Prevozi živih živali

Prevoz živih živali

Vsako leto se po svetu prevaža več milijard živih živali, vse od perutnine, živega goveda, prašičev, ovc, koz in konjev … do vodnih organizmov. Mnogi prevozi trajajo ure in dneve ali celo tedne. Daleč največ živali se prevaža iz ene države v drugo oz. iz enega mesta na drugo znotraj države zaradi hrane. Žive živali se prevažajo celo z ladjami na druge kontinente. Živali transportirajo v druge države predvsem zaradi hrane, saj jih tam zakoljejo in meso prodajo. Med transportom številne živali zbolijo, se poškodujejo ali celo umrejo. Trpljenje živali, ki se ponavadi gnetejo na prevoznem sredstvu, ob pomanjkanju hrane in vode, prekrite z lastnimi iztrebki, je neizmerno. Tudi nakladanje in razkladanje živali je za živali trpljenje. Takšni prevozi so skrajno nehumani. Živali za prevoznike kot tudi tiste, ki so jih prodali, in napotili h kupcu, ne predstavljajo živega bitja, temveč samo stvar, ki jim prinaša denar in dobiček.

Štefan Cigüt je ob nalaganju 32 bikov, težkih v povprečju 750 kg, namenjenih kupcu v Italijo, dejal: »Kak’ si lejpi. Ekstra roba. Prva liga!« To pove vse. Žival je roba. Gre torej samo za denar.

»Prevoz živali v Libanon zagotovo ni nobenemu rejcu, ki ta posel opravlja z ljubeznijo, posebno pri srcu, a to vzame nekako v zakup, če mu živali po zadovoljivi ceni ne uspe prodati drugam,« pravi agrarni ekonomist in rejec dr. Stane Kavčič.*

Sicer mi čisto jasno, kaj je dr. Kavčič mislil s pojmom ljubezni oz. na kaj je vezal ta pojem (živali, živinorejo ali kaj drugega), vendar se ne glede na to postavi načelno vprašanje, in sicer: Ali ima nekdo, ki redi živali za zakol, dajanje mleka in jajc ali druge ekonomske interese, ljubezen do teh živali? Torej ali te živali ljubi? To še posebej zato, ker mnogi kmetje, ki se preživljajo z rejo živali, navajajo, da imajo radi svoje živali oz. da jih ljubijo.

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je ljubezen definirana tudi kot »močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro«. Seveda se tako definirana ljubezen nanaša tudi na živali. Torej tisti, ki ljubi žival, skrbi za dobro in korist te živali. Ali je prevoz živali na ladji ali na velikem tovornjaku, kjer se trpeče gnetejo živali, v korist in dobro teh živali? Jasno je, da ne. Ali potem tisti živinorejec, ki to počne, res ljubi svoje živali? Jasno je, da ne, pa čeprav tako trdi. Kajti važna so dejanja in ne besede! Ali tisti živinorejec, ki ima krave mlekarice, res te ljubi, čeprav to trdi? Če ta živinorejec odvzame kravi telička in ju tako nasilno loči, ali je to dobro za mater in otroka? Jasno je, da ne. Ali je dobro in koristno za mater mlekarico, da je leta in leta zaprta na majhnem prostoru, kjer ima status tovarne mleka. Jasno je, da ne. Ali je potem to ljubezen živinorejca do lastne krave mlekarice? Mogoče gre za ljubezen, toda ne do živali, temveč do česa drugega. Ali gre za ljubezen živinorejca do lastne živali, če jo pošlje v klavnico, čeprav ta to trdi? In to praktično dela dan za dnem, leto za letom? Ali je del ljubezni tudi brutalen odvzem življenja živali? In v klavnici zverinsko razkosanje živali takoj po zakolu? Ali je nasilni odvzem življenja v korist in dobro žrtvovane živali? Če bi bilo, bi bil to absurd. Ali je krvavi zakol prašiča na kolinah v korist in dobro te živali, torej ljubezen, čeprav lastnik trdi, da prašiča ljubi?

Mnogi živinorejci pravijo, da poleg živali ljubijo tudi ljudi. Ali je ljubezen do ljudi to, da jim živinorejci ponujajo živila, npr. meso in mleko, za katera je znanstveno dokazano, da so zelo škodljiva in da povzročajo mnogo civilizacijskih bolezni. Ali je tisto, kar proizvedejo živinorejci in je dokazano škodljivo, v dobro in korist tistih ljudi, ki to uživajo? Torej ljubezen živinorejcev do potrošnikov. Če bi bilo, bi bil to absurd!

Komercialna živinoreja ne more biti ljubezen do živali, niti do ljudi ne, seveda pa tudi do narave ne. Lahko pa je seveda »ljubezen« do česa drugega, npr. denarja, povzročanja trpljenja … Eden izmed pogojev za ljubezen do živali je, da te pri »živinorejcu« živijo do svoje naravne smrti in v pogojih, ki so v danih razmerah čim bolj podobni tistim, v katerih živali živijo v naravi. Temu pa je treba dodati vsaj še bistvo zlatega pravila: kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Kajti zlato pravilo velja tudi v odnosu do živali, seveda pa tudi do ostale narave. Vse je namreč medsebojno povezano.

Prevoze živih živali je treba odpraviti. Edina izjema je, da se prevoz opravi, če je to v korist živali. Vsakdo lahko pripomore k odpravi krutih prevozov živih živali tako, da sprva postane vegetarijanec nato pa čimprej še vegan.


*Oba citata sta iz Objektiva, priloge Dnevnika (12.1.2019.)

Print Friendly, PDF & Email
close

Naročite se na naše e-novice

close

Naročite se na naše e-novice