Inteligenca živali

Inteligenca živali

Živali niso samo čustvene in moralne, temveč tudi inteligentne. Toda večina ljudi živalim inteligence ne priznava in jih tako diskriminira. Zakaj bi neka žival morala poznati npr. diferencialni račun ali relativnostno teorijo, da bi obveljala za inteligentno? Ali ona potrebuje to v svojem življenju? Množijo se razne raziskave, ki dokazujejo inteligenco živali in nekaj od njih, sicer objavljenih na spletu, je v kratkih povzetkih v nadaljevanju.

Koklja zaščitila piščančke pred nevarno hrano
Profesor John Webster, častni profesor na Univerzi Bristol, je pohvalil inteligenco kokoši, ko je omenil eksperiment na Univerzi Bristol, pri katerem so kokoši hranili z mešanico rumenih in modrih zrn. Rumena zrna so bila v redu, modrim pa so dodali litijev klorid, kar je pri kokoših povzročilo slabost. Kokoši so se hitro naučile izogibati modrim zrnom. Iste kokoši so potem izvalile jajca in ko so bili piščančki stari tri tedne, jih je mati vzpodbudila, da so se začeli sprehajati naokoli po farmi. Takrat so ponovno potresli po tleh modra in rumena zrna, v tem primeru so bila vsa zrna v redu. Toda mati je ob pogledu na modra zrna takoj zaznala nevarnost za svoje piščančke in jih začela odrivati stran od modrih zrn ter usmerjati k rumenim zrnom.
Profesor Webster pravi: »Ta eksperiment kaže, da se je mati naučila ločiti med dobro in slabo hrano. Ker je imela skrb do otrok, jim ni dovolila jesti slabe hrane. Kokoši so tenkočutna bitja in imajo svoje lastne občutke.”

Kokoši se lahko naučijo različne spretnosti
V testih so ugotovili, da se lahko kokoši naučijo različnih spretnosti kot denimo odpiranje vrat in iskanje poti ven iz labirinta in to s takšno hitrostjo kot to zmorejo psi in konji. Te ugotovitve kažejo, da je bil karakterni lik pogumne kokoši Ginger, ki je v filmu Kokoške na begu vodila pobeg kokoši iz farme, precej manj ironičen kot so ga morda  skušali prikazati ustvarjalci filma.

Kokoši razmišljajo tudi o prihodnosti
Glede na opravljeno študijo, kokoši ne zgolj živijo v sedanjosti, ampak mislijo tudi na prihodnost in lahko izvajajo samonadzor, kar se je do zdaj pripisovalo samo človeškim bitjem in drugim primatom. Rezultati so pokazali, da je domača kokoš, Gallus gallus domesticus, inteligentno bitje, sposobno čutiti skrb. »Žival, ki se ne zaveda poznejšega časa, ne more predvideti konca neprijetne izkušnje, na primer bolečine, in jo zato dojema kot vseobsegajočo,« je dejala Siobhan Abeyesinghe, glavna avtorica študije. »Na drugi strani pa si lahko žival, ki lahko predvidi nek potek dogodkov, pri svojih predvidevanjih pomaga z namigi, vendar je morda sposobna tudi pričakovanj, zaradi česar nastopijo upiranje, frustracije in nemir pred neljubim dogodkom.« Abeyesinghe dodaja: »Vrsta mentalne sposobnosti živali nam torej narekuje, kako z njimi najboljše ravnati in kaj lahko storimo za zmanjšanje psihološkega stresa.« Abeyesinghe, članica skupine biofizikov na raziskovalnem inštitutu Silsoe Research Institute v Angliji je skupaj s sodelavci opravila preskus na kokoših z barvnimi gumbi. Če je kokoš s kljunom pritisnila na enega od gumbov, je bila nagrajena s hrano. Če je kokoš počakala dve do tri sekunde, je dobila manjšo količino hrane. Če pa je vztrajala 22 sekund, je »zadela glavno nagrado«, tj. veliko več hrane. Študija je bila objavljena v tekoči številki revije Animal Behavior.
»V njihovem naravnem okolju se morda izplača zagrabiti za hrano, ko je priložnost za to in preden te kdo prehiti,« je Abeyesinghe povedala za Discovery News, » vendar smo v nasprotju s tem ugotovili, da se je 90% kokoši potrudilo za glavno nagrado v obliki velike količine hrane, kar izključuje, da se ne zavedajo bližnje prihodnosti.«
Predhodne študije so pokazale, da je organizacija nevronov v možganih kokoši visoko strukturirana, na podlagi česar je mogoče sklepati, da so kokoši tako kot ljudje razvile osupljivo raven inteligence, da bi si olajšale preživetje. Za razliko od ljudi imajo možgani kokoši izredno sposobnost obnove po travmatski izkušnji, kar so nevroznanstveniki preučevali več let. Še vedno je uganka, kaj natančno se dogaja v glavah kokoši, katerih vzreja za zadovoljitev prehranjevalnih potreb ljudi znaša 40 milijard na leto. Vendar je Abeyesinghe dejala: »Verjetno imajo večjo kognitivno sposobnost, kot bi jim ljudje na splošno pripisali.«
Raf Freire, predavatelj v centru za nevroznanost in vedenje živali na šoli za biološke, biomedicinske in molekularne znanosti na Univerzi v Novi Angliji v Avstraliji se strinja z navedenim in je tudi že predvideval, da imajo živali in ptice, predvsem kokoši, večjo inteligenco, kot jim jo priznavamo. »Sposobnost samonadzora izboljšuje možnosti preživetja živali v njihovem naravnem okolju in je pričakovana evolucijska faza,« je povedal Freire za Discovery News, »zato me to pri kokoših ni presenetilo.« Dodal je: »Osupljivo pa je, da je raziskovalcem uspelo to tako enostavno in prepričljivo prikazati pri kokoših.« Freire in Abeyesinghe upata, da bodo rezultati študije pripomogli k bolj humanemu ravnanju s pticami in živalmi, ki se redijo za zakol. Poleg spoštovanja pravic živali, je druga študija izpostavila, da pri ptici ali živali, ki pred zakolom občuti stres, to negativno vpliva na kakovost, okus in teksturo mesa.

