Zavod za gozdove Slovenije
OE Celje
Celje
2.9.2022
Pripombe in predlogi v zvezi z lovsko upravljavskim načrtom IX. savinjsko-kozjanskega lovsko upravljavskega območja (2021 – 2030 – osnutek)
Spoštovani!
V zvezi z omenjenim načrtom (v nadaljevanju: dokument) imam pripombe in predloge, kot sledi.
1. Dokument bo glede na ime veljal za nazaj in sicer celo za leto 2021 in še nekaj mesecev leta 2022. To je nerazumljivo.
2. V dokumentu piše: »Življenjsko okolje divjadi se je v zadnjem desetletju precej spremenilo. Glavni dejavniki so urbanizacija območja, razvoj kmetijstva in povečan vpliv človeka na naravno okolje. Razmere so se poslabšale v ravninskem, pretežno kmetijskem delu LUO. Krčitve gozdov v kmetijske namene, posek posameznih gozdnih ostankov in mejic, urbanizacija, zmanjševanje površin njiv ter pospeševanje večjih nasadov monokultur hmelja in koruze, predvsem pa vpliv motenj človekovih prostočasnih aktivnosti, so pomembno vplivali na kvaliteto življenjskega okolja divjadi. Spremenile so se razmere v kmetijski krajini, kjer je zaznano pospešeno zaraščanje višinskih, deloma pa tudi nižje ležečih kmetijskih zemljišč.« Kljub temu pa iz dokumenta izhaja, da se bo še naprej na veliko pobijalo prostoživeče živali, čeprav že ima slabše okolje na živali negativen vpliv, okolje pa bo po vsej verjetnosti še slabše, kar bo imelo še bolj negativen vpliv na živali.
3. Nadalje piše: »Na podlagi analize popisov objedenosti gozdnega mladja in ocene stopnje uspešnosti pomlajevanja po gozdnogospodarskih enotah je bilo ugotovljeno, da proces naravnega pomlajevanja zaradi vpliva rastlinojede divjadi v LUO ni ogrožen. Ob upoštevanju dejstva, da je delež mladovij v gozdnih sestojih izjemno nizek ter močno odstopa od modelnega stanja, je stopnja objedanja sprejemljiva in na proizvodne sposobnosti gozdov nima motečega vpliva.« Zakaj potem pomor več deset tisoč nedolžnih živali, če je vpliv živali na gozdove povsem sprejemljiv? Tudi če bi bil vpliv negativen, to ne more biti razlog za pomore prostoživečih živali.
4. Po podatkih v dokumentu so prostoživeče živali povzročile nekaj škode na lovnih površinah, odškodnine na letni ravni so se gibale med 5.800 in 25.600 EUR. Gre za minorne zneske škode s tem, da imajo oškodovanci pravico do povrnitve škode, torej od odškodnine. Gre za vrednost nekaj avtomobilov. In tudi zaradi takšne majhne škode se vsako leto pomori deset tisoče nedolžnih čutečih živih bitij. Absurdno. Mogoče pa je ta škoda samo izgovor za pravi namen pobijanja nedolžnih živali (zadovoljevanje morilskega nagona lovcev?). Ob tem je še dodati, da pomor prostoživečih živali ni preprečil škode, saj ta traja že desetletja, škode pa so še vedno. Tudi s tega vidika je lov popolnoma napačen ukrep.
5. Dokument govori o temeljnih strateških ciljih upravljanja in jih našteva: ohranjanje vitalnih populacij divjadi vseh avtohtonih vrst in drugih prostoživečih živali ter njihovih habitatov, optimalna trajnostna raba vrst divjadi z lovom … Ni jasno, kako se lahko ohranja neka prostoživeča živalska vrsta, če se na veliko pobijajo njeni pripadniki, torej živali. Z vsakim nasilnim dejanjem proti vrsti, npr. s posegom vanjo z lovom, torej z nasilnim dejanjem, ki ima za posledico nasilno oz. nenaravno smrt neke živali ali pa mogoče samo poškodbo živali z njenim velikim trpljenjem, se slabi sama vrsta. Nasilje nikoli ne more ohranjati neke živalske vrste, v bistvu jo vedno bolj slabi in tako uničuje. To je jasno marsikomu, na žalost pa ne velikemu delu stroke! V zvezi z besedno zvezo »optimalna trajnostna raba vrst divjadi z lovom«, se postavi vprašanje, ali to pomeni, da bo lov trajal večno in da bo večno moril posamezne živali in uničeval vrste kot takšne? Kaj pomeni optimalno v tem kontekstu: ali mogoče to, da bo pomorjenih toliko živali, da bo zadovoljen morilski nagon in nekatere denarnice?
