Pobuda za oceno ustavnosti zakonov o ribištvu

POBUDA ZA OCENO USTAVNOSTI

21. člena, 1. in 2. odst. 22. člena, 24. člena, 1., 2. in 3 odst. 27. člena in 37. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu (Uradni list RS, št. 61/06)
in
26. in 28. člena Zakona o morskem ribištvu (Uradni list RS, št. 115/06, 76/15 in 69/17)
s
predlogom za začasno zadržanje izvajanja navedenih določil obeh zakonov po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču

Državni zbor Republike Slovenije je sprejel Zakon o sladkovodnem ribištvu (ZSRib), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 61/06 in s tem tudi 21. člen, 1. in 2. odst. 22. člena, 24. člen, 1., 2. in 3 odst. 27. člena in 37. člen tega zakona ter Zakon o morskem ribištvu (ZMR-2) s spremembami in dopolnitvami, objavljenimi v Uradnih listih RS, št. 115/06, 76/15 in 69/17 in s tem tudi 26. in 28. člen.

Pobudnik meni, da so prej omenjena določila obeh zakonov neustavna in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Utemeljitev pravice do vložitve pobude za oceno ustavnosti

1. Slovenska ustava v 23. členu z naslovom Pravica do sodnega varstva določa: »Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.«

Iz prvega odstavka navedenega člena nedvoumno izhaja, da če ima nekdo neko dolžnost, lahko zahteva od sodišča, da odloči o tej njegovi dolžnosti. Ali kot izhaja iz ustave: Vsakdo ima pravico, da o njegovi dolžnosti odloči sodišče. Seveda brez nepotrebnega odlašanja. Vendar besedna zveza »brez nepotrebnega odlašanja« to ni bistvo te ustavne določbe. Bistvo te ustavne določbe je, da ima vsakdo pravico do osnovnega pravnega sredstva v tem smislu, da lahko z njim na sodišču in od sodišča zahteva odločanje o njegovih pravicah in dolžnosti ter obtožbah zoper njega. Torej tudi o dolžnostih, ne glede na vrsto dolžnosti in njen izvor. Jasno je tudi, da te pravice ni mogoče omejiti z izgovorom, da je ta ustava ne priznava (jo priznava v 23. členu) ali da jo prizna v manjši meri, kot je to določeno v zadnjem odstavku 15. člena slovenske ustave. Torej pravice do sodnega varstva iz 23. člena ustave ne more omejiti niti sama ustava, še manj pa nižji pravni akti, torej zakoni in drugi splošni akti, ali individualni akti.

1.1 Po pravnem sistemu Slovenije je zaščita živali pod določenimi pogoji dolžnost vseh oseb. Po 2. členu Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) je namreč zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali; lokalnih skupnosti in države; veterinarskih, živinorejskih, znanstveno-raziskovalnih in pedagoških zavodov; lovskih, kinoloških in drugih organizacij, ki združujejo rejce živali; društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. Zaščita živali po 1. členu tega zakona pomeni zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti. Zaščita živali pred mučenjem pa je tudi ustavno varovana kategorija (72. člen). Po 7. členu Zakona o ohranjanju narave morajo fizične osebe ravnati tako, da prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote. Prispevati morajo torej o ohranjanju življenja prostoživečih živali.

1.2 Za zaščito življenja živali je torej odgovorna tudi vsaka fizična oseba, ki je v kakršnemkoli odnosu do živali. Fizične osebe, ki se borijo za živali, in sicer za njihovo življenje, zdravje in dobrobit oz. dobro počutje, so vsekakor v odnosu do živali. Ta odnos se lahko kaže na različne načine: eni izdajajo knjige v tej smeri, drugi imajo azile za zapuščene živali, tretji se borijo za živali tako, da jih podpirajo v raznih člankih, pismih bralcev in drugih tekstih v medijih in tudi na svetovnem spletu, spet eni so prostovoljci v raznih društvih in drugih organizacijah, ki tako ali drugače pomagajo živalim … Eni so v odnosu do živali tudi tako, da jih ne jedo, niti ne uživajo živil živalskega porekla ali proizvodov, narejenih iz živali. To so vegetarijanci in vegani. Skratka: fizične osebe so lahko v odnosu do živali na zelo različne načine.

1.3 Ker je zaščita živali zakonska dolžnost vsake fizične osebe, ki je v kakršnemkoli odnosu do živali, mora ta oseba uporabiti vsa zakonita sredstva, da zaščiti živali, to je njihovo življenje, zdravje in dobrobit. Če je npr. žival bolna, je mora skrbnik odpeljati k veterinarju, da ji nudi zdravstveno oskrbo in tako poskrbi za njeno zdravje. Če kakšen predpis določa, da se usmrti neka žival ali več njih, mora pravni sistem omogočiti tistemu, ki ima dolžnost zaščiti življenje živali, določeno pravno sredstvo, da lahko to doseže, torej prepreči smrt živali. V skrajni fazi mu mora biti omogočeno, da s pravnim sredstvom nastopi na sodišču in se z njim tako bori za življenje živali.

1.4 Že omenjeni 23. člen slovenske ustave omogoča tistim, ki imajo neke dolžnosti, tudi zakonsko določene, da o teh dolžnostih odloča sodišče, če je to treba, ker drugače ni mogoče izpolniti te dolžnosti. To je njihova pravica, ki izhaja za ustave. Torej, oseba, ki se mora po zakonu boriti za zaščito živali oz. jih ščititi – zakon tej osebi določa dolžnost – ima pravico, da na sodišču vloži ustrezno pravno sredstvo, da z njim realizira svojo dolžnost, ki mu jo nalaga zakon in je drugače ni mogoče realizirati.

1.5 Pobudnik je v odnosu do živali že vrsto let, vsaj 30 let. Toliko časa je že vegetarijanec, zadnjo polovico tega obdobja pa tudi vegan. Na različne načine se bori za zaščito živali, to je za zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti. Skoraj 10 let (2004-2012) je bil tudi varuh pravic živali pri Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice, katerega član je še danes. Kot varuh pravic živali je pripravil veliko število predlogov, mnenj, pritožb, predavanj, člankov, tiskovnih sporočil, tekstov za tiskovne konference, tudi nekaj pobud za ustavno presojo raznih predpisov, ki so v nasprotju z ustavo glede zaščite živali pred mučenjem in drugimi ustavnimi in zakonskimi določbami.[1] Ena takšna pobuda je bila tudi uspešna, in sicer v zvezi z odstrelom medvedov.[2] Poleg tega je kot varuh pravic živali, seveda vse v imenu omenjenega društva, sodeloval tudi v mnogih upravnih postopkih glede raznih prireditev v zvezi z živalmi (kot stranski intervenient). Ko je pobudnik prenehal biti varuh pravic živali, se je še naprej boril za živali, kar dela še danes. Njegova borba za življenje živali trenutno poteka preko raznih tekstov o živalih, ki jih objavlja v pismih bralcev v raznih slovenskih medijih in na svetovnem spletu. Na njegovi spletni strani je več kot 400 njegovih tekstov za zaščito živali, od tega je bilo desetine njih objavljenih v raznih medijih: od Dela, Dnevnika, One, Nedeljskega, Večera …[3] Leta 2017 je od nekega kmeta odkupil kravo Miko, ki bi sicer odšla drugače v klavnico in ji tako rešil življenje. Ta krava sedaj živi v zavetišču za rejne živali[4] in bo tam do naravne smrti.[5]

