Krzno, relikt preteklosti

Krzno, relikt preteklosti

Vsako leto je za krzno na svetu ubitih na desetine milijonov živali. Reja živali za krzno je ena najbolj krutih industrijskih panog sodobnega časa. Je neetična, saj živalim povzroča nepredstavljivo trpljenje, kajti pridobivanje krzna je grozovit postopek. Mnogi gojitelji živali za krzno trdijo, da njihove živali živijo v najboljših razmerah, toda resnica je drugačna. Na krznenih farmah živijo živali v krutih razmerah in njihov konec je mnogokrat zelo grozovit. Pretresljivi filmi, ki krožijo po spletu, dokazujejo skrajno neetičnost te dejavnosti, ki živim bitjem povzroča neizmerno trpljenje in kruto smrt. Ko žival ubijejo s strupom, plinom, injekcijo ali kakšno drugo metodo, jim odrejo kožo, ki jo potem uporabijo za nadaljnjo predelavo. V nekaterih državah jih sploh ne ubijejo, temveč samo uspavajo ali poškodujejo z udarcem po glavi. Velikokrat se tudi zgodi, da se živali prebudijo iz nezavesti ali omame in potem, ko so odrte, umirajo v strašanskih mukah. Za krzno pa lovijo in ubijajo tudi prostoživeče živali.

Nošenje krzna nekaterim pomeni statusni simbol, drugim pa prestižni izdelek, tretji pa ga nosijo »kar tako«. Krznarstvo je nepotrebno, saj je mogoče krznene izdelke nadomestiti z izdelki iz drugih materialov, ki so prav tako dobri. Nobeni živali ni treba umreti za te namene. Ker pa je krznarstvo dobičkonosna panoga, se upira spremembam in išče vedno nove načine, da pritegne potrošnike in s pomočjo lobistov zaustavlja ali otežuje pravne postopke za odpravo te satanske dejavnosti.

Povzročanje trpljenja in ubijanje živih bitij za namene krzna ne more biti del kulture, kot mnogi mislijo. Del kulture ne more biti kri nedolžnih bitij, ki pred kruto smrtjo mesece ali leta živijo suženjsko življenje na farmah za krzno. Nerazumljivo je, da je v mnogih delih sveta še v 21. stoletju, torej ne v kameni dobi ali srednjem veku, še vedno omogočeno mučenje živali, kot se dogaja pri proizvodnji krzna.

Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim, je zlato pravilo. Zakaj ne bi veljalo to tudi v odnosu do živali, gojenih za krzno? Zato bi bilo mogoče dobro, da gredo državniki, pa tudi kleriki, ki dovoljujejo rejo živali za krzno, za nekaj časa v kletke činčil in okusijo, kaj pomeni dan za dnem živeti v suženjstvu, in to v nemogočih razmerah, ter čakati na kruto, vendar mnogokrat odrešilno smrt. Ali pa da bi zagovornikom krzna odrli njihovo kožo in jo uporabili za npr. izdelavo torbice. Tako kot oni naredijo živalim.

Print Friendly, PDF & Email
close

Naročite se na naše e-novice

close

Naročite se na naše e-novice