6. »S pričujočim načrtom so definirani tudi glavni problemi pri upravljanju s populacijami divjadi in njenim življenjskim okoljem. Po pomembnosti je na prvem mestu kontinuirana rast številčnosti divjega prašiča, ki je odvisna od številnih okoljskih in upravljavskih dejavnikov,« piše v dokumentu. Pri divjem prašiču je tako cilj znižati številčnost na celotnem LUO, ter preprečiti njegovo širitev v ravninski, pretežno kmetijski del območja, odvzem vseh razredov divjega prašiča količinsko navzgor ni omejen, tako na nivoju LUO kot tudi po posameznih loviščih, je še navedeno v dokumentu. V znani reviji Journal of Animal Ecology je bila objavljena dolgoročna francoska študija o vplivu lova na število divjih svinj. Glavno spoznanje je zelo zanimivo: močan lov vodi k občutno večjemu razmnoževanju pri divjih svinjah kot pa manj intenziven lov. Sicer pa so francoski znanstveniki 22 let primerjali razmnoževanje divjih svinj na dveh področjih: na enem so na veliko lovili divje svinje, na drugem pa manj. Rezultat: Kjer je večji lovski pritisk, je rodnost pri divjih svinjah bistveno višja, kot na področjih, kjer se malo lovi, spolna zrelost divjih svinj je bila bistveno večja, kot na področjih z malo lova, poleg tega pa je spolna zrelost nastopila mnogo prej kot na področjih z malo lova. Tudi povprečna teža prvič nosečih svinj je bila manjša tam, kjer je bilo mnogo lova. (Servanty et alii, Journal of Animal Ecology, 2009). Omenjena raziskava pojasnjuje, zakaj je v Sloveniji toliko divjih prašičev. In ker bo še več lova na te živali, se jih bo še več rodilo … Kje je potem krivda za škode? Pri prašičih ali pri napačni politiki in lovcih? Divji prašič, ki ga nekateri imenujejo tudi gozdni vrtnar, je ena najbolj preganjanih in osovraženih prostoživečih živali. Vsako leto lovci pomorijo v Sloveniji povprečju kakšnih 10.000 teh inteligentnih živali, saj ga predvsem lovci in kmetje dolžijo, da povzroča škodo na kmetijskih površinah. Lovci in pristojni državni uradniki, med njimi je veliko lovcev, vidijo samo škodo, ki jo lahko povzročijo divji prašiči in druge prosto živeče živali. Ne vedo pa ali pa nočejo vedeti, da so te živali nujne za skladno in pravilno ravnotežje v naravi ter kako zelo koristne so za ekosistem. Če pogledamo na primer samo gozdnega vrtnarja, lahko rečemo, da je njegova naloga v gozdu izjemno pomembna. Divji prašič skrbi za zdrav gozd, saj odstranjuje gozdne škodljivce, poleg tega pa z ritjem po tleh rahlja zemljo in tako povečuje živost tal in izboljšuje rast dreves. V gozdovih, kjer so divje svinje, je več mladih dreves kakor v drugih podobnih gozdovih. In čeprav je divji prašič tako zelo pomemben za ekosistem, velja za škodljivca in veliko teh živali pade pod streli. Če bi primerjali, koliko koristnega stori divji prašič za ekosistem, in škodo, ki jo po zatrjevanju lovcev in kmetov povzroča na kmetijskih zemljiščih, bi ugotovili, da je družbena koristnost bistveno večja od škode, ki jo te živali povzročijo kmetom – to pa ti itak dobijo povrnjeno. Podobno je tudi pri drugih živalskih vrstah. Njihova koristnost za ekosistem je bistveno večja kakor morebitna škoda, ki jo lahko povzročijo. Lovci pravijo, da je divjih prašičev preveč in da je zato toliko škode. Če je to res, bi morala država uravnavati njihovo število nenasilno, kajti praviloma je treba izbrati nenasilno sredstvo, če lahko dosežeš cilj z njim. V tem primeru je to mogoče, saj se lahko namesto odstrela uporabi kontracepcija. To je znana metoda, ki jo morajo po uradni dolžnosti poznati tudi pristojni uradniki. Očitno pa nekaterim ni do tega – tistim, ki radi streljajo in ubijajo ter obvladujejo to področje narave na državni ravni. Kako dolgo bo torej še gozdni vrtnar, zelo inteligentno bitje, bitje z osebnostjo, bitje, ki vestno izpolnjuje svoje naloge in pomaga naravi in s tem človeku na seznamu za odstrel? Namesto da bi bil nagrajen za svoje vestno, ga čaka kruta smrt!
