Ponarejanje biblije
Katoliška cerkev stoji na stališču, da je vse tisto, kar je v bibliji, resnica in Božja beseda. To pa je zmotno. Evangeliji v bibliji, ki npr. poročajo o Jezusovem življenju, niso nastali čez noč, temveč skozi stoletja, ko so se silovito prepirali, kaj spada v biblijo in kaj ne. Iz tega sledi, da besedila, ki so bila na razpolago, niso izvirala od Jezusovih sodobnikov, temveč so bila napisana na osnovi izročil. Na temo ponarejanja Biblije je zagrebški Večernji list (12.9.2001) pod naslovom Vatikanski znanstvenici prepravljaju bibliju citiral enega izmed najbolj znanih znanstvenikov biblicista Martina Percyja, ki je rekel, da nikoli ni obstajala popolna in definitivna verzija biblije, to je knjiga, ki se dopolnjevala in spreminjala z mnogimi prevodi. Percy je še rekel, da samo fundamentalisti mislijo, da je biblija prišla s faksom direktno iz raja.
Znano je, da je »cerkveni oče« Hieronim po naročilu papeža Damaza I. v 4. stoletju sestavil prvo latinsko skupno izdajo biblije in to iz mnogih spisov, katerih izvor ni bil znan. V obup so ga spravljala številna protislovja, nepopolnosti in različne možnosti razlage biblijskega gradiva. Papežu je pisal, da ga bodo obsojali kot biblijskega ponarejevalca, ker je moral pogosto izbirati in se po lastnem preudarku odločati, kaj je pravilno ali napačno, nepopolno in kaj je potrebno dopolnitve. Znanstveno je dokazano, da Hieronim ni razpolagal s pristnimi prvotnimi besedili, temveč samo s prepisi prepisov, pred seboj pa je imel tisoče različic besedil. Marsikaj je dodal in spremenil. V celoti so ostali neupoštevani tako imenovani, danes znani, apokrifni (skrivni) spisi, ki uradno niso bili sprejeti v Biblijo. Zaradi tega je biblija »torzo«. Marsikaj, kar je Jezus iz Nazareta izgovoril ali storil, v njej ni vsebovano. To potrjuje tudi biblija sama, saj v njej piše, da je Jezus »storil še veliko drugih reči, ki niso bile zapisane. (Janez 21,25) Ker pa je za današnje cerkveno krščanstvo veljavno samo to, kar je zapisano v bibliji, je torej priznan samo del tistega, kar je v resnici Jezus učil. Razen tega je v njej mnogo tistega, kar naj bi Jezus rekel oz. storil, pa tega v resnici ni naredil. Zato se samo po sebi zastavi vprašanje, če je bilo resnično tako, kot je zapisano v bibliji. Zato je tudi trditi, da je Bog avtor biblije, kot to dela katoliška cerkev, zmotno.Danas je znanih mnogo tekstov, ki niso bili sprejeti v uradno biblijo kot npr. Egipčanski evangelij, Jezusov evangelij, Evangelij miru Esenov, Tomažev evangelij. Vsi ti spisi dokazujejo, da se je že pred 2000 leti vedelo: Pomor živali je smrt ljudi. »Božji mlini meljejo počasi«, pravi pregovor, vendar danes prihajajo grozote ljudi nad živalmi vedno hitreje nazaj nad ljudi. Zadnji primer je pandemija koronavirusa, kjer trpijo in umirajo deset tisoči.
