Znane osebnosti o lovu
Lev Tolstoj (1828 – 1910), ruski pisatelj:
“Od umora živali do umora človeka je le korak.”
Theodor Heuss (1884 – 1963), prvi predsednik ZR Nemčije:
“Lov je samo strahopeten opis posebno strahopetnega umora sobitja, ki nima nobene možnosti. Lov je stranska oblika človeške duševne bolezni.”
Johann Wolfgang von Goethe (1749 – 1832), nemški pesnik:
“Lov je vedno neka oblika vojne.”
Aleksander von Humboldt (1769 – 1859), nemški naravoslovec:
“Kjer živi en lovec, lahko živi deset pastirjev, sto poljedelcev in tisoč vrtnarjev. Okrutnost do živali ne more obstajati niti pri pravi izobrazbi niti pri pravi učenosti. To je ena najznačilnejših obremenitev zaostalega in neplemenitega ljudstva.”
François Voltaire (1694 – 1778), francoski pisatelj in filozof:
“Lov je eno najbolj zanesljivih sredstev, da človek ubije občutek za svoja sobitja.”
Pitagora (6. stol. pr. Kr.), grški filozof in matematik:
“Karkoli človek naredi živalim, mu bo z isto mero poplačano.”
Emmanuel Kant (1724 – 1804), nemški filozof:
“Od vseh življenjskih slogov je lovstvo brez dvoma najbolj v nasprotju s civilizirano ureditvijo. Prvotna Noetova prepoved prelivanja krvi, se zdi, ni pomenila nič drugega kot prepoved lovstva.”
Georg Bernhard Shaw (1856 – 1950), irski dramatik:
“Ko hoče človek ubiti tigra, se temu reče šport. Ko pa hoče tiger ubiti človeka, se to imenuje zverinskost.”
Otto von Bismarck (1815 – 1898), nemški državnik:
“Nikoli se toliko ne laže kot po lovu in pred volitvami.”
Hans-Dietrich Genscher (*1927), nemški politik (FDP), bivši zunanji minister:
“Nikoli ne bi mogel streljati na živali, narediti bi morale samomor.”
Gustav Heinemann (1899 – 1976), nemški politik (SPD), nekdanji zvezni predsednik:
“Menim, da je pošteno pred začetkom lova zajce in fazane opozoriti s signali iz rogov.”
Hubert Weinzirl (*1935), nekdanji predsednik Zveze za okolje in zaščito narave Nemčije:
“Vsaka stvar ima svoj čas. Čas lova je potekel.”
Bernhard Grzimek (1909 – 1989), nemški zoolog in producent filmov o živalih:
“Nikoli nisem razumel, zakaj imajo nekateri ljudje tako veselje streljati živali.”
Wilhelm Dietler (19. stol.), nemški profesor filozofije, pisec:
“Mnogo je namreč ljubiteljev lova, ki so resnično zakrneli morilci in hudobe – gnusne pošasti, hlepeče po krvi, navajene na stokanje in cviljenje, ki ne marajo za nič drugega kot za opijanjanje na hrupnih zabavah. Drugi so s surovo vzgojo in načinom življenja prišli na okus do lova, ne samo profesionalni lovci, temveč tudi mnogi podeželski ošabneži in drugi njim podobni – neizučeni kakšnega pametnega človeškega poklica in brez razmišljanja – ne vedo, kako bi drugače ubili svoj čas kot z lovom.”
Friedrich Schiller (1759 – 1805), nemški pesnik: “Nevarno je zbuditi leva, poguben je tigrov zob, toda najbolj strašna grozota je človek v svoji blodnji.”
Karlheinz Deschner (*1924), dr. filozofije, nemški zgodovinar, literarni znanstvenik, nagrajeni pisec:
“Kjerkoli že si človek vzame pravico žrtvovati žival za nek namen, ne stori samo krivice, ampak tudi zločin.”
Erazem Roterdamski (1465 – 1536), nizozemski humanist, pisatelj:
“Med norce tega sveta je Erazem Roterdamski štel “besno vnete za lov, ki jim ni nič ljubše kot preganjati živali, in mislijo, da občutijo neverjeten užitek, kadar slišijo odvraten zvok lovskih rogov in lajež tropa psov. Kar rad bi domneval, da jim pasji iztrebki dišijo po cimetu! … Ko potem poskusijo košček divjačine, se na koncu počutijo kot grofje. Med tem, ko ti ljudje ob nenehnem lovu in požrtijah v bistvu doživljajo svojo lastno degeneracijo, sami mislijo, da živijo kraljevsko.”