Kokoši prepoznavajo obraze
»Kokoši bivajo v ustaljenih socialnih skupinah. Druga drugo so sposobne prepoznati po potezah obraza. Sporazumevajo se s 24 različnimi glasovi, ki posredujejo obilico informacij, vključno z različnimi opozorilnimi klici, glede na to, od kod prihaja plenilec. Uspešne so tudi pri reševanju problemov. Te lastnosti za šalo pogosto naštejem na konferencah, ne da bi omenil, da gre za kokoši. Ljudje mislijo, da govorim o opicah,« pravi dr. Chris Evans, profesor psihologije na Univerzi v Macquarieu, Avstralija.
Morda je še najbolj prepričljiva njihova zanimiva sposobnost razumeti, da predmet, ki ga odvzamemo in skrijemo, vsekakor še vedno obstaja. To je več, kot so sposobni dojeti majhni otroci.

Inteligenca ptic 1
Prizor: prehod za pešce v študentskem naselju nekje na Japonskem. Gruča sivih vran in ljudi potrpežljivo čaka, da se promet ustavi.
Ko se luči na semaforju zamenjajo, ptice priskakljajo na cestišče in pred stoječe avtomobile spustijo orehe, nabrane na bližnjih drevesih. Ko ponovno zasveti zelena, ptice odletijo, vozila pa zapeljejo čez orehe in jih strejo. Pri naslednjem prečkanju ceste se vrane pridružijo pešcem in pospravijo svoj obed. Kadar avtomobili orehe zgrešijo, ptice včasih ponovno skočijo na cesto in jih premaknejo. Ali pa jih z električnih vodov spustijo prednje. Biologi že dolgo vedo, da so ptice iz družine vranov – vrane, krokarji, poljske vrane, srake in kavke – med najbolj bistrimi pticami. Vendar pa je ta izjemni drobec njihovega obnašanja, ki si ga lahko ogledamo v zaključnem delu TV oddaje o življenju ptic (Life of Birds), še posebej pronicljiv prikaz ptičje inteligence.
Na Japonskem vrane na ta način trejo orehe šele od leta 1990. V tem času so jih pri tem zalotili še v Kaliforniji. Raziskovalci domnevajo, da so vrane najbrž opazile avtomobile, kako vozijo čez orehe, odpadle z dreves, ki segajo na cestišče. Že od prej pa so vedele, da se školjke, spuščene z višine na morsko obalo, zdrobijo in odprejo, in ugotovile, da to pri orehih zaradi mehke zelene lupine ne deluje.
Isto počno tudi druge ptice, a ne z enako natančnostjo. V gorovju Dardia v Grčiji orli v velike višave nosijo želve in jih nato spustijo na spodaj ležeče skale.

