Znanost o lovu
Z lovom se ukvarja tudi znanost. Obstaja več raziskav, ki dokazujejo škodljivost in nepotrebnost lova.
Raziskovalci univerze iz Alberte (Kanada) so proučevali vpliv lova na populacijo črnih medvedov (baribalov). V raziskavi so primerjali dve ločeni populaciji črnih medvedov, od katere se je pri eni izvajal lov, medtem ko je bil v drugi lov že dalj časa prepovedan. Druge življenjske razmere so bile v obeh območjih raziskave kolikor je bilo mogoče podobne. Ugotovili so, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek preživetja pri mladih živalih večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili. Prav tako je v lovljeni populaciji število mladičev/samico večje kot v nelovljeni. Ugotovili so tudi, da v lovljeni populaciji preživi 83 % mladih živali, medtem ko je v nelovljeni populaciji ta odstotek le 66. Medvedke so bile v lovljeni populaciji tudi prej spolno zrele. (Pirsch, 22/2006)
Da lov povečuje število živali, dokazuje tudi v nadaljevanju opisani primer rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57 % oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60-% primerih našli dva fetusa, 8 % ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča.
V znani reviji Journal of Animal Ecology je bila objavljena dolgoročna francoska študija o vplivu lova na število divjih svinj. Glavno spoznanje je zelo zanimivo: močan lov vodi k občutno večjemu razmnoževanju pri divjih svinjah kot pa manj intenziven lov. Sicer pa so francoski znanstveniki 22 let primerjali razmnoževanje divjih svinj na dveh področjih: na enem so na veliko lovili divje svinje, na drugem pa manj. Rezultat: Kjer je večji lovski pritisk, je rodnost pri divjih svinjah bistveno višja, kot na področjih, kjer se malo lovi, spolna zrelost divjih svinj je bila bistveno večja, kot na področjih z malo lova, poleg tega pa je spolna zrelost nastopila mnogo prej kot na področjih z malo lova. Tudi povprečna teža prvič nosečih svinj je bila manjša tam, kjer je bilo mnogo lova. (Servanty et alii, Journal of Animal Ecology, 2009
Zanimivo je tudi to, da so v nemški deželi Saarland skrajšali lovno dobo za lisice in število lisic je občutno upadlo.
Pri vsem tem je treba navesti še besede raziskovalca iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Krofla. Ta je dejal: »V Bolgariji na leto odstrelijo 20 tisoč šakalov brez kakšnih opaznih učinkov. Raziskave iz Afrike so prav tako pokazale, da šakali v odziv na odstrel povečajo razmnoževanje. Populacijo je uspelo zmanjšati le Izraelu, to so dosegli z zmanjšanjem dostopnosti do hrane človeškega izvora, predvsem smeti in klavniških odpadkov.«[38] Tudi zgornje stališče priznanega raziskovalca Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Krofla, osebe z mnogimi odličji[39], potrjuje, da lov povečuje razmnoževanje živali, ne glede na to, da v tem prispevku dr. Krofl govori samo o šakalih. Kajti jasno je, da vsaka vrsta reagira na enak način, če je napadena s strani človeka (zakaj bi bilo drugače, saj je vsaka vrsta za naravo enko pomembna in enakovredna). Bori se za svoj obstoj in zaradi tega poveča razmnoževanje, da se obvaruje pred »zlobnim človekom« in se tako ohrani. Seveda pod prej navedeno besedno zvezo ni mogoče zajeti vseh ljudi, temveč samo tiste, ki tako ali drugače podpirajo ubijanje živali. Vse to velja tako za medvede in volkove. Tudi to dokazuje neustavnost izpodbijanega zakona. Pot za naprej v Sloveniji je, upoštevajoč navedbe dr. Krofla, zmanjšanje dostopnosti do hrane človeškega izvora, predvsem smeti in klavniških odpadkov. Seveda poleg drugih nenasilnih ukrepov iz že omenjenih strategij.
Še nekaj izjav v zvezi z lovom:
– Zoolog Regnar Kinzelbach z Univerze Rostock je prepričan: »Lov je odveč. Če ga ukinemo, se število živali samo uravnava.«
– Biolog graške univerze Karl-Franzens Thomas Schmickl: »Ekološki odgovor je zelo preprost: pustiti ekosistemu, da se sam regulira, saj je kot tak najbolj stabilen.«
Italijanski zoolog prof. Carlo Consiglio je že leta 2001 v svoji zelo odmevni znanstveni publikaciji »O nesmiselnosti lova« opremljeni s številnimi tabelami, fotografijami in razlagami dokazal, da ni niti najmanjšega znanstvenega opravičila za lov (Carlo Consiglio: O nesmiselnosti lova; Založba Zweitausendundeins, 2001).
