Prepoved reklamiranja mesa, mleka, jajc in izdelkov iz njih
Meso je živilo, ki ne raste na drevesu, ni izdelek, ki bi nastal po običajni poti. Ne nastane tako, da se vzame npr. kos pločevine in se oblikuje v določen proizvod. Meso je izdelek, ki nastane iz živih bitij. Da nastane meso, morajo umreti živali, umreti morajo živa bitja. Njihova smrt ni nenasilna in naravna, torej, da bi umrla takrat, ko pride zanje biološka ura, temveč morajo umreti takrat, ko hoče to človek. V glavnem živali umirajo nasilne smrti, v večini primerov še kot mladiči. Tudi mleko ni nekaj, kar bi priteklo iz izvira, torej iz globin zemlje, temveč je ukradeno živalim, imenovanim tudi mlekarice. Tudi zanje je takšen položaj peklenski, saj so grozljivo zlorabljene. Ko neko žival, ki ni več sposobna dajati toliko mleka, kot od nje zahteva kruti človek, jo ta v zahvalo pošlje v klavnico.
Meso in mleko sta proizvod, sta produkt groze, mučenja in trpljenja. Živali v množični živinoreji neizmerno trpijo, kar velja tudi pri prevozih v klavnice. V klavnicah se dogajajo brutalni umori. Mnoga živa bitja, ki jih klavec razpara, so še pri zavesti. Živa bitja tulijo in cepetajo v smrtnem strahu zaradi peklenskih bolečin. Živali, ki čakajo v vrsti, morajo mnogokrat sodoživljati smrtne muke svojih predhodnic in vedo, da se bo njim godilo prav tako. Klavnice so mesta nepredstavljivega trpljenja živih bitij, bitij, ki čutijo oz. občutijo bolečino in strah prav tako kot človek. Farme in klavnice so pekel za živali. Kakšnih 40 milijonov živali, pri tem pa niso upoštevane ribe, je letno žrtev grozljivega človeka. Podobno trpljenje živali se dogaja na mlečnih farmah, kjer mnoge živali praktično sploh ne morejo več hoditi, ker imajo prevelika vimena. Grozote lova se nadaljujejo. Lovci vsako leto pobijejo okoli 100.000 živih bitij. Mnogi lovci se nočejo odpovedati svoji lovski pečenki. Živali so oropane svojega dostojanstva in pravic ter zlorabljene kot nobeno drugo živo bitje. So stvari, s katerimi se lahko, po mnenju grozljivega človeka, bitja, ki je samo sebe oklicalo za krono stvarstva, dela, kar hoče. Človek vodi proti živalim pravo svetovno vojno, saj so živali žrtve ljudi po vsem svetu. Mogoče je ta vojna edina vojna, v kateri je velika, velika večina ljudi skupaj na eni fronti. Ali je sovraštvo do živali in »ljubezen« do mesa in mleka edini povezovalni element med ljudmi? Na drugi strani so živali in tisti, ki se borijo zanje.
V množični živinoreji se uničujeta okolje in podnebje, povzroča globalno trpljenje in lakota v tretjem svetu, meso in mleko pa sta sama po sebi škodljiva, tako za ljudi kot seveda za živali. Več o vsem tem je mogoče najti na tej spletni strani.
Živila živalskega porekla pa so sporna tudi s pravnega stališča in ne samo z okoljsko-podnebnega, zdravstvenega področja in področja zaščite živali. Več o tem TUKAJ.
Nesporno je, da so živila živalskega porekla zelo škodljiva praktično za vsa področja družbe in narave. Kljub temu pa je mogoče ta živila reklamirati, kar je zelo čudno, če se to primerja z alkoholom in kajenjem. Čeprav sta oba, tako alkohol kot kajenje, neprimerljivo manj škodljiva kot živila živalskega porekla, gledano tako zdravstveno kot okoljsko-podnebno, pa veljajo velike omejitve pri reklamiranju alkohola oz. alkoholnih pijač, reklamiranje tobaka oz. cigaret pa je prepovedano. Ali ni takšna ureditev čudna?
V katalogih trgovcev je polno reklam za meso, mleko, jajca in izdelke iz njih. Tudi država sodeluje pri reklamiranju mesa in drugih živil živalskega porekla preko nacionalne sheme kakovosti »izbrana kakovost«, kjer se poleg sadja reklamirajo tudi goveje in perutninsko meso, mleko in mlečni izdelki. Promocijska kampanja »Naša super hrana« je večletna reklamna kampanja, ki jo sofinancira tudi država.
Toda kaj pomeni reklamiranje mesa in drugih živil živalskega porekla? To pomeni spodbujanje k nakupu. Kaj pa pomeni nakup? Pomeni tudi poziv k nabavi novega artikla, ki nadomesti prodani. … In na koncu se pride do farm, klavnic, trpljenja živali … Peklenski krog se obrne.
