Zaščita živali kot del družbene odgovornosti

Zaščita živali kot del družbene odgovornosti

V sodobni družbi se vedno bolj povečuje zavest o družbeni odgovornosti. Krepi se zavedanje, da lahko samo odgovorno ravnanje do živali in drugih delov narave ter ljudi vodi v nadaljnji pozitivni razvoj. Vsakdo mora prevzeti svoj del odgovornosti za družbo in naravo, saj le tako lahko pride do usklajenega ravnanja brez škodljivih posledic ali s čim manjšimi na začetku. Zato v vsakdanjem življenju igra družbena odgovornost vedno večjo vlogo. Ta se nanaša ne samo na odgovorno ravnanje fizične osebe, temveč tudi vse bolj tudi na ravnanja pravnih oseb oz. organizacij.

Fizične osebe ravnajo družbeno odgovorno, če ravnajo tako, da njihova ravnanja ne škodujejo družbi in naravi. Ravnanja, ki ne škodujejo niti družbi niti naravi, pa so tista, ki so etična, pri čemer so vsebina te etike načela, kot so: ne ubijaj, ne kradi, ne laži … Podobno velja tudi za organizacije (podjetja, zavodi, nevladne organizacije …), razne skupine in tudi državo. Tudi zanje velja, da je etika bistvena sestavina družbene odgovornosti in to z načeli, kot veljajo tudi za fizične osebe.

Obstaja več »uradnih« definicij družbene odgovornosti organizacije. Ena izmed njih je po standardu ISO 26000:2010 in je definirana takole: »Družbena odgovornost za organizacije je definirana kot odgovornost organizacije za vplive njenih odločitev in dejavnosti na družbo in okolje, ki skozi pregledno in etično ravnanje:
⎯ prispeva k trajnostnemu razvoju, vključujoč zdravje in blaginjo družbe;
⎯ upošteva pričakovanja deležnikov;
⎯ je v skladu z veljavno zakonodajo in mednarodnimi normami ravnanja; ter
⎯ je integrirana v celotno organizacijo in se izvaja v vseh njenih odnosih.«
Vprašanje je, ali je ta definicija ustrezna in res zagotavlja etični, torej neškodljiv odnos ljudi do narave in živali.

Dejstvo je, da človekov odnos od živali skrajno neodgovoren. Izjemna škodljivost množične živinoreje je splošna znana in dokazana. Zato je množična živinoreja dejavnost, ki je družbeno skrajno neodgovorna. Kot družbeno neodgovorne dejavnosti je mogoče opredeliti tudi lov, ribolov, poskuse na živalih, transport živali, tekmovanja in razstave živali, čebelarstvo ter druga do živali škodljiva ravnanja. Te dejavnosti so namreč neetične in negativno vplivajo na naravo in živali, ki so seveda del narave. Še posebej škodljiv je lov, ki uničuje naravno ravnovesje. Čeprav je znanstveno dokazano, da ima narava v sebi vse mehanizme, da lahko sama uravnava število živali na nekem področju, torej ohranja naravno ravnovesje, pa lovci s podporo družbeno neodgovorne države trdijo drugače in zatrjujejo, da lahko samo oni skrbijo za naravno ravnovesje. Gre za veliko laž. Smiselno enako velja za ribolov.

Trenutno (pomlad 2020) je praktično po vsem svetu pandemija koronavirusa. Ta virus je zoonoza, kar pomeni, da je iz živali preskočil na človeka. Če bi človek ravnal etično do živali in jih ne izkoriščal, je vprašanje, ali bi sploh bila kakšna zoonoza. In da bi virus preskočil iz živali na človeka.

Od položaja živali je v mnogočem odvisen tudi položaj ljudi. Če gre živalim slabo, bo prej ali slej šlo slabo tudi človeku. To se potrjuje z dneva v dan. Zato bi bilo nujno potrebno, da se zaščita živali uvrsti v standard družbene odgovornosti. Z zaščito živali pa ni mišljenja zaščita živali po Zakonu o zaščiti živali in drugih predpisih, temveč zaščita živali, ki je na mnogo višjem etičnem nivoju kot zakonska in temelji na načelih ne ubijaj, ne kradi, ne muči, ne zlorabljaj … V tej etiki namreč žival ni več podrejena človeku in je človek ne more uporabljati kot sredstvo za dosego svojih ciljev in za zadovoljevanje svojih potreb. Človek in žival sta v principu enakopravna. Seveda življenje živali poteka na drugem zavestnom nivoju kot življenje ljudi, toda to ne pomeni, da v principu nista enakopravna.

Visoka etična načela zaščite živali bi se vgradila v vse pore raznih organizacij. Nekatere dejavnosti bi prenehale, npr. lov, živinoreja, poskusi na živalih, razna tekmovanja in razstave živali …, nekatere dejavnosti bi se spremenile, npr. živilske trgovine ne bi več prodajale živil živalskega porekla, v podjetjih in drugih organizacijah bi nudili samo vegansko prehrano, v teh organizacijah bi tudi svoje zaposlene spodbujali k veganski prehrani. Neživorejske dejavnost kmetijstva bi postale najmanj eko. In podobno.

Prvi korak v smer v opisano smer bi morala narediti država, kajti ta ima v rokah škarje in platno. Zaščita živali je namreč v javnem interesu, na kar kaže že to, da o njej govori slovenska ustava. Spremeniti bi morala zelo antropocentrični Zakon o zaščiti živali in ga uskladiti s slovensko ustavo. Seveda pa nobeni organizaciji ni potrebno čakati na državo, temveč lahko sama takoj uvede v svojo družbeno odgovornost zaščito živali. Uvrstitev zaščite živali v standard družbeno odgovornost zelo pomembna poteza v smeri izboljšanja stanja v naravi in družbi. Tako v fizičnem kot tudi duhovnem smislu: izboljšanje okolja in etike do živali, kjer bi moralo biti osnova ravnanja zlato pravilo: torej, kar ne želiš, da ti drugi ne storijo, ne stori ti njim.

Print Friendly, PDF & Email
close

Naročite se na naše e-novice

close

Naročite se na naše e-novice