Dr. Hans U. Herte iz organizacije The World’s Fundation of Natural Science (Švica) pravi: »Nobene potrebe ni, da človek uravnava sestoj v naravi, za to poskrbi narava sama. Toliko manj ko ljudje posegamo vmes, toliko bolj se narava prilagaja ljudem. Smrt tisočih čudovitih, polnih ljubezni in zaupljivih živali, poskrbi ravno za nasprotno od uravnavanja. Naravni samoohranitveni nagon vodi živali k temu, da se ogrožena populacija poveča bolj kot neogrožena. To je zakonito, tako kot pri ljudeh. Neogrožene živali v svobodni naravi se prilagajajo naravnim pogojem okolja; to je velikosti in kakovosti življenjskega prostora, hrana in klima sta odločilna faktorja, katere skupine živali spadajo zraven. V svobodni, neobremenjeni naravi zato ni presežkov. Narava potrebuje tudi svojo svobodo. Človek pa jo brez usmiljenja in razumevanja vedno bolj utesnjuje. V takšnem prisilnem jopiču narava propada in z njo tudi človek.«
Vse zgoraj navedeno dokazuje, da je lov škodljiv in v bistvu povečuje število živali, saj se vrsta pred lovom brani s povečano rodnostjo in drugim navedenim.
Znanstveno dokazano je, da odstrel volkov nima vpliva na višino škod na domačih živalih. Iz študije Analiza učinkovitosti odstrela volkov za zmanjševanje škod na domačih živalih (Miha Krofel, Rok Černe, Klemen Jerina, Univerza v Ljubljani, februar 2011) je namreč razvidno, da odstrel volkov ni imel vpliva na višino škod na domačih živalih. To se je ujemalo, tako avtorji, tudi z izsledki tujih raziskav, da trajnostni lov na volkove ni učinkovit ukrep za zmanjšanje škod na domačih živalih. Zato predlagajo, da se v prihodnje napori usmerijo v ukrepe, ki škode učinkovito preprečujejo, npr. prehod na manj konfliktne rabe prostora ali izboljšanja varovanja drobnice z uporabo varnih ograd in pastirskih psov.
Obstajajo še druge raziskave o tem, da odstrel volkov ne prepreči škod na živini. V Severni Ameriki in Evropi je bilo namreč v preteklosti izvedenih mnogo raziskav o učinkovitosti ubijanja volkov za zmanjševanje škod na živini. Raziskava v Minnesoti v ZDA (1992) je pokazala, da odstranjevanje volkov ni bilo učinkovito sredstvo za zmanjševanje škod. Škode so se pogosto nadaljevale na pašnikih, kjer so redno odstranjevali volkove, po drugi strani pa so škode večkrat prenehale, tudi ko volkov niso odstranili. Zanimivo in signifikantno je to, da so se v povprečju škode večkrat ponovile, če so volka odstranili, kot če ga niso, in da so podatki pokazali, da se lahko po odstranitvi volkov škode še povečajo. Tudi v drugi raziskavi v Minnesoti (2008) so prišli do zanimivega zaključka, da se je število napadov volkov še povečalo, če je bilo ubitih več volkov. Raziskava iz ZDA in Kanade (Musiani et al. 2005) je pokazala, da odstranitev volkov ni zmanjšala škod niti kratkoročno niti dolgoročno, učinka ni bilo niti tedaj, ko so odstranili celoten trop, saj so prazen prostor zasedli drugi volkovi. Škode so se nadaljevale, če se niso izboljšali varovalni ukrepi in okoljski dejavniki. Analiza iz Kanade (2010) je pokazala, da odvzem volkov ni vplival na pojavljanje škod, škode so se celo povečale tam, kjer so ubijali volkove. Iz raziskave iz Španije (2009) je razvidno, da obseg škod ni povezan s številom volkov niti s poseganjem v populacije, marveč predvsem z varovanjem živali in načinom reje. Da z lovom ni mogoče preprečiti škod, jasno kaže tudi dejstvo, da kljub praktično vsakoletnemu lovu na volkove obstajajo škode. Če bi z lovom res lahko preprečili škode, le-teh že zdavnaj ne bi bilo več. Lov torej škodi naravi, problema, ki naj bi po zatrjevanju države obstajal glede škod po volkovih, pa ne reši.
Vedno več biologov, zoologov in ekologov meni, da lov ne more uravnavati števila prostoživečih živali. Te že po naravi razpolagajo z različnimi mehanizmi za uravnavanje prirastka populacije, ki jih uravnavajo socialne strukture, hormoni in feromoni kot tudi ponudba hrane. Če grozi hiperpopulacija, se zniža število rojstev. Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer je tudi v Sloveniji, kjer lova ni v delu Triglavskega narodnega parka.
Še nekaj zanimivih misli znanega nemškega zoologa prof.Josefa Reichholfa:
– Na področjih brez lova živali ne kažejo nobene plašnosti do človeka in dovolijo, da jih opazuje pri belem dnevu z nekaj metrske razdalje. Nasprotno pa v Nemčiji panično pobegne vsak zajec, vsaka srna, vsaki divji prašič, če vidi ali zavoha človeka na razdalji nekaj sto metrov. Živali vedo: človek je enako lovec, lovec je enako sovražnik.
– Brez lova bi se stalež prostoživečih živali na naravni način zmanjšal in redke vrste, kot na primer poljski zajec, bi pridobile na številu.
– Živali bi v conah brez lova postale manj plašne. Ljudje bi lahko zopet iz neposredne bližine opazovali naš domači živalski svet.
– Manj kot je pritiska lova in več kot je območij miru, manjša je izraba energije. Torej je manjša potreba po hrani, ker divjadi ni treba prehoditi velikih razdalj. Kar poje, dobi v večji meri v območju miru. Zaradi tega so površine, ki mejijo na območja miru prej razbremenjena kot obremenjena zaradi divjadi.
Škode bi se torej zmanjšale, če ne bi bilo lova, meni nemški zoolog.