Inteligenca ptic 2
Na pacifiškem otoku Nova Kaledonija znajo vrane izdelovati orodje in ga uporabljati, kar je sposobnost, ki se lahko primerja s sposobnostmi paleolitskega človeka. Novozelandski biolog dr. Gavin Hunt je tri leta opazoval ptice. Ugotovil je, da uporabljajo dve vrsti orodij, podobnih kavlju, s katerima globoko iz drevesnih debel bezajo ličinke. Tudi druge ptice in nekatere primate so videli pri nabiranju hrane uporabljati predmete. Nenavadno pa je, da vrane orodje celo izdelujejo. Kljune uporabljajo kot škarje ter iz vejic oblikujejo kavlje, iz trdih usnjatih listov pa izdelujejo bodeče, nazobčane ‘grablje’ ali ‘glavnike’. In po uporabi orodja ne zavržejo, temveč ga prenašajo od enega do drugega mesta nabiranja.
Doktor Hunt je, ko je delal na univerzi Massey na Novi Zelandiji, o svoji raziskavi povedal naslednje: »O vedenju vran v povezavi z orodjem ostaja še vrsta vznemirljivih vprašanj, na katere bo treba najti odgovore. Najpomembnejše bi bilo ugotoviti, ali se ptice izdelave in uporabe orodja v glavnem naučijo, ali je to znanje njihova genetska dediščina. Dokler tega ne vemo, težko karkoli povemo o njihovi inteligenci, čeprav si lahko mislimo, da imajo vrane, ki smo jih opazovali, toliko pameti kot pač vrane na splošno«.
Woodpecker finch, vrsta ščinkavca z Galapagosa, je še en izdelovalec dovršenih orodij. Vejico odlomi, jo oblikuje v želeno velikost in z njo beza žuželke izpod drevesne skorje. Neki drugi ščinkavec, Cactus finch, se je samo z opazovanjem iz kletke prav tako naučil te spretnosti. Učitelj je pomagal učencu, tako da mu je podal že izdelano koničasto orodje.
Včasih je preživetje ptičje vrste odvisno prav od sposobnosti hitrega učenja. Ptice morajo biti zmožne v svojem gnezdu prepoznati kukavičje jajce in ga izvreči ali pa gnezdo zapustiti in začeti na novo. Na Japonskem je navadna kukavica pred časom odkrila novega, nič hudega slutečega gostitelja, modro srako. Valeči se kukavičji mladiči so iz gnezda izrinjali svoje polbratce in polsestrice in posledično je drastično upadla populacija srak.
Deset let kasneje pa so se srake začele boriti za svoj obstoj. Naučile so se, kako prepoznati tuja jajca in v nekaj letih se je njihovo zavračanje kukavičjih jajc početverilo. Hitrost, s katero so spremenile svoje vedenje, je biologe osupnila.

Inteligenca ptic 3
Še en znak inteligence, za katerega se misli, da ga večina živali ne premore, je zmožnost zapletenega, smiselnega komuniciranja. Delo profesorice Irene Pepperberg z univerze v Arizoni, Tucsonu, je pokazalo, da je splošno pojmovanje o papagajih kot razmišljanja nezmožnih mimikih napačno.
Ujeti sivi afriški papagaj Alex je eden izmed številnih papagajev in ar vrste makao, za katere zdaj mislimo, da premorejo inteligenco in čustveno zrelost 3 do 4 leta starega otroka. Pod skrbništvom profesorice Pepperberg je papagaj osvojil besedni zaklad več kot 100 besed. Lahko je imenoval barve in oblike in jih, kot je izgledalo, tudi smiselno uporabljal. Naučil se je imena več kot 35 predmetov; ve, kdaj uporabiti izraz »ne« in fraze, kot so »pridi sem«, »želim si …« in »rad bi šel v …«.
Sposobnost ptice, da razume ali govori jezik druge ptice, je lahko zelo dragocena. Novozelandske gololične vrane, škorcem podobne ptice, po več let bivajo na istem območju. Prepevajo v zelo razločnih narečjih, ki se prenašajo naprej skozi generacije. Ker so nova območja, primerna za naselitev, redka, mladi samci nenehno oprezajo za ovdovelimi samicami, da bi se naselili v njihov okoliš. Ko preletavajo gozd, se naučijo pesmi v različnih ‘narečjih’, tako kot se mi naučimo jezika ali razvijemo regionalno govorico. Kadar samec, ki si lasti neki okoliš, pogine, lahko nov mlad samec v pičlih desetih minutah zavzame njegovo mesto in začne nemudoma prepevati v lokalnem narečju.