1.6 Iz vsega zgoraj navedenega je jasno, da ima pobudnik pravico, da na Ustavno sodišče vloži pobudo za presojo skladnosti uvodoma navedenih členov ZSRib in ZMR-2 z Ustavo Republike Slovenije. Kot že navedeno, ima pobudnik zakonsko dolžnost zaščite življenja medvedov ter volkov (po ZZZiv in ZON), tudi teh, ki se jih po omenjenih členih ZSRib in ZMR-2 ubije ali poškoduje oz. muči, saj je v odnosu do njih, ker se bori za njihovo življenje, zdravje in dobrobit. Da lahko izvrši to svojo dolžnost, je presoja ustavnosti izpodbijanih členov ZSRib in ZMR-2, katerih posledica je smrt ali poškodbe rib oz. njihovo trpljenje edina pravna pot. Drugih namreč ni, saj je samo Ustavno sodišče pristojno za oceno skladnosti z ustavo. S tem ko pobudnik vloži pobudo za oceno ustavnosti izpodbijanih členov ZSRib in ZMR-2 in je ta pobuda vsebinsko obravnavana s strani sodišča, je pobudni izpolnil svojo zakonsko dolžnost. Ali bo pobuda uspešna ali ne, to ne več v njegovi domeni. Naredil je vse, kar je v njegovi moči.

1.7 Glede na navedeno je jasno, da v tem konkretnem primeru ni treba utemeljevati pravnega interesa v smislu 162. člena ustave oz. 24. člena Zakona o ustavnem sodišču. Tu gre namreč za dolžnost, kar je drugačna pravna situacija, kot jo imata v mislih 162. člen ustave in njegova konkretizacija v 24. členu Zakona o ustavnem sodišču. Če bi moral pobudnik še konkretno izkazovati pravni interes, bi to v bistvu pomenilo negacijo njegove dolžnosti, saj bi se lahko zgodilo, da mu Ustavno sodišče pravnega interesa ne bi priznalo. Pobudnik ne bi imel na voljo vsebinskega dostopa do sodišča, kar bi pomenilo, da ne bi mogel realizirati svoje dolžnosti, to pa bi izvotlilo njegovo dolžnost. Ta pa bi bilo v nasprotju s 23. členom slovenske ustave, kar pa po 15. členu iste ustave ni dovoljeno. Zato pobudnik meni, da so izpolnjeni pogoji za vsebinsko presojo vložene pobude. Ob tem je treba še navesti, da dolžnost zaščite živali po ZZZiv za pobudnika ni neka posebna obremenitev, temveč pomembno »orožje« v borbi za živali. In še nekaj. Da za neizpolnitev dolžnosti iz 2. člena ZZZiv ta zakon ne predpisuje sankcije, ni bistveno in ne more vplivati na to, da bi se lahko trdilo, da ta dolžnost ni dolžnost v pravnem smislu. Kajti kot že navedeno, ZZZiv jasno govori o dolžnosti. In ker to dolžnost določa zakon, je jasno, da gre za pravno in to zakonsko dolžnost (ne npr. moralno dolžnost) in to dolžnost ima v mislih 23. člen slovenske ustave. Slovenski pravni red predpisuje mnogo dolžnosti fizičnih oseb brez pravnih sankcij za neizvršitev.

1.8 Če Ustavno sodišče meni, da razlogovanje po točki 1.7 ne vzdrži presoje, pa pobudnik meni, da je dolžnost, o kateri je govora v prejšnjih točkah, del njegovega pravnega položaja, kamor poleg pravic spadajo tudi dolžnosti. Pravni položaj pa je samostojna sestavina pravnega interesa po 24. členu Zakona o ustavnem sodišču in to ena izmed treh.[6] V to njegovo dolžnost izpodbijani zakon grobo posega, kot je navedeno zgoraj.

2. Če pa Ustavno sodišče meni, da navedbe pod točko 1 ne zadostujejo za vsebinsko presojo pobude, pa pobudnik v nadaljevanju utemeljuje svoj pravni interes za pobudo, pri čemer pobudnik meni, da je njegov pravni interes za vložitev pobude izkazan na več načinov.

3. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

4. Slovenska ustava v 41. členu ureja svobodo vesti in v 1. in 2. odstavku določa: »Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.« Ustava v tem členu varuje opredelitve in prepričanja s področja vesti, torej etike oz. morale, pri čemer ni bistveno ali gre za teistična, ateistična ali neteistična prepričanja. Gre za svetovnonazorska prepričanja in opredelitve s področja morale oz. etike.[7]

4.1 Pobudnik ima izdelan pogled na temeljna vprašanja sveta, družbe in človeka. Gre za sistem, v katerem so deli med seboj povezani. Ta sistem temelji na morali oz. etiki, ki so za pobudnika skupek norm oz. pravil, s katerimi na podlagi pojmovanja dobrega in slabega vrednoti odnose med ljudmi in odnose ljudi do živali in drugih delov narave. Seveda je njegovo dojemanje dobrega in slabega tudi usmeritev za konkretno delovanje v življenju, tako privatnem kot javnem.

4.2 Najvišja vrednota te morale oz. etike je življenje. Življenje je najvišje »dobro« ker brez »življenja ni življenja«. Vse, kar obstaja, je živo. Nič ne more obstajati, če ni v njem življenja. Zato je življenje v vsem, kar človek vidi, in tudi v tistem, kar ne vidi, ker je pač njegov vid omejen iz takšnih ali drugačnih razlogov. Življenje je tudi v tem, kar človek vonja, okusi … pa ne vidi. Življenje se v tem sistemu izraža preko raznih oblik. Življenje je tudi v mineralih, kamninah in drugih »neživih« elementih in ne samo v rastlinah, živalih in ljudeh, kot to zmotno učijo v šolah in kot to zmotno razlaga znanost. Če npr. v mineralu ne bi bilo življenja, ga ne bi bilo.

4.3 Vsako življenje ima svojo lastno vrednost in ga je zato treba varovati in spoštovati. Zato je treba vsako življenjsko obliko varovati, vsaka življenjska oblika ima svoje dostojanstvo in seveda pravico do življenja in ta pravica je neodtujljiva. Varovanje življenjskih oblik je torej zaradi njihove lastne vrednosti in ne zaradi uporabne vrednosti za človeka. Gre za »svetost« življenja in s tem pojavnih oblik življenja. Če bi se pobudnik izrazil religiozno, bi lahko rekel, da za vsako življenjsko obliko velja Ne ubijaj. Jasno je, da to velja v smislu namernega oz. naklepnega ubijanja. Če se ponazori to s primerom. Če nekdo namerno pohodi mravljo, je namerno uničil življenjsko obliko in zato naredil škodo življenju. Če pa ta isti človek pohodi mravljo, ker je ni videl, bi pa se jih izognil, če bi jo videl, in ta umre, gre za nenamerno dejanje, kar v objektivnem smislu sicer pomeni uničenje življenjske oblike, toda v subjektivnem smislu takšno dejanje sedaj ne nosi negativne posledice. Ker pač še živimo v svetu, kjer so življenjske oblike sestavljene iz materije, torej trde snovi, in ne iz fine snovi, ki je ni mogoče uničiti. Če bi se zopet izrazil religiozno: če bi bila človekova noga iz duha, prav tako mravlja, mravlja kot življenjska oblika ne bi bila uničena, saj bi noga šla skozi mravljo brez posledic za oba. To je mogoče primerjati z duhovi iz religiozne sfere.