7. Glede srne v dokumentu piše, da je njen vpliv na kmetijske kulture (metuljnice, žita, hmelj, vrtnine in vinograde) in gozdno mladje glede na lovnogospodarski pomen vrste okoljsko povsem sprejemljiv. Zakaj se potem še naprej planira odstrel? Zakaj je bil potem pravi pomor teh ljubkih živali, saj se jih pomori največ od vseh prostoživečih živali, če se odmisli pomor polhov v določenih letih?
8. Dokument ločuje med domačerodnimi in tujerodnimi vrstami prostoživečih živali. Zakaj takšno razlikovanje, saj zakon o zaščiti živali takšnega razlikovanja ne pozna? In nekatere tujerodne živali se lahko v bistvu v celoti pomorijo, vsaj pižmovke, nutrije in rakunasti pes, kjer se predvideva neomejen pomor. To pa je v nasprotju z zakonom o ohranjanju narave (14. člen).
9. »Lov in udejstvovanje v lovstvu predstavlja v LUO za približno 1.300 nepoklicnih lovcev način kakovostnega preživljanja prostega časa. S tem se ohranja tudi lovsko izročilo, ki je pomemben del kulturne dediščine v Sloveniji,« izhaja iz dokumenta. Ali je morjenje nedolžnih živali kakovostno preživljanja prostega časa? Ali je lahko morjenje nedolžnih živali, kar je lov del kulturne dediščine v Sloveniji? Ali je lahko lovsko nasilje del kulture? Jasno je, da ne!
10. Pomemben cilj upravljanja s poljskim zajcem in fazanom je povečanje trenutne številčnosti populacije, je navedeno v dokumentu. Kljub temu se načrtuje odstrel obeh vrst živali, kar je nelogično. Želiš povečati število živali, pa jih kljub temu ubijaš, torej v principu zmanjšuješ njihovo številčnost. Nerazumljivo! Podobno kot prej je tudi pri raci mlakarici, sraki in šoji, kjer je cilj ohranjanje trenutne številčnosti – kljub temu pa se planira odstrel teh živali. Želiš ohranjati število živali, pa jih kljub temu uničuješ z odstrelom. Kako boš v principu ohranil enako število živali, če jih ubijaš. Ali se jih bo res rodilo toliko, da se nadomestijo pobite?
11. Zakon o ohranjanju narave biotsko raznovrstnost definira kot raznovrstnost živih organizmov; raznovrstnost živih organizmov vključuje raznovrstnost znotraj vrst in med različnimi vrstami, gensko raznovrstnost ter raznovrstnost ekosistemov. Biotska raznovrstnost se v naravi ohranja z ohranjanjem naravnega ravnovesja. Zato bi moral dokument predstaviti vpliv lova in pobijanja več kot deset tisoč prostoživečih živali na stanje znotraj vrst in med vrstami prostoživečih živali in seveda tudi rastlinskih vrst. Seveda za vsako v dokumentu navedeno vrsto živali. Pa tega v dokumentu ni najti oz. zelo borno. Dokument bi moral predstaviti kakšen vpliv ima npr. na nekem področju narave lovski umor treh divjih prašičev, petih zajcev, sedmih sivih vran, nekaj srn … znotraj na vrsto srn, divjih prašičev, zajcev in vran ter na druge vrste živali ter rastlin, ki živijo tam, pa seveda tudi na druge naravne vire, npr. vode, zrak … Iz tega bi se lahko videlo, kakšno je naravno ravnovesje in če ga lov ohranja ali uničuje. Vsega tega pa ni v dokumentu ni najti. Sicer pa, kdo pozna naravno ravnovesje? Človek vsekakor ne, država in lovci tudi ne. Pozna ga samo narava in nihče drug.