Inteligenca ptic 4
Inteligenca ptic ni omejena le na ptice, ki so od nekdaj za bistre. V poskusih, opravljenih na univerzi v Cardiffu v Veliki Britaniji, je golob prepoznal komaj opazne razlike med abstraktnimi risbami, ki jih niso opazili niti študentje umetnosti. Ugotovil je celo, da Picasso ni enak Monetu. Zdi se, da poizkus prikazuje sposobnost golobov, da v svojih glavah ohranijo koncepte ali ideje. Vizualni koncept je bil za goloba v tem primeru Picassov slikarski slog.
Nekatere ptice naj bi se celo inteligentno igrale. Novozelandskega papagaja vrste kea so posneli, ko je na avtomobilih kljuval in trgal proč sicer neužitne brisalce. Mladi kee pa so znani po tem, da, tako kot nekdo v šali pritisne na zvonec in steče proč, na strehe hiš spuščajo kamne, da bi ljudi zvabili ven.
Kavko z imenom Jack je vzgojil producent filmov o divjih živalih John Downer. Takoj ko je Jack odrastel, so ga spustili v naravo. Vendar ni mogel zdržati proč od doma. »Popolnoma so ga prevzeli telefoni«, pravi Downer. »Zna vključiti zvočnik in tipko za ponovno klicanje. Nekega dne smo prišli v pisarno in ga zalotili, kako se ‘pogovarja’ z lokalnim turističnim agentom.« Jack tudi rad prileti na ogledalo avta, kadar vidi, da se namerava z njim kdo odpeljati. Na njem sede se obrača v vetru in s sklonjeno glavo jadra z zračnim tokom, dokler ne dosežemo hitrosti 50km/h. Takrat omaga. Kot za vse kavke, je tudi za Jacka značilna velika raznolikost in inteligenca. Ker se je prisiljen hraniti zelo raznovrstno, nenehno raziskuje.

Inteligenca ptic 5
Nekateri krokarji inteligenco nedvomno uporabljajo v dobro cele jate. V Severni Ameriki vzpostavijo stik z drugimi krokarji, da jim sporočijo, kje je truplo poginule živali. V ostrih zimskih mesecih so se sposobno prehranjevati z mrhovino večjih sesalcev, kot so losi. Ptice ponoči skupaj počivajo na drevesu, kamor so malo pred sončnim zahodom hrupno priletele iz vseh smeri, naslednje jutro ob svitu pa v brezhibno usklajenih skupinah zapustijo počivališče, ob čemer se nekajkrat oglasijo z glasnim krakanjem in nato še z gaganjem.
Letijo morda v smeri, ki jo izbere ptica, ki je prejšnji dan odkrila truplo živali. Ta ptica vodi ostale k svoji zalogi hrane in odkritje deli s celo jato.

Zmožnost odločanja, štetja …
Navdušenec nad vranami, L. Kilham pravi, da vrane in krokarji kažejo zmožnost odločanja, kar dokazuje s naslednjim primerom. Odrasel vran se hrani pred človekom. Bo kot običajno odletel v gnezdo nahranit samico? Ne. Verjetno se zaradi strahu, da bo človek izvedel, kje je gnezdo, odloči hrano skriti v grmičevje ali travo ter se ponjo vrniti kasneje, ko bo varno.
Poleg tega pa so krokarji sposobni smiselnega štetja. Nemški etnolog Otto Koehler je preizkusil svojo teorijo s krokarjem, ki ga je postavil pred skupino oštevilčenih predmetov od dve do šest. Poleg predmetov je bilo pet škatel, na vsaki pa je bilo od dve do šest črnih pik. Krokarjeva naloga je bila povezati število na predmetih z ustreznim številom pik na posamezni škatli. Krokar je poskus za poskusom, uspešno opravil nalogo.
Nadalje se inteligenca vran in krokarjev kaže v njihovem navideznem mojstrstvu in manipulativnih močeh nad drugimi bitji v njihovem območju. Pogosto pustijo, da delo namesto njih opravijo drugi. Krokarji pokličejo kojote in volkove k možnim virom hrane, da odprejo trupla in tako naredijo meso dostopno tudi pticam. Prav tako pogosto počakajo, da ptice z roparskimi sposobnostmi (na primer čaplje in žerjavi) kaj ujamejo, nato pa z zvijačo in sodelovanjem, plen taktično izmaknejo zase. Ugledna Britanka, Sylvia Bruce Wilmore pravi, da so hitreje dojemljivi kot večina sesalcev, ki jih ljudje smatrajo za inteligentne. Ga. Wilmore ima doma kopico živali, vključno z udomačeno kravo, za katero trdi, da nadvlada ostale živali. Kakorkoli, vran to verjetno čuti, saj naj bi po pripovedovanjih pograbil kravin povodec in jo vodil po domači trati!