4.4 Moralno-etična sfera je za pobudnika bistvena. Načela, ki sestavljajo to sfero, so zelo enostavna in so znana že zelo dolgo. Gre za načela Ne kradi, Ne laži, Ne ubijaj, Ne muči, spoštovanje ljudi, živali in vse narave, ohranjanje življenja, in ne njenega podaljševanja, svoboda, nikomur ne škoduj … Vse to so načela, ki sestavljajo dobro oz. pravilno (pozitivno) plat moralnega sistema pobudnika, kršenje le-teh pa sestavlja slabo oz. negativno plat, ki se jo da imenovati tudi zlo. Dobro je tudi vsebina ljubezni, zlo pa je njeno nasprotje oz. sovraštvo. Vsa ta moralno-etična načela lahko pobudnik strne v en stavek, in sicer: Kar ne želiš, da ti stori drugi, ne stori ti njemu. Ali drugače: kar želiš, da ti drugi storijo, stori ti njim. Gre za znano Zlato pravilo. To pravilo je za pobudnika temeljno pravilo v odnosih med ljudmi in seveda njegovo vodilo do odnosov do drugih delov sveta. Torej, ne samo do ljudi, temveč tudi do živali, rastlin in drugih delov narave, vključno seveda tudi z minerali in drugimi kamninami. Pobudnik tako v svojo moralno-etično sfero vključuje ne samo odnosov med ljudmi, temveč do vseh življenjskih oblik.

4.5 Pobudnik je prepričan, da moralna načela, ki sestavljajo njegov vrednostni oz. moralni sistem, in tudi družbeno moralo v delu, kjer se skladajo z njegovimi načeli, niso samo neki abstrakten pojem, temveč imajo svoje konkretne materialne posledice v vsakodnevnem dogajanju. To je najlažje ponazoriti na primeru moralnega načela Ne ubijaj. Če človek ne ubija, je v družbi in drugem prostoru mir[8] in vsi subjekti tega sistema živijo mirno. Tudi živali, rastline in drugi deli narave. Če pa človek sproži vojno in začne npr. metati bombe v prostor, pa umirajo ljudje, živali, rastline in drugi deli narave. Kršitev moralnega načela Ne ubijaj torej prinese uničenje in to je nekaj zelo negativnega, gre za hudo zlo. Ubijanje torej prinese negativne materialne posledice v neki prostor, saj je mnogo pojavnih oblik življenja uničenih. Vojna kot kršitev moralnega načela Ne ubijaj pa ustvari tudi enormno količino energije, ki je seveda negativna, kar je vidno po negativnih posledicah vojne. Ker se nobena energija ne izgubi, kar dokazuje tudi fizika, je jasno, da ta energija obstaja dalje. Negativna energija oz. energija zla obstaja torej dalje. Ta energija je last tistih, ki so jo ustvarili in se zato po zakonu vzroka in posledice, vrne k tistim, ki so jo ustvarili. To pa so tisti, ki so sprovocirali vojno, jo začeli, ubijali, v njej prostovoljno sodelovali ali jo podpirali, izdelovali orožje za to vojno … K njim se vrne, ker je njihova last. Seveda vsakemu z delom, ki ga je v tem kolektivnem zlu ustvaril. In to zlo, ki se vrne k povzročitelju pri njem povzroči zlo. Ta dobi nazaj svoje lastno zlo. Človek kot pristaš lastninske pravice dobi nazaj svojo lastnino, ki je v tem primeru po njem ustvarjeno zlo. In to je pravično. Mogoče bi bilo celo reči, da se je povzročitelj sam sebi maščeval. Do tega povratnega učinka pa ne pride, če povzročitelj zla pravočasno spozna svoje zlo, ga očisti in ne ponavlja več. Torej se spreobrne. Simbolno bi bilo mogoče reči, da se je povzročitelj zla iz morilca spreobrnil v pacifista. Tako se negativna energija, ki jo je s svojim delovanjem v sistemu vojne ustvaril, spremenila v pozitivno energijo, torej energijo miru.

4.6 Da se nobena energija ne izgubi, tako tudi negativna energija ne, so dober primer cerkvene križarske vojne iz srednjega veka. Da negativna energija, ki je bila ustvarjena s temi vojnami, še vedno obstaja, je dokaz tudi to, da imajo mnogi muslimani zahodni svet za križarje in se zato na takšen in drugačni način borijo proti temu svetu. Tudi z nasilnimi terorističnimi akcijami, ki so zanje del maščevanja.[9] Negativna vojna energija križarskih vojn je bila in še vedno je osnova za sovraštvo mnogih delov muslimanskega sveta do zahodnega sveta. In to sovraštvo, ki je seveda nekaj zelo negativnega in zato del zla, se sedaj še krepi z nasilnimi in negativnimi posegi, torej negativno energijo, zahodnega sveta na Bližnjem vzhodu. V očeh mnogih muslimanov je zahodni svet še sedaj križarski. Negativne posledice prejšnjih in sedanjih križarskih vojn zahodnega krščanskega sveta vedno bolj prihajajo nazaj v zahodni prostor. Terorizem, begunci, migranti … so izraz s strani zahoda povzročene negativne energije, ki se sedaj vrača nazaj. Ob pobudnikovi omembi krščanstva je seveda treba navesti, da ne gre za krščanstvo, temveč za katolicizem, protestantizem in druge oblike biblijskih verskih skupin, kajti kristjani so v tem pogledu pacifisti in ne ubijalci, saj sledijo Kristusu, ki je bil pacifist in ne vojak oz. morilec. Seveda pa je drugače s katoliki, protestanti …, saj ti sledijo verskemu nauku, ki izhaja iz nasilne in krvave stare zaveze in zato podpira vojne ter s tem ubijanje in uničevanje vseh oblik življenja.

4.7 Kot že navedeno, vsakdo dobi nazaj svoje zlo, če ga pravočasno ne spremeni v dobro. Seveda to velja tudi v prej navedenem primeru križarskih vojn. Nasilje, ki je bilo ustvarjeno v času križarskih vojn, bo doletelo samo tiste, ki so ga takrat ustvarili. To je seveda mogoče, ker je življenje večno, kar z drugimi besedami pomeni, da človekova smrt ne pomeni konca njegove energije, ki je oblikovana kot zavest ali drugače rečeno kot duša. Ko človek fizično umre, njegova duša živi dalje, v njej je zabeleženo vse, kar je storil človek. Tako npr. tudi aspekti njegovega nasilja v križarskih vojnah v srednjem veku. Ko se takšna duša zopet utelesi v sedanjem času v zahodnem prostoru, se nanj lahko zgrne vsa negativna energija, ki jo je ustvaril v času križarskih vojn. To njegovo zlo mu prinesejo tisti, ki jim jo je on v preteklosti dal, to pa so npr. sedanji muslimani, ki s terorizmom in drugimi nasilnimi dejanji nastopajo v zahodnem svetu ali proti zahodnjakom. To je seveda del pravičnosti, ta namreč vsakemu daje njegovo, torej tisto, kar je ustvaril. Dobro dobremu in slabo slabemu po načelu vsak svoje sreče kovač in vsak svoje nesreče kovač ali kar seješ, to žanješ. Z reinkarnacijo, karmo in vzročnim zakonom je mogoče pojasniti praktično vse nasilje, ki sedaj obstaja na svetu pa tudi razne bolezni otrok.[10] Vzročni zakon se tako ne razteza samo na eno človekovo življenje, temveč na vso njegovo eksistenco, lahko kot človek v tem življenju ali kakšnem prejšnjem, seveda pa tudi v prihodnjem. Kajti duša je nesmrtna, ni je mogoče ubiti, ubiti je mogoče samo človeka kot materialno bitje. Zato lahko posledice negativnega ravnanja izpred npr. tisoč let nastopijo šele sedaj, ko se je povzročitelj ponovno inkarniral. Drugim povzročena škoda je dolg storilca žrtvi, je storilčeva karma in to bo moral pretrpeti, če je ne bo pravočasno spremenil v dobro.