12. Živali imajo po lizbonski pogodbi, po našem stvarnopravnem zakoniku in zakonu o zaščiti živali status čutečih bitij, po ustavi mučenje živali ni dovoljeno, po zakonu o zaščiti živali pa ima človek odgovornost za zaščito živali kot čutečih živih bitij, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti. Lov pomeni umor čutečega živega bitja in to stori oseba, ki ima po zakonu odgovornost za zaščito življenja prostoživeče živali. Ali je to etično-moralno dejanje? Znano je, da je morala del pravnega sistema! Ali je umor živali v okviru lova moralno-etično dejanje?
13. Kot že navedeno, so prostoživeče živali, kot vse druge, čuteča bitja. V novejšem času mnoge znanstvene raziskave dokazujejo, mediji pa to povzemajo, da živali med seboj sodelujejo, si pomagajo in rešujejo druge živali in tudi ljudi, znajo šteti in tudi računati, so nesebične in še na druge načine ravnajo moralno-etično. So tudi zelo inteligentne z odličnim spominom, družabne ter med seboj sklepajo za človeka »nenavadna« prijateljstva. Imajo čut za pravičnost, so osebnosti, razmišljajo v smislu vzroka in posledice. Živali so skratka izjemna bitja, v mnogih lastnostih so bistveno bolj »inteligentne« in uspešne kot človek. In takšna izjemna bitja uničujejo lovci, seveda po ukazu države.
14. Lov je poleg intenzivnega kmetijstva največji sovražnik biotske raznovrstnosti. In splošno znano je, da se biotska raznovrstnost zelo hitro zmanjšuje. Zato je čudno, da dokument meni, da lov ne bo imel škodljivih posledic, vsaj bistvenih ne, za živali in naravo. To je logika cerkvenega antropocentrizma, ki že tisočletja človeka postavlja nad naravo in živali ter ju ves čas bolj ali manj uničuje. Posledice pa so vedno bolj vidne in se vračajo nazaj k človeku v obliki raznih »naravnih« nesreč in podnebnih sprememb. Že hrup strelov iz lovskih pušk, množični pogromi živali, emisije toplogrednih plinov zaradi prisotnosti lovcev v gozdovih (prihod z vozili …), svinec in plastika kot odpadek po lovu, svinčene šibre v pticah in drugih živalih … je zelo škodljivo za živali in naravo. Človek je kaznovan, če vznemirja živali v določenih predelih, če pa jih lovec pobija, pa je ta za to dejanje celo nagrajen s trofejo. Velika dvoličnost države.
15. Lovci naj bi uravnavali številčnost živali in jo uskladili z naravnim ravnovesjem. To pa je zmota, saj tega niso v nobenem primeru sposobni. Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer imamo tudi v Sloveniji, kjer lova ni v delu Triglavskega narodnega parka. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru živali toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima. Nekaj besed še o kantonu Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974 in ki je tudi dokaz, da lov ni potreben in da narava lahko zagotavlja naravno ravnotežje. Kanton Ženeva ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po tolikih letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. Ta primer je zelo pomemben, kajti mnogi trdijo, da naravne zakonitosti ne morejo delovati v kulturni krajini in je zato potreben lov – omenjeni kanton to demantira, kajti gre za zelo malo območje, kjer je mnogo prebivalcev in veliko mesto, poleg tega je tam še mnogo manjših krajev. Vse to pa pomeni, da gre pri lovu tudi za nepotrebno pobijanje živali, kar je protizakonito. Kajti nepotrebno pobijanje živali se smatra kot mučenje živali, kar pa je v nasprotju z 72. členom slovenske ustave, po katerem mučenje ni dovoljeno. V nasprotju pa je tudi s 4. členom ZZZiv, ki nepotrebno usmrtitev živali smatra kot mučenje živali.