Kdo ima »ptičjo pamet?«
Krokarji, na primer, zmorejo rešiti težke sestavljanke, kot na primer odmotati zamotano vrvico, da bi prišli do priboljška ali pa celo, kako ribiču neopazno ukrasti trnek. Vrane so na oddaljenem pacifiškem otoku na Novi Kaledoniji osvojile spretnost, ki so jo včasih ljudje pripisovali le primatom: uporaba orodja. Ptice uporabljajo dolge, posebno izbrane vejice, s katerimi nabodejo okrogle ličinke, ki se skrivajo globoko pod lubjem gnijočih hlodov.
Zaradi krokarjev in bistroumnih vran iz Nove Kaledonije so ljudje veliko lažje začeli sprejemati dejstvo, da so živali, vključno s pticami, kar precej inteligentne. Delfini, na primer, lahko sledijo zelo kompleksnim navodilom, medtem ko se orangutani lahko le po nekaj poskusih naučijo zelo zapletenih nalog, kot je ročno pranje perila. Tudi golobi in papagaji so pokazali nenavadno zmožnost prepoznavanja, štetja ali imenovanja različnih predmetov.
Popolnoma nov pomen frazi ”ptičja pamet” pa je dal afriški sivi papagaj Alex. Pred več kot 20 leti je dr. Irene Pepperberg, raziskovalka iz Univerze v Arizoni, začela sistematično preučevati Alexa in še nekatere druge afriške sive papagaje, izredne oponaševalce, da bi razumela njihovo inteligenco. ”Preden sem začela s študijem, sem vedela, da papagaji lahko posnemajo glasove človeškega govora, vendar pa je veljalo splošno prepričanje, da je takšno vokaliziranje brez pomena,” je zapisala Pepperbergova.
Danes pa je delo z Alexom izzvalo to idejo. Alex namreč lahko imenuje več kot 40 predmetov in razume pojme, kot so ”enako” in ”različno”, ”odsotnost”, ”količina” in ”velikost.” ”Alex se je naučil nalog, za katere so verjeli, da jih zmorejo le človek in določeni nečloveški primati” je še dodala Pepperbergova.

Odličen spomin ptic
Nekatere med njimi imajo presenetljivo dober spomin. Vrsta severnoameriške vrane, the Clarke’s nutcracker, ima morda najboljši spomin med vsemi predstavniki živalskega sveta. V novembru v treh tednih nabere do trideset tisoč borovih semen, ki jih nato skrbno zakoplje na območju dvesto kvadratnih milj. V naslednjih osmih mesecih ji jih uspe odkopati več kot 90 odstotkov, tudi ko so semena pokrita z debelo snežno odejo.

Bistroumne ribe pomnijo doživetja do treh let
V nasprotju s splošnim prepričanjem ribe niso neumna bitja brez možganov. Znanstveniki so ugotovili, da se v resnici zavzeto učijo. Poleg tega imajo različne osebnosti, ki se spreminjajo ob sprejemanju novih informacij iz okolja.
Ljudje mislijo, da ribji spomin obsega zgolj nekaj sekund, a nedavna raziskava je ovrgla takšno mnenje. Po ugotovitvah raziskovalcev šarenke (Oncorhynchus mykiss) tako dobro pomnijo doživetja, da ob učenju spreminjajo svoje obnašanje. V raziskavi na liverpoolski univerzi, ki jo je vodila Lynne Sneddon, so dognali, da se ribji osebki zelo razlikujejo po značaju. Nekatere ribe so drzne in radovedne, druge so plahe in pasivne. Vendar se lahko te poteze naglo spremenijo vsled specifičnih doživetij, ob tem ko se ribe učijo, kako se najbolje znajti v okolju. Prav od teh sprememb utegne biti odvisna verjetnost, da se bo neka riba znašla na trnku.
Dr. Lynne Sneddon pravi: »Predstava, da ribji spomin obsega zgolj nekaj sekund, je nekakšen mit. Raziskave so pokazale, da ribe pomnijo doživetja do treh let. V biologiji rib zdaj velja, da obstajajo velika vedenjska odstopanja v vseh skupinah rib.