4.8 Že omenjeni vzročni zakon, ki je nastal zaradi človekovih negativnih moralnih ravnanj, torej ravnanj proti moralnim načelom, npr. proti Ne ubijaj, Ne muči, Ne kradi, Ne laži …, dokazuje, da ima kršenje moralnih načel negativne posledice za kršitelja. In to konkretne in ne samo »abstraktne« v obliki neke moralne sodbe s strani drugih ljudi. Ki za povzročitelja nimajo drugih posledic kot npr. zgražanje ljudi. Nekaj primerov delovanja vzročnega zakona. Lovec na lovu po pomoti ustreli svojega lovskega tovariša, ker ga zamenja za žival. Takšnih primerov je vedno več in o njih poročajo tudi mediji. Če umrli lovec ne bi bil lovec, ne bi v tem primeru umrl. Torej, če ne bi ubijal živali, bi še živel, tako pa je umrl. Še nekaj primerov: bikoborec umrl zaradi ran, dobljenih pri bikoborbi; pojedel vrtnega polža, padel v komo in kasneje umrl; divjega lovca na velike mačke je ubil in pojedel trop levov, ki jih je moški

lovil v rezervatu v Južni Afriki. O tem so poročali tudi mediji. Če bi vsi ti ljudje ravnali moralno, torej po načelu Ne ubijaj, bi še živeli. Ubiješ in si ubit. Svobodno so se odločili, da bodo ubijali in to svobodo so dobili nazaj v obliki lastne smrti. V tem primeru je nenaravna smrt del njihove lastnine, je pa tudi dolžnost, ki so si ji sami naložili.

4.9 Še bolj nazoren primer delovanja vzročnega zakona je prehrana ljudi. Zelo veliko je znanstvenih raziskav in študij, ki dokazujejo, kako škodljivo je uživanje mesa za človeka. Povzroča namreč številne civilizacijske bolezni, ki mnogim ljudem prinašajo hudo trpljenje ali smrt. Če bi ti ljudje jedli rastlinsko hrano, ne bi trpeli ali celo umirali zaradi prehrane. Kajti rastlinska hrana sama po sebi nima negativnih učinkov in je za človeka naravna, živa hrana. Če bi torej ljudje ne ubijali živali, kršili torej moralno načelo Ne ubijaj, ne bi trpeli ali umirali zaradi tega. Podobno velja tudi za uživanje mleka in jajc. Tudi mleko in mlečni izdelki so škodljivi, kar dokazujejo mnoge raziskave. Človek muči krave mlekarice in je sam mučen zaradi pitja mleka, ker pač zaradi tega zboli. Če ne bi pil mleka, ne bi zbolel, torej se ne bi trpel. To smiselno velja tudi za jajca: mnogo ljudi je že umrlo zaradi uživanja jajc, saj so bile v njih patogene bakterije, ki so povzročile smrt. Človek poje jajce in tako prepreči pojav nove življenjske oblike, torej ubije nastajajoče življenje, in sam zaradi tega umre. Vzročne zveze so jasne. Kršitev moralnih načel vodi človeka v negativno sfero in v tej sferi trpi ali celo umre. Seveda pa množična živinoreja, ki proizvaja živila živalskega porekla, ni škodljiva samo za zdravje ljudi, temveč je tudi okoljsko uničujoča, poleg tega pa je eden največjih posamičnih uničevalcev podnebja. Neka raziskava pravi, da če bi opustili meso, bi se lahko učinek podnebno škodljivih plinov zmanjšal za kar 73 odstotkov. Če bi bili vsi ljudje vegani, bi se lahko globalna raba zemljišč za prehrano zmanjšala za 75 %, izhaja iz neke raziskave iz Oxforda. Raziskav, ki potrjujejo »univerzalno« uničujoč učinek množične živinoreje in njenih produktov, je zelo veliko. Tudi tukaj je jasna vzročna povezava med kršenjem moralnih norm, npr. Ne ubijaj in Ne muči in konkretnimi negativnimi posledicami za ljudi in družbo. Če ne bi bilo množične živinoreje, bi bil človek bistveno bolj zdrav, okolje oz. narava mnogo čistejša in praktično brez strupov, podnebje se ne bi bistveno spreminjalo …

4.10 V slovenskem zdravstvu že dolgo obstaja problem čakalnih dob. Ta problem se veča, saj je vedno več bolezni in vedno več bolnih ljudi, denarja, ki bi odpravil problem čakalnih dob, pa ni dovolj. Toda obstaja zelo enostavna rešitev tega problema. Imenuje se veganstvo. Če bi bili ljudje vegani, bi bilo bolezni bistveno manj in problem čakalnih dob bi prej ali slej izpuhtel. Torej ravnanja ljudi, ki bi spoštovali moralna načela Ne ubijaj, Ne kradi, Ne muči … bi lahko rešila pereč problem, ki škoduje ljudem in družbi. Toda država o tem sploh ne razmišlja, še manj, da bi kaj naredila v tej smeri. Nasprotno, še vedno trdi, da je meso v principu zdravo in kvalitetno ter celo z reklamami in subvencijami podpira uživanje slovenskega mesa. Kar je skrajno nemoralno in proti javnemu interesu. Podobno je z mlekom in izdelki iz njega.

4.11 Mogoče bi kdo rekel, da tudi uživanje rastlinske hrane pomeni ubijanje živih bitij. Odgovor je, da ob pravilnem ravnanju in dojemanju do tega ne more priti. Če človek poje jabolko, ne umre nobeno živo bitje, saj jablana, katere plod je človek pojedel, živi dalje in daje človeku še naprej briljanten sadež. Če človek jabolka ne bo pojedel, bo sadež zgnil, človek pa bo lačen. Ker je narava jabolko namenila za prehrano ljudi in tudi drugih živih bitij, je jasno, da tu ne gre za ubijanje. Enako je z drugimi sadeži in tudi užitnimi travniškimi rastlinami. Če človek odreže liste regrata in jih poje, regrat ni ubit in raste dalje ter zopet daje odlično hrano ljudem in živalim. Če človek ne požanje žit (enoletnih rastlin), ko je čas zato, te zgnijejo, v kolikor jih ne pojedo živali. Človek pa je lačen. Tudi v tem primeru ne gre za ubijanje, saj gre za hrano, ki je človeku namenila narava. Seveda pa je ob tem treba delovati z občutkom, da se rastlinam ne povzroča trpljenje. Uživanje rastlinske hrane, ki jo je narava namenila za prehrano, ni ubijanje življenjskih oblik, v kolikor gre za pravilno ravnanje z njimi. Zato takšna hrana v principu ni moralno sporna. Seveda pa to ne velja za živila živalskega porekla, ki so rezultat hudih kršitev praktično vseh moralnih norm. In posledica teh kršitev je, kot že navedeno, vedno bolj uničena družba in narava, seveda s konkretnimi materialnimi posledicami za ljudi, torej za tiste, ki so to povzročili. Na žalost pa seveda tudi za žrtve.

