo preko reabsorbcije iz žolča kot z zunanjo hrano. Wolfe zatrjuje, da mikrobi, ki se naravno nahajajo v prsti, in bakterije, ki jih najdemo na divjih ter neopranih vrtnih rastlinah, zadostujejo našim potrebam po vitaminu B12. Ti mikrobi se naselijo in podvojijo v našem prebavnem traktu, če nista prisotna fermentacija ali gnitje.
Vredno je tudi upoštevati, da je uradno priporočen dnevni vnos vitamina B12 določen za povprečnega človeka, ki se prehranjuje s kuhano hrano (meso in zelenjava v razmerju 1:2), kadi in pije alkohol. Komercialni interesi nedvomno izredno precenjujejo naše potrebe po mnogih snoveh. Te študije ne povejo ničesar o potrebah zdravega vegetarijanca. Zelo težko je določiti precizne individualne potrebe po kateremkoli vitaminu ali hranilu in prevelika količina kateregakoli vitamina ali druge hranilne snovi je za naš organizem nepotrebno breme. Faktorji kot na primer hitrost presnove ali stres lahko naše potrebe pogosto spreminjajo.
Dr. Victor Herbert v American Journal of Clinical Nutrition (1998, Volume 48) poroča, da na dan zadostuje le 1 mikrogram vitamina B12. Potreba po tako majhni količini morda ni zadostna razlaga, zakaj presnojedi vegan na primer potrebuje manj B12 zaradi izboljšanega delovanja želodca in dobre sposobnosti recikliranja vitamina B12. (Kuhanje uničuje mikrobe in visoko sterilizirana, kuhana veganska prehrana črevesju ne zagotavlja nujno dovolj kvalitetne flore.) Sposobnost absorbcije B12 je pri zdravih posameznikih višja kot pri nezdravih. Študije, temelječe na zdravih posameznikih z indijskega podeželja so pokazale, da noben posameznik ni kazal simptomov pomanjkanja B12, čeprav so pri njih namerili le med 0.3 in 0.5 µg B12.
Dr. Gabriel Cousens trdi, da deficit vitamina B12 tipično povzroča oslabljena absorbcija preko črevesja in ne pomanjkanje tega vitamina v prehrani. Annie in dr. David Jubb zagovarjata tezo, da ljudje že tako dolgo živimo v tako sterilnem, antiseptičnem okolju, da so ti potrebni simbiotski organizmi komajda še prisotni v naši prehrani. Prepričana sta, da z vnosom v prsti živečih organizmov človek lahko vzdržuje ogromno zalogo nekodiranih protiteles, ki so pripravljena spremeniti specifične patogene na naraven način – pojesti je potrebno le malo prsti!
Če je oseba zdrava ter se prehranjuje z zdravo vegansko prehrano, ki vsebuje visok delež presne hrane, se nima navade prenajedati, uživa pravilne kombinacije živil, v splošnem ne zlorablja svojega telesa ter se občasno posti, je le malo verjetno, da se bodo pri tej osebi razvili simptomi deficita B12, če le predhodno ni imela uničene črevesne flore. Pomanjkanje vitamina B12 je navadno pokazatelj večjih problemov, kot so slaba črevesna flora, slaba absorbcija, pa tudi pomanjkanje sončne svetlobe.
Harvey Diamond se ne čudi, da ljudje ne vedo, kje pridobiti zadostna hranila, saj so informacije o hranilnih snoveh zmedene in kontradiktorne. Žal so nekateri ljudje tako globoko zavedeni in prestrašeni, da jih pred multimilijonarskimi mesno, mlečno in petrokemijsko (sintetična prehranska ‘dopolnila’) industrijo ne reši nobena količina zdrave logike niti podatkov. Resnica je ta, da so vse hranilne snovi, ki jih organizem potrebuje, vsebovane v hrani, ki je za ta organizem naravna (za človeka je to surova rastlinska hrana). Mati Narava zagotavlja vse, kar je potrebno. Zakaj bi nas ustvarila kot naravne rastlinojedce, če rastline ne bi zagotavljale vitamina B12? Če se ga ne da zagotoviti s presnimi sadeži, zelenjavo, oreški, semeni ali kalčki, potem ga NE POTREBUJEMO! Če ga divji sadeži in ekološko pridelana živila vsebujejo le malo, to ne pomeni, da ga ni dovolj. Pomeni, da ga potrebujemo zgolj majhno količino!
Prodajalci tablet hitro rečejo, da je naša prst pomanjkljiva, vendar Diamond in drugi dokazujejo, da seme ne bo vzklilo, ali pa se rastlina ne bo pravilno razvijala, če nima na voljo vseh snovi, ki jih potrebuje. Poleg tega rastline iz zemlje črpajo le okoli 1% hranil, ki jih potrebujejo; ostalo prejmejo iz sončne svetlobe, vode in zraka.
Če se izkaže, da vam primanjkuje vitamina B12, bodo verjetno potrebne določene nujne prehranske spremembe in morda je koristen tudi post. V vsakem primeru se ob prehodu na bolj zdravo prehrano, pa naj bo to vegetarijanstvo, veganstvo ali presno veganstvo (za optimalno zdravje), prehranjujmo čimbolj naravno in ne posvečajmo pozornosti tistim, ki priporočajo pretirano umivanje sadja in zelenjave s krtačo. Kupujmo ekološko pridelano hrano, pridelujmo jo na domačem vrtu in nabirajmo divje rastoče rastline, pri umivanju pa ne bodimo pikolovski. Tako, kot je naravno!
Opozorilo: odsvetujemo post, ki traja več kot dan in pol brez strokovnega nadzora, saj morajo daljše postenje nadzorovati kvalificirani strokovnjaki.
- ‘The Life Science Institute Course in Natural Health’ – 1986
- ‘Nutrition and Athletic Performance’, Dr D. Graham, 1999
- ‘Female Balance’ article 2001 -K Perrero www.living-foods.com
- Human Anatomy and Phyisology – Marieb – 1999
- Correspondence with Dr Vetrano and family 2001
- ‘The Sunfood Diet Success Story’ by David Wolfe
- B12 article by the Vegan Society
9 . B12 article by the Vegetarian Society
10. ‘Solstice Magazine’ article
11. ‘Rethinking B12’ article by Dr V. V. Vetrano