Reklamiranje mesa in mleka ter izdelkov iz njih v bistvu pomeni vsaj posredno napeljevanje k pobijanju živih bitij, povzročanju trpljenja oz. mučenja, uničevanju okolja in podnebja, povzročanju globalnega trpljenja in lakote v tretjem svetu. Seveda pa tudi k raznim civilizacijskim boleznim, ki jih povzročajo omenjena živila. Pa tudi k povečanemu nasilju v družbi, saj je znano, da so vegani in tudi vegetarijanci manj nasilni od vsejedcev.
Ali se lahko reklamira nekaj, kar je napeljevanje k pobijanju živih bitij, k povzročanju trpljenja oz. mučenja in uničevanju okolja? In k civilizacijskim boleznim, ki se v vedno večji meri in množini pojavljajo v družbi! In kar tudi v pravnem smislu krši ustavo in zakonodajo!
Vsekakor ne!
Če ljudje, glede na zakonsko dolžnost, da skrbijo za svoje zdravje, ne bi smeli uživati mesa in mleka, saj lahko zaradi tega zbolijo, se postavi vprašanje, ali se sme reklamirati meso oz. se sme reklamirati tisto, kar je za ljudi škodljivo? Ali se sme reklamirati nekaj, od česar lahko ljudje zbolijo? Ali ne pomeni reklamiranje mesa vsaj posrednega ogrožanja zdravja ljudi? In nihče ne sme ogrožati zdravja drugih, je zapisano v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. To seveda velja tudi za državo! Ali reklamiranje mesa in mleka ter izdelkov iz njiju vsaj posredno ne napeljuje ljudi k ravnanju, ki je v nasprotju z njihovo zakonsko dolžnostjo skrbeti za svoje zdravje? Ali bi bilo mogoče celo reči, da reklamiranje mesa napeljuje, vsaj posredno, h kršitvi zakona? Ali reklamiranje mesa in mleka ter izdelkov iz njiju vsaj posredno ne napeljuje ljudi k ravnanju, ki pomenijo kršitve pravic drugih oseb?
Nihče ne sme ogrožati zdravja drugih, je zapisano v 2. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Ker to velja za vse, velja tudi za državo oz. Republiko Slovenijo. Zato je država dolžna poskrbeti, da se meso in mleko ter izdelki iz njiju ne bodo reklamirali, kajti reklamiranje mesa v bistvu pomeni ogrožanje zdravja ljudi in okolja. Zato je dolžna prepovedati reklamiranje mesa, kot je to storila pri tobaku in ga omejila pri alkoholu. Reklamiranje mesa, mleka in izdelkov iz njiju ne more biti v javnem interesu, kajti zaradi teh izdelkov plačuje družba strahotno ceno.
Po 34. členu ustave ima vsakdo pravico do varnosti. Pravica ljudi do varnosti pomeni dolžnost države, da zagotovi to varnost tudi na področju prehrane in tudi za to mora država prepovedati reklamiranje živil živalskega porekla. To mora storiti tudi zaradi tega, ker je dolžna zagotoviti zdravo življenjsko okolje (72. člen ustave) ter zaščito živali pred mučenjem (72. člen ustave), saj je živinoreja dokazano uničevalka okolja in živali.
Nerazumljivo pa je, da država že dosedaj ni prepovedala reklamiranja živil živalskega porekla, saj so ji znane negativne družbene posledice proizvodnje in uživanja živinoreje in njenih izdelkov. Zato je potrebno takoj prepovedati reklamiranje. Ta prepoved bi temeljila na naslednjih načelih:
– prepovedano je neposredno in posredno reklamiranje živil živalskega porekla sponzoriranjem športnih, kulturnih in drugih javnih dogodkov s strani klavnic, živinorejskih farm, mesne industrije ter trgovine na debelo in drobno. Za posredno reklamiranje se šteje prikazovanje logotipov in drugih znakov za označevanje in izdelkov iz njih, ki sicer niso ta živila, so pa neživilski izdelki iz njih. Za posredno reklamiranje se šteje tudi brezplačno ponujanje živil živalskega izdelka na javnem mestu in v javnih prostorih
– prepovedano je reklamiranje izdelkov, ki ne sodijo med živila živalskega porekla, vendar s svojim videzom in namenom uporabe neposredno vzpodbujajo k potrošnji živil živalskega porekla.
Prepoved reklamiranja živil živalskega porekla je eden izmed prvih korakov v boljšo prihodnost in to tako za živali kot ljudi oz. za vso družbo ter naravo. »Nič ne bo tako zvišalo možnosti preživetja na Zemlji kot korak k vegetarijanski prehrani«, je nekoč dejal Albert Einstein. Njegove besede vedno bolj dobivajo na veljavi. Še bolj kot korak v vegetarijanstvo pa to velja za korak k veganski prehrani.