4.12 Seveda pa je še mnogo drugih nemoralnih dejanj v tem svetu. Ena izmed njih je tudi evtanazija, o kateri se v zadnjem času veliko govori. Gre za poseg v življenje z namenom njegovega uničenja. Ali drugače rečeno: človeka se ubije na njegovo željo, ker je neozdravljivo bolan in hudo trpi ali podobno. Moralno načelo Ne ubijaj velja tako v odnosu do drugih kot do sebe. To pomeni, da človek ne sme ubiti drugih niti sebe. Vse, kar je nasprotno temu, je kršitev morale. Nemoralno je tudi to, da po 49. členu slovenske ustave obstaja svoboda dela, po drugi strani pa v Sloveniji obstaja Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ki »demonizira« določeno delo. Nesosedska pomoč je lahko delo na črno, čeprav je po ustavi svoboda dela. Tudi nesorodstvena pomoč je lahko delo na črno, čeprav je po ustavi svoboda dela. In podobno. Razumljivo je, da je potrebno plačati davke in izpolnjevati določene pogoje, toda da se neko delo, npr. brezplačna pomoč nesosedom lahko opredeli kot delo na črno in tako »demonizira«, pa je absurdno in nemoralno. Pa še visoke kazni so predpisane. Moderna pravna država je vedno bližje svojemu moralnemu dnu. Na žalost.

4.13 Eno izmed nemoralnih dejanj je tudi pojem možganske smrti v sistemu presajanja organov, saj krši moralno načelo Ne ubijaj.

4.14 V Sloveniji se v okviru transplantacijske dejavnosti vsako leto presadi večje število delov telesa. Telesni organi za presajanje zaradi zdravljenja se lahko odvzamejo živim ali mrtvim osebam. Posebej sporna oz. moralno zavržna je problematika odvzema delov telesa mrtvim osebam. Kot te osebe se v okviru transplantacijske dejavnosti smatrajo tisti, pri katerih je ugotovljena možganska smrt. Zanjo je značilno, da naj bi možgani »odmrli«, kar naj bi v posledici pomenilo, da je mrtev tudi človek. Vprašanje pa je, ali je »možgansko mrtev« človek res mrtev? Da se lahko neki telesni organ presadi, mora biti ta živ, saj prejemnik potrebuje živ in ne mrtev organ. Da pa je organ živ, ga je treba odvzeti osebi, ki še živi, saj mrtva oseba po naravi stvari ne more imeti živih organov. Zato se postavi vprašanje, ali je lahko nekdo, ki ima žive organe mrtev. Še posebej, ali je mrtev v trenutku, ko je po ustreznem predpisu ugotovljena možganska smrt? To bi bilo nelogično, saj mrtev človek po naravi stvari ne more imeti živih organov kot že navedeno. Če so organi živi, je živ tudi človek. Logično torej sledi, da je oseba, pri kateri je ugotovljena možganska smrt, še vedno živa, saj so njeni organi še vedno živi. Na takšen zaključek niti ne more bistveno vplivati dejstvo, da so možgani takšne osebe tako ali drugače neaktivni glede na kriterije, ki so določeni za ugotovitev možganske smrti. Pomembno namreč je tudi, da življenje ne obstaja samo v možganih, ki obsegajo le nekaj odstotkov telesa, temveč je v vseh delih telesa. Če je življenje v človekovih organih, ali ni potem tudi v možganih? Samo, da ga aparati ne zaznajo. Poleg tega pa oseba še vedno diha in srce deluje – to pa sta jasna znaka življenja, tudi po Strokovnih navodilih za opravljanje mrliškega pregleda. Po teh navodilih so namreč znaki smrti, neposredno po prenehanju življenja, zastoj delovanja srca, zastoj dihanja in prekinitev živčne vzdraženosti. Ker pa so pri navidezni smrti te funkcije še popravljive, ti znaki niso zadosten dokaz za nastop smrti, celo mrliška ohladitev ni nedvomen dokaz smrti, od vseh mrliških sprememb je edini nedvoumen dokaz smrti samo gnitje telesa, še piše v navodilih. Nerazumljivo je, kako je lahko nekdo možgansko mrtev, torej mrtev po definiciji znanosti, čeprav ima žive še vse organe, diha in mu bije srce, če je edini nedvoumen dokaz smrti gnitje telesa. Pri možganski smrti pa je še zelo daleč do gnitja telesa. Če človeku še deluje srce, je po navodilih živ, po kriteriju možganske smrti pa že mrtev. Absurdno. Ali lahko obstajata dva trenutka smrti?

4.15 Kriteriji za ugotavljanje možganske smrti se spreminjajo. Če je bila po prejšnjih kriterijih ugotovljena možganska smrt, je mogoče, da se to po sedaj veljavnih ne bi zgodilo. Pred leti mrtev, sedaj še živ. Možganska smrt torej ne more pomeniti, da je človek v trenutku ugotovitve te smrti v resnici mrtev. Lahko gre za začetek procesa umiranja, ki se konča s smrtjo ali pa tudi ne. Znan je primer Velme Thomas iz ZDA, ki je »vstala od mrtvih«. Ta je bila priklopljena na aparat za umetno vzdrževanje pri življenju, pri čemer njeni možgani že 17 ur niso kazali dejavnosti, zaradi česar so jo zdravniki odklopili od aparature. Deset minut po odklopu naprave in ko so se zdravniki že pripravljali, da ji izrežejo organe za presaditev, se je Velma prebudila. Zanimivo je tudi, da je kar nekaj možgansko mrtvih žensk rodilo žive otroke. Ali lahko mrtvec rodi otroka? In to živega! To bi bil absurd absurdov. Če je možganska smrt res smrt, zakaj potem pridevnik možganska? Zakaj država enostavno ne reče smrt? Očitno ve, da »možgansko mrtva« oseba ni mrtva in da še živi, potrebujejo pa se organi za presaditev! Možganska smrt se je namreč pojavila šele takrat, ko je postalo tehnično mogoče, da se presadijo človeški organi. Nekdo doživi prometno nesrečo, zdravniki ugotovijo možgansko smrt, nato pa mu odvzamejo vse uporabne telesne dele. Pred nesrečo človek, po njej samo še prazen ovoj. In ta človek nikoli ni privolil v odvzem organov, nikoli tudi ni privolil v koncept (lastne) možganske smrti. Postane prazno truplo brez lastne privolitve, čeprav mu pravni red daje pravico, da da soglasje za kakršen koli medicinski poseg. Brez njegove privolitve se mu v bistvu ne sme odvzeti krvi, lahko pa se mu odvzamejo vsi deli telesa, ko je še živ. Absurdno! Ali ni človekovo življenje nedotakljivo? Vsaj tako piše v slovenski ustavi! Ali je res? Ubiješ enega, da rešiš drugega? Kje je tu moralno načelo Ne ubijaj? Absurdna logika!

4.16 Koliko živali je umrlo zaradi poskusov na njih, ko so presajali njihove organe iz ene živali na druge, da so videli, kakšni bodo rezultati in kako lahko to prenesejo na človeka.