16. Lov ima uničujoč vpliv na okolje in naravo in seveda na same vrste živali, kar dokazujejo tudi znanstvene raziskave.
17. Raziskovalci univerze iz Alberte (Kanada) so proučevali vpliv lova na populacijo črnih medvedov (baribalov). V raziskavi so primerjali dve ločeni populaciji črnih medvedov, od katere se je pri eni izvajal lov, medtem ko je bil v drugi lov že dalj časa prepovedan. Druge življenjske razmere so bile v obeh območjih raziskave kolikor je bilo mogoče podobne. Ugotovili so, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek preživetja pri mladih živalih večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili. Prav tako je v lovljeni populaciji število mladičev/samico večje kot v nelovljeni. Ugotovili so tudi, da v lovljeni populaciji preživi 83 % mladih živali, medtem ko je v nelovljeni populaciji ta odstotek le 66. Medvedke so bile v lovljeni populaciji tudi prej spolno zrele. (Pirsch, 22/2006)
18. Da lov povečuje število živali, dokazuje tudi v nadaljevanju opisani primer rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57 % oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60-% primerih našli dva fetusa, 8 % ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča.
19. Zanimivo je tudi to, da so v nemški deželi Saarland skrajšali lovno dobo za lisice in število lisic je občutno upadlo.
20. Pri vsem tem je treba navesti še besede raziskovalca iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Krofla. Ta je dejal: »V Bolgariji na leto odstrelijo 20 tisoč šakalov brez kakšnih opaznih učinkov. Raziskave iz Afrike so prav tako pokazale, da šakali v odziv na odstrel povečajo razmnoževanje. Populacijo je uspelo zmanjšati le Izraelu, to so dosegli z zmanjšanjem dostopnosti do hrane človeškega izvora, predvsem smeti in klavniških odpadkov.« Tudi zgornje stališče priznanega raziskovalca Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Krofla potrjuje, da lov povečuje razmnoževanje živali, ne glede na to, da v tem prispevku dr. Krofl govori samo o šakalih. Kajti jasno je, da vsaka vrsta reagira na enak način, če je napadena s strani človeka (zakaj bi bilo drugače, saj je vsaka vrsta za naravo enko pomembna in enakovredna). Bori se za svoj obstoj in zaradi tega poveča razmnoževanje, da se obvaruje pred »zlobnim človekom« in se tako ohrani. Seveda pod prej navedeno besedno zvezo ni mogoče zajeti vseh ljudi, temveč samo tiste, ki tako ali drugače podpirajo ubijanje živali. Vse to velja tako za vse prostoživeče živali.
21. Še nekaj izjav v zvezi z lovom:
– Zoolog, prof. dr. Josef H. Reichholf, ki je predaval na Univerzi Ludwig Maximilian v Nemčiji je dejal, da lov ne regulira, ustvarja pa nadštevilne in zatirane populacije.
– Zoolog Regnar Kinzelbach z Univerze Rostock je prepričan: »Lov je odveč. Če ga ukinemo, se število živali samo uravnava.«
– Biolog graške univerze Karl-Franzens Thomas Schmickl: »Ekološki odgovor je zelo preprost: pustiti ekosistemu, da se sam regulira, saj je kot tak najbolj stabilen.«
talijanski zoolog prof. Carlo Consiglio je že leta 2001 v svoji zelo odmevni znanstveni publikaciji »O nesmiselnosti lova« opremljeni s številnimi tabelami, fotografijami in razlagami dokazal, da ni niti najmanjšega znanstvenega opravičila za lov (Carlo Consiglio: O nesmiselnosti lova; Založba Zweitausendundeins, 2001).
22. Kako pomembni so nenasilni ukrepi za ohranjanje sožitja med živalmi in ljudmi, je razvidno iz naslednjega primera. Gre za povezanost lova oz. povečanega lova na število konfliktov na primeru ameriških medvedov. Odstrel oz. povečan odstrel naj bi zmanjševal konflikte med ljudmi in medvedi. Vendar pa je vprašanje, ali je res tako. V nadaljevanju je primer iz Severne Amerike. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane … Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. Kakšni so bili rezultati večletne raziskave? V vseh zveznih državah, kjer so povečali odstrel medvedov, to pa so bile Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom. Ta primer dokazuje, da je z nenasilnimi ukrepi mogoče zaustaviti konflikte ali pa jih vsaj bistveno zmanjšati. To je torej pot v Sloveniji. Zakaj država ne gre po tej nenasilni poti? Po poti, ki je dobra za vse, tako za živali kot za ljudi. Očitno zato, ker zanjo niso zainteresirani vladajoči lobiji, ki živijo na krvi nedolžnih prostoživečih živali. Odstrel živali torej ni v vzročni zvezi z zmanjšanjem konfliktov, saj ne vodi do manjšega števila konfliktov. Že ves čas se odstrel živali opravičuje z dejstvom, da bo ta vodil do manj konfliktov. Če bi bilo to res, konfliktov sploh ne bi smelo biti, saj se ta argument uporablja že leta in leta. Pa še vedno so, torej to ni prava pot.
