Lovci kot naravovarstveniki?
Lovci se vedno bolj predstavljajo kot naravovarstvena organizacija. Varstvo narave je njihovo poslanstvo in glavni cilj, pravijo. So neumorni v svojih prizadevanjih za varstvo narave, trdijo. Da bi dosegli ta cilj in izpolnili poslanstvo, vsako leto opravijo skoraj milijon ur prostovoljnega dela, s katerim želijo delati dobro. Naravo varujejo tudi s košnjo opuščenih travnikov in s tem omogočajo, tako pravijo, primeren življenjski prostor številnim žuželkam, pticam in drugim živalim.
Na vprašanje, kako je lahko lov varstvo narave, odgovarjajo takole: »Ker je človek globoko posegel v kulturno krajino, je vplival na mehanizme, s katerimi se vzdržuje naravno ravnovesje. Nekatere živalske vrste so tako ostale brez naravnih plenilcev in bi izumirale, če naravno ravnovesje ne bi bilo uravnano. Če bi dogajanje v naravi prepustili na milost in nemilost ekonomskih trendov in potreb, bi bilo stanje že zdavnaj drugačno, kot je. Vse to so razlogi, zaradi katerih lahko upravičeno trdimo, da je lov varstvo narave.« To je zapisano na spletni strani Lovske zveze Slovenije.
Bistvo naravovarstvenih organizacij je v tem, da skrbijo za ohranjanje narave. To delajo zaradi narave same in ne iz drugih razlogov. Naravi priznavajo lastno vrednost. Vsi deli narave so jim enako pomembni in vsi imajo svojo notranjo lastno vrednost. Živalim nesebično pomagajo. V naravo ne posegajo z negativnimi ukrepi, niti ne uravnavajo naravnega ravnovesja, saj vedo, da to zmore samo narava in ne človek. Kako naj človek ve, koliko različnih živali lahko živi na nekem področju, koliko rastlin je lahko tam, koliko vodotokov je tam potrebnih …, da bo obstajalo naravno ravnovesje. Tudi če bi naravovarstvenik to vedel, ali bi šel in pomoril »odvečne« živali? Naravovarstvenik ne, »naravovarstvenik« da. Ta zadnji niti ne ve, kaj je za prvim vogalom, ve pa kakšno je naravno ravnovesje!
Lovci trdijo, da narava zaradi človekovih posegov ne more več ohranjati naravnega ravnovesja v kulturni krajini. Da to ne drži in je laž, dokazuje švicarski kanton Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974. Ta kanton je dokaz, da lahko narava uravnava ravnovesje tudi v kulturni krajini, katere del je kanton Ženeva. Ta ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po tolikih letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov.
Znani nemški zoolog, evolucijski biolog in ekolog prof. Reichholf ugotavlja, da iz ekoloških razlogov lov v kulturni pokrajini ni potreben. »Lovska strast ni po naročilu družbe in tudi ne more biti. Katerokoli vrsto živali »držati na kratko« utemeljuje edino zahteva kmetijstva in gozdarstva.« Prof. Reichholf dokazuje, da bi bila škoda divjadi v kmetijstvu in gozdarstvu manjša »če divjad ne bi bila tako plašna in če bi bilo v gozdovih in poljih dovoljenih več plenilcev … Opozarja tudi, da velik pritisk lova povečuje prilagodljivost, mobilnost in plašnost srn: »Nenehen močan pritisk lova na približno milijon ustreljenih srn na leto ni uravnal števila srn na želeno raven, temveč je povečal njihovo produktivnost.« Torej: večji kot je odstrel srn, večje je njihovo razmnoževanje.
Kako lovci skrbijo za ohranjanje narave, pa je vidno iz okoli 100.000 živih bitij, ki jih letno pobijejo v naravi. Narava krvavi, lovci, ki prelivajo njeno kri, pa naravovarstveniki. Absurdno. Če želijo biti lovci v resnici naravovarstveniki, naj ukinejo lovske organizacije in ustanovijo naravovarstvene organizacije. Ali pa naj postanejo socialna služba za pomoč živalim v gozdovih. Lov v muzej, bivši lovci pa v pomoč naravi, ki to pomoč sedaj, v mnogočem tudi zaradi njihovih krvavih dejanj, zelo potrebuje. To bodo prava dejanja in ne samo farizejske besede. Po dejanjih jih boste spoznali. Tudi lovce. Vprašanje pa je, koliko lovcev bi postalo resničnih naravovarstvenikov, če bi lov ukinili. Zelo, zelo malo.
Zanimivo razmišljanje ima pokojni Blaž Krže, eden izmed zelo vplivnih lovcev: »Čim starejši si, težje ustreliš. Vendar nekdo mora. Težko je nekoga prepričati, da si ljubitelj narave in divjadi, hkrati pa razpolagaš z njenim življenjem. To je težko razumeti, še sam sem včasih kot lovec v dilemi,« pojasnjuje.
Lovec in odvetnik Dr. Florian Asche pravi: »Mi ne lovimo zato, da bi vzpostavili ekološko ravnotežje. Lahko rečemo, da to ni sprožilen motiv naših naprezanj. Je le opravičevanje za naše nagone in želje, ki gredo veliko globlje kot je potreba po manjšanju škode zaradi divjih prašičev ali po ekološkem ravnotežju. Ta dva razloga določata le, kako lovimo, ne pa ali lovimo.« Odkrito priznanje lovca.
Tirolski deželni lovski mojster Ernst Rudiger pravi:»Mi lovci in lovke moramo pošteno in iskreno priznati, zaradi česa zapravljamo svoj denar in zakaj vlagamo toliko časa in dela v lov; namreč zato, da lovimo in izživimo svojo lovsko strast! Moramo tudi čisto odkrito priznati, kako mi sami ocenjujemo lov – kot pogled na življenje, kot poklicanost, kot strast, strast po zbiranju trofej, ali karkoli že, ne pa da se poslužujemo z nekim nepotrebnim ‘opravičevanjem’ z lažmi, katerim nihče več ne verjame.« Vse druge razloge za lov, kot npr. preprečevanje škode, varovanje narave in živali … opredeljuje kot hinavščino. Še eno odkrito priznanje lovca, kaj je motiv lova.
Ali so lovci torej v resnici naravovarstveniki, kot se prikazujejo? Ali pa jim je naravovarstvena poza samo trik, s katerim se želijo v javnosti predstaviti kot neka koristna in družbeno odgovorna organizacija. V mnogočem jim to uspeva, toda ne glede na to, so lovu štete ure. Vedno več ljudi namreč spoznava pravo bit lova.