4.17 Tudi genska tehnika oz. genska tehnologija je področje, ki je po mnenju pobudnika v nasprotju z moralnimi načeli, seveda kot jih sam razume. Koliko živali je že umrlo zaradi genskih poskusov, ki jih človek izvaja na njih? Koliko živali je zaradi tega trpelo, in to zelo? Verjetno gredo številke v milijone. In zakaj človek opravlja genske poskuse na živalih? Trdi se, da bi se na ta način našli načini, ki bi tako ali drugače pomagali človeku. Da bi našli zdravila, da bi lahko preventivno preprečili bolezni in podobno. Poskusi torej naj bi bili etični, saj bi z rezultati lahko pomagali ljudem. Ali je to res? Ali je mogoče s trpljenjem in krvjo živali pomagati ljudem? Jasno je, da ne! Prej ali slej se namreč pokaže, da je to iluzija, kajti ko človek »premaga oz. izbriše« eno bolezen, se pojavi druga, ki je še hujša od prve. Lep primer so mutacije raznih virusov ptičje gripe. Pa še nekaj. Če bi človek živel po moralno-etičnih načelih, bi bil zdrav, kajti bolezen je rezultat kršenja le-teh. Lep primer tega so bolezni zaradi uživanja živil živalskega porekla. Z gensko tehnologijo bi človek rad našel zdravila, da bi preprečil bolezni zaradi uživanja živil živalskega porekla. Pri tem iskanju dela človek poskuse na živalih, ki zaradi tega množično trpijo in umirajo. Živali torej dvakrat trpijo in umirajo: prvič zaradi tega, ker jih človek muči na farmah in mori v klavnicah in drugič, ker človek dela na njih poskuse, da bi našel zdravilo za bolezni, ki si jo je sam povzročil, ker je mučil živali na farmah in moril v klavnicah. Vsekakor to z moralo, kot jo razume pobudnik, nima nič skupnega.

4.18 Genska tehnologija pa je v nasprotju vsaj z moralnim načelom spoštovanja življenja. Poseganje v genom človeka v smislu dodajanja in odvzemanja genov, prestavljanja genov iz enega mesta na drugega in podobno bo imelo zelo hude posledice za človeka. Kajti gre za poseganje v same temelje življenja človeka in drugih živih bitij in to se seveda ne more končati dobro. Kako se bo končalo dobro, če to dela tisti, ki je egoist, tisti, ki je mnogokrat zelo hudoben! Tisti, ki je nepopoln in ki niti ne ve, kaj je za naslednjim vogalom! Ali znanstveniki, ki posegajo v gene in tako v same temelje življenja, vedo, kaj je za naslednjim vogalom? Pobudnik je prepričan, da ne. Pa kljub temu posegajo v same temelje življenja. To se vsekakor ne more končati dobro. Za vse tiste, ki se igrajo s temelji življenja, pa se bo po vzročnem zakonu končalo slabo, če se ne bodo pravočasno spreobrnili.

4.19 Ob tem seveda ni pozabiti dejstva, da praktično vse nalezljive bolezni prihajajo iz živalskega sveta. Že kar nekaj let nazaj je v britanskem medicinskem žurnalu »The Lancet« pisalo: »Vse nove kužne bolezni preteklih 20 let so prišle od živali.« Tudi virus SARS-CoV-2, ki je v tem trenutku »hit št. 1« v svetu, prihaja iz živalskega sveta.

4.20 Zanimivo je tudi, da je več študij, predvsem iz Prage (Karlova univerza), pa tudi Univerz Oxford in Maryland, pokazalo, da okužba s toksoplazmo (zajedavci v možganih), ta pa se najpogosteje prenaša z mesom, vzpodbuja tiste karakterne lastnosti, ki prevladujejo v današnjem času, npr. zanemarjanje moralnih vrednot, ravnodušnost in lahkoživost. Okuženi s toksoplazmo so se v svojih osebnostnih lastnostih razlikovali od oseb brez parazitov v možganih, in to v negativno smer. Ker se okužba s toksoplazmo najpogosteje prenaša z mesom, kot že navedeno, se postavi vprašanje, v koliki meri uživanje mesa doprinese k razpadu vrednot v družbi.

4.21 Če se pobudnik naveže na zadnji stavek prejšnje točke, je mogoče reči, da to ni čudno, saj je meso rezultat ubijanja, torej kršenja moralnih vrednot. Ker je vedno več živali umorjenih za prehrano ljudi, kršitev moralnega načela Ne ubijaj je torej vedno več, je jasno, da človeštvo drvi v propad in da se bliža konec te civilizacije. Podnebne spremembe, ki se že transformirajo v podnebne katastrofe, v deležu vzrokov za to pa ima množična živinoreja bistven delež, kažejo smer pohoda človeštva. Znano je, da so civilizacije propadle zaradi nemorale. Očitno ne bo nič drugače s sedanjo civilizacijo. Če bi ta civilizacija živela po moralnih načelih, bi sedaj cvetela in ne da je že tik pred prepadom. To kaže na to, da morala ni nekaj abstraktnega, temveč gre za konkretne pozitivne energije, ki ohranjajo ljudi, družbo in naravo v pozitivnem in dobrem stanju ter jim omogočajo razvoj, ki je v korist vseh in ne samo nekaterih. In seveda takšen razvoj sam po sebi ne škodi nikomur. V tem smislu je današnja tehnika, ki je predvsem rezultat negativne energije, torej energije, ki izhaja iz kršitev moralnih načel (velika večina bistvenih odkritij se je zgodila v zvezi z vojsko ali pa bila sprva uporabljena za vojsko, torej za nekaj moralno zelo negativnega), »primitivna« v primerjavi s tistim, kar bi nastalo, če bi bila družba moralna. Kajti izpolnjevanje moralnih načel producira pozitivno energijo, v kateri je zajet tudi razvoj človeka in tehnike na bistveni višjem nivoju in seveda na nivoju, ki sam po sebi ni škodljiv za nikogar. To zelo dobro ponazarja rek: v slogi je moč. Kakšna moč je v uničevanju, je zelo dobro vidno. Tako opevana moderna tehnična sredstva, kot so avtomobil, televizija, računalnik, pametni telefon … so že povzročili mnogo gorja, smrti živih bitij in takšna ali drugačna uničenja, zato je jasno, da to niso rezultat moralnih načel, temveč njihovih kršitev. Jasno pa je, da pa imajo omenjena moderna sredstva tudi mnogo pozitivnih lastnosti, s katerimi se lahko naredi mnogo dobrega. Toda te pozitivne lastnosti jih ne delajo moralnih po izvoru in namenu.

4.22 Med kršitve svobodne volje, ta pa je ena izmed temeljnih načel moralno-etičnega sistema, je tudi obvezno cepljenje ljudi, torej cepljenje, ki ga pod grožnjo kazni zahteva država. Cepljenje ima mnogo zagovornikov in mnogo nasprotnikov, še posebej tistih, nasprotujejo obveznemu cepljenju. Cepljenje je opredeljeno kot zdravstveni ukrep in zato pomeni zdravljenje. In kdo naj bi postal zdrav? Tisti, ki je bolan. Če je nekdo zdrav, ali ga je treba zdraviti? Vsekakor ne. Toda država pravi drugače: zdraviti je treba tudi zdrave. Kajti osebe, ki se cepijo, so zdrave glede na bolezen, proti kateri so cepljene. Čeprav so zdrave, se jih zdravi. Absurdno. In kako se jih zdravi? Tako, da se vanje s cepivom vbrizga povzročitelje bolezni. Absurdno: zdraviti z »boleznijo«! Kaj bo zdravljenje zdravih z »boleznijo« povzročilo? Zdravje ali bolezen? Zdravja ne more, ker je oseba že zdrava. Bolezen?!