Inteligenca ovac
Ovce, zasmehovane zaradi svoje čredne miselnosti, imajo izostren občutek za individualnost in lahko prepoznajo obraze najmanj 10-ih ljudi ter 50-ih drugih ovc za najmanj 2 leti. Znanstveniki na Babrahamskem inštitutu v Cambridge-u so prav tako ugotovili, da ovce reagirajo na obrazno mimiko in imajo, tako kot ljudje, raje nasmeh kot grimaso.
Ana da Costa skupaj s kolegi na Babrahamskem inštitutu v Cambridge-u ugotovila, da ovce občutijo stres, ko so izolirane od črede – izmerjeno s povečanim srčnim utripom, izločanjem hormonov, ki so posledica stresa ter meketanjem. V vseh pogledih pa se je njihov stres zmanjšal, ko so jim pokazali slike poznanih ovc. Ovcam so bile pokazane tudi slike kozjih obrazov ali narobe obrnjenih trikotnikov, a do istega učinka ni prišlo.

Inteligenca prašičev
Prašiči so izjemno inteligentna bitja, mnogi celo pravijo, da so pametnejši od psov. Lahko se jih izuri, da se odzovejo na preproste glasovne ukaze in zlahka se jih navadi hoditi na stranišče. Študije so pokazale, da imajo prašiči dolgoročni spomin in da so se na določene naloge zmožni osredotočiti celo bolje od nekaterih primatov. Raziskava, izvedena na Univerzi v Bristolu, je razkrila, da so prašiči pametno tekmovalni z ostalimi člani črede. Da bi se izognili soočenju, skrito hrano izmuznejo šele takrat, ko nihče ne gleda. »Tovrstno vedenje kaže, da prašiči tekmujejo med sabo na precej zapleten in razmišljujoč način,« pravi dr. Mendl z Univerze v Bristolu.
»Prašiči imajo kognitivno sposobnost biti precej prefinjeni. Celo bolj kot psi in zagotovo bolj kot triletni otroci,« pravi profesor Donald Broom z veterinarske šole na Univerzi v Cambridgeu.
Pri prašičkih je bilo tudi ugotovljeno, da je njihova možganska zmožnost nad zmožnostjo, ki je ljudem o farmskih živalih ponavadi poznana. Raziskovalci na Bristol University so ugotovili, da so prašiči mojstri ukan, saj namensko zavajajo druge prašiče, če bi to pomenilo več hrane za njih same.
Neka raziskava je pokazala, da se prašiči, če jim je ponujena možnost hranjenja v dveh hlevih, izognejo tistemu, za katerega se spomnijo, da so bili vanj nekaj ur po hranjenju zaprti in gredo k tistemu, iz katerega so bili izpuščeni hitro po končanem hranjenju. Ranjene kokoši nesnice ali kokoši, rejene za meso, bodo izbrale hrano, ki je prepojena z zdravili proti bolečinam namesto hrane, ki teh zdravil ne vsebuje. Postrv (t.i. mavrična postrv) se bo naučila reagirati na namige, ki napovedujejo škodljive dražljaje s tem, da se bo umaknila na drugo stran akvarija. 

Razno
Pri čebelah, na primer, se kaže potreba po zavesti. Lahko ustvarijo »mentalni zemljevid,’« podobe, ki jih imajo v svojem umu, te pa jim omogočajo orientacijo po okolju tako, da si sebe predstavljajo v tem okolju. Šimpanzi in sloni se lahko postavljajo še z eno znano lastnostjo zavesti: zavedanje smrti. Obe živali žalujeta ob izgubi svojega družinskega člana: sloni celo postopajo okoli okostja ob že dolgo preminulih sorodnikih, kot bi premišljevali o preteklosti in svoji prihodnosti. Pa vendar, so vse te vrste vedenja dovolj čebelam, šimpanzom in slonom?

Print Friendly, PDF & Email
close

Naročite se na naše e-novice

close

Naročite se na naše e-novice