Uničevanje čebel

Uničevanje čebel

Zelo veliko čebel je tovarniško gojenih in živijo v nenaravnih pogojih. Čebelja kraljica je pogosto umetno oplojena, poščipajo ji krila in jo zamenjajo, kar pomeni ubijejo po 1 ali 2 letih. Normalna življenjska doba čebelje kraljice pa je približno 5 let. Mnoge čebele so žrtve nabiranja medu in transporta. Podobno je pri čebelarjih. Ti med odvzamejo čebelam, s čimer se jih sili k ponovnemu nabiranju ali pa se jim da nadomestke medu, kot so npr. praktično ničvredne sladkorne raztopine. Vse to povzroča padec imunskega sistema čebel ter slabšo obrambo proti infekcijam in zajedalcem. Poleg tega pri t. i. točenju medu zmeraj zaradi obrambe panja umre vsaj nekaj čebel. Pridobivanje matičnega mlečka je za čebele še bolj usodno, saj je namenjen hitri rast ličink, brez njega pa mnoge ličinke umrejo.

Standardni način pridobivanja medu velikokrat vključuje ubijanje čebel, ki se jih zmečka. Čebele se mnogokrat škropi, da se jih ohromi, medtem ko se dostopa do panja. Panji so izjemno občutljivi in njihovo odpiranje je čebelam izredno nenaravno, saj se s tem ruši atmosfera, ki jo gradijo. Selektivna vzreja čebel pa je tudi oslabila njihovo vrsto, saj se s preseljevanjem določenih čebel izven njihovega naravnega okolja širijo bolezni na lokalne čebele, ki sicer tem boleznim ne bi bile podvržene.

Vsekakor pa je potrebno čebelam postavljati primerna bivališča, saj so čebele zelo pomembne opraševalke rastlin, ki so človeku potrebne za hrano, in jih ščititi pred pesticidi, a to se da brez kraje medu, mlečka … V principu je čebelarstvo zelo slabo za čebele in je izraz človekovega antropocentrizma.

Print Friendly, PDF & Email
close

Naročite se na naše e-novice

close

Naročite se na naše e-novice