Pred leti se je okužilo nekaj ljudi z ošpicami pa že »panika«. Ko umirajo množice zaradi uživanja živil živalskega izvora, pa ni kakšnega posebnega alarma in država ne uporabi enakih vatlov ter ne prepove uživanja živil živalskega porekla, kar bi bilo primerljivo z obveznim cepljenjem. In s tem ne bi rešila samo mnogo človeških, temveč zelo veliko živalskih življenj, pa še za naravo bi bilo to mnogo bolje. Država od ljudi pod grožnjo kazni zahteva cepljenje za nekatere bolezni in kaznuje ravnanja, za katera ni dokazov o škodljivosti, tisto, kar pa je uničujoče, pa tako ali drugače podpira, živila živalskega izvora celo s subvencijami. Ali je mogoče reči, da država v tem primeru kaznuje nedolžne, nagrajuje krive?

4.23 Država trdi, da z dovolj veliko precepljenostjo ljudi varuje tako tiste, ki se iz zdravstvenih razlogov ne morejo cepiti kot tudi tiste, ki so zaščito po opravljenem cepljenju izgubili zaradi zdravljenja. Zanimivo je, da po drugi strani ta ista država, ki pravi, da s cepljenjem ščiti ljudi, prodaja orožje in podpira ubijanje ljudi in seveda tudi otrok po svetu. Ene ščiti, druge ubija!? Ali ni to dvolično? Ali je to del državne morale, saj tudi za državo veljajo moralna načela. Podobno velja v primeru okužbe z virusom SARS-CoV-2. Čredna imunost naj bi ščitila tiste, ki se ne smejo cepiti. To pa vsekakor ne drži, saj tudi cepljeni, kar je dokazano, lahko prenašajo omenjeni virus in tako okužijo tiste, ki se ne smejo cepiti. Tisti, ki se ne smejo cepiti, se morajo pred omenjenim virusom zaščiti drugače, saj tudi zanje velja zakonska dolžnost varovanja njihovega zdravja oz. skrbi za lastno zdravje. Tako morajo uporabljati zaščitne maske in druge higienske ukrepe ali kaj drugega, ki jih ščiti pred virusom.[11]

4.24 In še nekaj mimogrede. Zaradi ošpic je bilo nekaj let nazaj v tujini nekaj smrti. Ali so ljudje umrli zaradi ošpic ali pa so umrli zaradi tega, ker se njihov imunski sistem ni zmogel zoperstaviti virusu ošpic? Če bi ubijal virus, ali ne bi to pomenilo, da bi morali umreti vsi, ki zbolijo zaradi virusa ošpic? Pa so smrti redke. Ali ni mogoče potem problem imunski sistem in ne virus sam kot takšen? Če da, kje je potem rešitev: v cepljenju ali v močnem imunskem sistemu? Če nekdo umre zaradi ošpic, se postavi še vprašanje, kdo je odgovoren za to: oboleli s slabim imunskim sistemom ali tisti, ki se niso hoteli cepiti? »Križarska vojna« pa se vodi proti tistim, ki se nočejo cepiti in ne proti tistim, ki so z napačnim življenjskim slogom tako oslabili imunski sistem, da se ne more več zoperstaviti mnogim virusom, tudi virusu ošpic ne. Vse to smiselno velja tudi v primeru virusa SARS-CoV-2.

4.25 Kot že navedeno, pobudnik smatra, da v sklop morale spadajo tudi pravila, ki opredeljujejo človekov odnos do živali. Ta odnos mora spoštovati tudi živali, saj so živali živa bitja, v njih je torej življenje, življenje, ki traja do naravne smrti bitja. To pa je za ponudnika najvišja vrednota v moralnem sistemu. Da v moralno sfero spadajo tudi živali, seveda samo odnos človeka do živali, meni tudi Ustavno sodišče. Slovenska ustava v nekaj določbah govori posredno ali neposredno o živalih. Zadnji odstavek 72. člena določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Ustava torej ne dovoljuje mučenja živali, pri čemer je seveda subjekt zaščite vsaka posamezna žival in ne vrsta kot takšna. Kot mučenje se lahko opredeli tudi vsaka nepotrebna smrt živali. Katera smrt živali pa je v današnjem času sploh potrebna? Samo ena in to je tista, ki je v »korist« živali. Torej žival bi se lahko usmrtila samo v primeru, če je tako bolna ali poškodovana, da ji ni mogoče dobro pomagati in je smrt odrešitev za to žival. Vse ostale usmrtitev živali so nepotrebne, ker lahko človek vse, kar pridobi s smrtjo živali (hrana, oblačila …) dobi iz drugih virov. Podobno velja tudi za klasično mučenje, katere posledica ni smrt, temveč samo trpljenje živali. Namesto mleka in jajc ter izdelkov iz njih je cela kopica boljših izdelkov, predvsem pa bistveno bolj moralnih. Tudi poskusi na živalih niso potrebni, saj rezultatov le-teh ni mogoče prenesti na človeka, kar je seveda že kar nekaj časa znano vsem, ki odločajo o tem. Poleg tega pa obstajajo mnoge alternativne metode.

4.26 Življenja živali pa ščitijo še druge ustavne določbe. Po 5. členu je država dolžna skrbeti za ohranjanje naravnega bogastva. Ta določba ščiti vsaj prostoživeče živali oz. njihovo življenje, saj ubijanje živali ni ohranjanje, temveč uničevanje naravnega bogastva. Država mora po istem ustavnem določilu ustvarjati možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Jasno je, da tega ni mogoče doseči z ubijanjem in mučenjem živali. Pomemben je tudi 63. člen ustave, ki določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Če je protiustavno že vsakršno spodbujanje k nasilju, je jasno, da je tudi samo nasilje protiustavno, saj je to hujša kršitev vrednot kot pa samo spodbujanje. Ubijanje in mučenje živali pa sta vsekakor nasilje, ki spadata pod pojem vsakršno, ne glede na to, da je 63. člen uvrščen v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Kako lahko v Sloveniji zakonito obstajajo lovska in ribiška društva, ki so izraz nasilja, ni jasno. Živali spadajo tudi v pojem naravna znamenitost in naravno dediščino v smislu 73. člena ustave in jih je treba zato varovati, kajti mrtve živali vsekakor niso znamenitost ali dediščina. Tudi dejstvo, da je država dolžna skrbeti za zdravo življenjsko okolje v smislu 73. člena ustave varuje življenje živali, saj zdravega življenjskega okolja ni brez zdravih živali in s pobijanjem živali, tako prostoživečih kot domačih, se tega ne da doseči. Vsaj zgoraj omenjena ustavna določila so tista, ki varujejo življenje živali, in to vseh in ne samo enih, tistih po izbiri nekaterih ljudi – tistih, ki imajo moč in družbeno pozicijo, da lahko odločajo, katera žival bo živela in katera ne. Tako bi bilo mogoče zaključiti, da slovenska ustava varuje življenje živali v absolutnem smislu, kar pomeni, da je tudi življenje živali »sveto« in ga ni dovoljeno uničiti. Razen v enem primeru, ki je že bil omenjen: torej če je to v korist živali.