Po besedah Lukovega evangelija naj bi Jezus vprašal: »Kje je prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?« (22,11). Po izvenbiblijskem Ebionitskem evangeliju je Jezus odgovoril na vprašanje, kje naj Mu pripravijo velikonočno jed, z naslednjimi besedami: »Ali zahtevam jesti meso na pasho z vami?« (citat po Epiphanesu, Contra Haereses 30,22,4). Iz te izjave tudi izhaja, da je Jezus odklanjal žrtvovanje živali. Večkrat je ob tem citiral Božjo besedo, dano po preroku Ozeju: »Usmiljenja hočem in ne daritve«. (Mt 9,13). V knjigi To je Moja Beseda (str. 747), v njej pa je Kristus sam pojasnil svoje življenje na Zemlji, ko je na njej živel kot Jezus iz Nazareta, je o teh dogodkih podana, zame seveda, izjemno prepričljiva razlaga: »Niti apostoli niti učenci niso naročili, naj se zakolje jagnje. Vendar so tako Meni kot apostolom in učencem kot dar ljubezni ponudili kose pripravljenega jagnjeta. Naši bližnji so nas hoteli s tem obdariti, ker bolje niso znali… Svoje sem poučil: Človek naj namerno ne ubije nobene živali in tudi ne uživa mesa živali, zaklane za pripravo jedi. Toda če so ljudje, ki so še nevedeni, pripravili meso kot hrano in z njo obdarili gosta in mu jo ponudili na gostiji, potem gost naj ne bi odklonil daru. Kajti razlika je, če človek to je iz poželjivosti po mesu ali pa v zahvalo gostitelju za trud…«. Ve se torej, da Jezus ni zapovedal zaklati jagnjeta za pasho, temveč je bilo to jagnje Njemu in njegovim apostolom ponujeno in da iz vljudnosti ponujene hrane ni odbil. Jezus si mesne hrane ni kupoval ali pa jo naročeval. To pa pomeni, da je bil vegetarijanec, ne glede na to, če je kdaj pojedel kakšen košček mesa, zakaj pa je to naredil, je sam, kot je razvidno zgoraj, pojasnil. Sicer pa je Jezusova ljubezen do živali, naših manjših bratov, dokumentirana v mnogih, nebiblijskih, spisih. V zvezi z uživanjem mesa je zanimiva še naslednja Hieronimova izjava: »Uživanje živalskega mesa je bilo do vesoljnega potopa neznano; toda od vesoljnega potopa naprej so vlakna in smrdeči sokovi živalskega mesa zamašili usta godrnjajočega in čutnega ljudstva, ko so v puščavi pred njim metali prepelice. Ko se je dopolnil čas, se je pojavil Jezus Kristus, ki je tako zopet povezal konec z začetkom, da nam odslej ni več dovoljeno uživati živalskega mesa.« (Adversus Jovianianum,l,30).
V Stari zavezi beremo tudi, da je prerok Izaja rekel, da kdor ubije vola, je kakor da bi ubil človeka. Tudi preko drugih prerokov Stare zaveze (Efraim, Amos, Jeremija …) se je Bog jasno zoperstavil pobijanju oz. žrtvovanju živali. To dokazuje, da velja zapoved Ne ubijaj! tudi za živali. In še nekaj, kar je zelo pomembno: »Da, jaz Jahve, se ne spreminjam …«, je Bog izjavil po Malahiji (Mal 3,6). Bog je rekel Ne ubijaj! in tega ni spremenil.
Tipičen primer tega, kako kler ponareja biblijo, je pri preroku Izaiji (66,3).
V Dalmatinovi bibliji piše:
»Sakaj kateri eniga Volla sakojle, je raunu kakòr de bi eniga Mosha vbill: Kateri eno Ouzo offra, je raunu kakòr, de bi enimu pſu vrat ſpahnil: Kateri Shpishni offer pèrneſſé, kakòr bi Svinſko kry offral: Kateri ſpumni na kadilu, je kakòr bi tu krivu hvalil. Takovu ony isvolio na ſvoih potih, inu nyh Duſha ima dopadenje na nyh gnuſnobi.«
V Slovenskem standardnem prevodu pa piše:
»Kdor kolje vola, ubija človeka, kdor žrtvuje ovco, lomi tilnik psu, kdor daruje jedilno daritev – svinjsko kri, kdor zažiga kadilo, časti malike. Kakor so oni izbrali svoje poti in jim ugajajo njihove gnusobe.«
Vsak lahko vidi bistvene pomenske razlike med obema izvlečkoma iz biblije. Ali se Bog spreminja in je Dalmatinu rekel eno, slovenskim katoliškim prevajalcem pa drugo? In to v isti zadevi!
Več o ponarejanju biblije v spodnji brošuri Živalim sovražna Hieronimova biblija