23. Slovenska ustava je do živali nenasilna. Tako zadnji odstavek 72. člena določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Ustava torej ne dovoljuje mučenja živali, pri čemer je seveda subjekt zaščite vsaka posamezna žival in ne vrsta kot takšna. Kot mučenje se lahko opredeli tudi vsaka nepotrebna smrt živali. Katera smrt živali pa je v današnjem času sploh potrebna? Samo ena in to je tista, ki je v »korist« živali. Torej žival bi se lahko usmrtila samo v primeru, če je tako bolna ali poškodovana, da ji ni mogoče dobro pomagati in je smrt odrešitev za to žival. Vse ostale usmrtitve živali so nepotrebne, ker lahko človek vse, kar pridobi s smrtjo živali (hrana, oblačila …) dobi iz drugih virov. Podobno velja tudi za klasično mučenje, katere posledica ni smrt, temveč samo trpljenje živali.
24. Življenja živali pa ščitijo še druge ustavne določbe. Po 5. členu je država dolžna skrbeti za ohranjanje naravnega bogastva. Ta določba ščiti vsaj prostoživeče živali oz. njihovo življenje, saj ubijanje živali ni ohranjanje, temveč uničevanje naravnega bogastva. Država mora po istem ustavnem določilu ustvarjati možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Jasno je, da tega ni mogoče doseči z ubijanjem in mučenjem živali, niti prostoživečih. Pomemben je tudi 63. člen ustave, ki določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Če je protiustavno že vsakršno spodbujanje k nasilju, je jasno, da je tudi samo nasilje protiustavno, saj je to hujša kršitev vrednot kot pa samo spodbujanje. Ubijanje in mučenje živali, tudi prostoživečih, pa sta vsekakor nasilje, ki spadata pod pojem vsakršno, ne glede na to, da je 63. člen uvrščen v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Kako lahko v Sloveniji zakonito obstajajo lovska in ribiška društva, ki so izraz nasilja do živali, ni jasno.
25.Živali spadajo tudi v pojem naravna znamenitost in naravno dediščino v smislu 73. člena ustave in jih je treba zato varovati, kajti mrtve živali vsekakor niso znamenitost ali dediščina. Tudi dejstvo, da je država dolžna skrbeti za zdravo življenjsko okolje v smislu 73. člena ustave varuje življenje živali, saj zdravega življenjskega okolja ni brez zdravih živali in s pobijanjem živali, tako prostoživečih kot domačih. Vsaj zgoraj omenjena ustavna določila so tista, ki varujejo življenje živali, in to vseh in ne samo enih, tistih po izbiri nekaterih ljudi. Tistih, ki imajo moč in družbeno pozicijo, da lahko odločajo, katera žival bo živela in katera ne. Tako bi bilo mogoče zaključiti, da slovenska ustava varuje življenje živali v absolutnem smislu, kar pomeni, da je tudi življenje živali »sveto« in ga ni dovoljeno uničiti. Razen v enem primeru, ki je že bil omenjen: torej če je to v korist živali.
26. Lov torej krši slovensko ustavo v smislu prej navedenega.
Menim tudi, da je dokument pomanjkljiv, saj glede pomembnih dejstev, ki na katerih tudi sloni sistema lova, to je razna škoda na premoženju, konflikti z okoljem in podobno, ne vsebuje nobenih dokazov – vsebuje namreč samo navedbe. Mogoče je namreč, da je kakšen dokaz skrit med viri, toda to ni dovolj. Sam dokument mora imeti tako navedbe in konkretne dokaze, na podlagi katerih dokazuje svoje navedbe. Samo tako ga je mogoče vsebinsko preizkusiti.
Na podlagi navedenega predlagam, da se postopek sprejemanja dokumenta ustavi, če pa to ne bo sprejeto, pa se naj dopolni v smislu zgoraj navedenega in nato da v ponovno javno razpravo.
Vlado Began