4.27 Lizbonska pogodba izrecno navaja, da so živali čuteča bitja. Torej tudi predpisi EU ščitijo živali. Enako velja za slovenski pravni red, kajti 15.a člen Stvarnopravnega zakonika določa, da so živali čuteča živa bitja. O tem govori tudi 1. člen Zakona o zaščiti živali. Ali se čuteča bitja ubijajo ali mučijo? Po mnenju pobudnika vsekakor ne.

4.28 Čeprav ustava ne dovoljuje mučenja živali in ščiti življenje živali, pa je na zakonski in podzakonski ravni drugače. Čeprav bi Zakon o zaščiti živali moral glede na ustavne določbe zaščititi živali pred mučenjem, je ravno ta zakon tisti, ki v mnogih primerih dovoljuje mučenje živali. Čeprav zakon izhaja iz zaščite življenja, zdravja in dobrobiti živali, pa vsebuje cel kup členov, ki so proti temu. Tako dovoljuje več kot 20 situacij, v katerih je dovoljeno usmrtiti živali. Zakol živali za prehrano, lov, ribolov in druge oblike ubijanja živali ali pa mučenja živali so skrajno nemoralni, saj kršijo načela Ne ubijaj, Ne muči in podobno. V določenih primerih omogoča tudi poskuse na živalih, kar je nesporno mučenje živali. Omogoča razne komercialne prevoze živali, ki hudo kršijo načelo dobrobiti in v mnogih primerih tudi zdravje oz. življenje živali. Takšen zakon je ne samo globoko nemoralen, temveč tudi protiustaven, saj je proti ustavnim določbam, ki ščitijo živali, še posebej pa proti 4. odstavku 72. člena. Tudi na podzakonski ravni je mnogo določb raznih predpisov, ki so proti omenjenemu ustavnemu določilu. Takšna zakonska ureditev zaščite živali pred mučenjem pa seveda ni samo v škodo živali, temveč tudi ljudi. Spomniti se je treba samo množične živinoreje, ki je sicer v skladu z zakonodajo, seveda pa je v nasprotju z ustavo. In to ne samo z že omenjenimi ustavnimi določili, temveč tudi 74. členom ustave, po katerem se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Ali je lahko uničevanje narave in podnebja, kar povzroča živinoreja, javna korist? Vsaj pobudniku je jasno, da ne. Ali je lahko trpljenje živali v javno korist? Jasno, da ne.

4.29 Življenje prostoživečih živali pa ščiti tudi Zakon o ohranjanju narave v svojih uvodnih določbah, predvsem preko sistema biotske raznovrstnosti, naravnega ravnovesja pa tudi naravnih vrednot. Med subjekti ohranjanja biotske raznovrstnosti so tudi fizične osebe, saj morajo po 7. členu ZON ravnati tako, da prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote.

4.30 Nekaj, kar prinaša uničevanje narave in podnebja, ne more biti javna korist. Gospodarska rast ne sme temeljiti na pobijanju in mučenju živali ter uničevanju narave, kar se sedaj dogaja, saj je to proti interesu celotnega sistema. Praktični vsi deli sistema (človek kot bitje, živali in druga narava) imajo zaradi tega veliko škodo. Edini, ki se na ta način »mastijo« so razni gospodarski in negospodarski lobiji, ki bogatijo na račun krvi ljudi, živali in narave. Toda tudi zanje prihaja ura resnice. Če bi človek razvijal svojo moralno sfero in bi ta rastla, bi bila družbena rast, tudi gospodarska, pozitivna. Kajti v tem primeru bi človek prej ali slej našel takšne načine za razvoj, ki ne bi bili škodljivi za nikogar. V slogi je moč in ta moč bi prinesla pozitiven razvoj.

4.31 Mogoče bi lahko rekli, da je ustava glede živali moralna, njena izvedba v zakonodaji pa v principu nemoralna. Zakonodaja ima seveda tudi mnogo dobrih ukrepov, ki dejansko ščitijo živali in so v tem pogledu moralni. Toda bistvo je nemoralno. Dejstvo, da ZZZiv po vsej verjetnosti odseva družbeno sliko in tradicijo glede živali ne spremeni dejstva, da je ta zakon v mnogih pogledih protiustaven, saj tradicija in družbeni pogled na neko stvar ne moreta biti nad ustavo. Če bi v ustavi bilo tako določeno, bi to bilo mogoče, vendar pa temu ni tako.

4.32 Eno izmed najbolj nemoralnih ravnanj človeka je lov. Glede na ustavne določbe lov na živali ni mogoč. Ker pa je ustava v tem pogledu samo bolj ali manj mrtva črka na papirju, pa je v zakonodaji drugače. Ta omogoča lov in celo uvaja lovsko pravico. Torej pravico do ubijanja živih bitij. To je vsekakor zelo absurdno in nemoralno. Življenje živali, ki ga ščiti ustava, je manj vredno kot lovska pravica, ki je ustava ne pozna in je zato protiustavna. Lovska društva sploh ne bi smela obstajati, saj kršijo 63. člen slovenske ustave, ker spodbujajo in izvajajo nasilje, kar pa ta člen prepoveduje. Poleg tega pa lovstvo po zakonski ureditvi v javnem interesu, kar je še eden izmed absurdov in nemoralnosti države. Ubijanje in povzročanje trpljenja živih bitij je v javnem interesu. Nesmisel. Razumi, kdor more. In lovci se imajo za naravovarstvenike. Naravo varujejo tako, da uničujejo njene dele. Naravo varujejo tako, da ubijajo nedolžna živa bitja. To ni varovanje narave, temveč njeno uničevanje. Lovci so edina družbena skupina, ki lahko nekaznovano ubija živa bitja. V Sloveniji lovci po ukazu tako opevane pravne države pobijejo vsako leto okoli 100.000 nedolžnih živali. Potoki krvi nedolžnih živali tečejo po Sloveniji. Kaj ima to opraviti s civilizirano in kulturno družbo, kakršna naj bi bila Slovenija? Nič. Ubijanje ni del kulture, je pa seveda del nemorale. Ali bi lahko Slovenijo zaradi tega opredelili kot nemoralno družbo? V tem pogledu vsekakor. Lovci naj bi skrbeli za naravno ravnovesje?! Vsak izgovor je dober, da se opraviči želja in nagon po ubijanju, kar imajo lovci. Z moralo to nima nič skupnega.

4.33 Podobno je z ribolovom. Tudi ta je skrajno nemoralen. Tudi za ribe je dokazano, da so to individualna bitja s kompleksno osebnostjo.[12] Mnogi mislijo, da ribe niso živali ali da ne občutijo bolečin. Vendar pa je to zmota. Dokazano je, da so ribe živali, ki občutijo bolečino. V neki raziskavi Roslin Instituta Univerze v Edinburghu so odkrili na glavi mavrične postrvi 58 receptorjev za bolečino, kar pomeni, da na 58 mestih reagira postrv na najmanj en bolečinski dejavnik. »Kriteriji za živalsko bolečino so izpolnjeni«, je izjavil znanstvenik Lynne Sneddon. Ubijati ribe za užitek, zabavo ali iz sle po ubijanju oz. iz kakšnega drugega egoističnega aspekta je zelo žalostno. Kako klavrno je pogledati časopis, kjer se bohoti kakšen ribič z veliko ribo, ki jo je privlekel na obalo po dolgotrajnem boju, po boju, kjer se je riba borila za svoje življenje, ribič pa za svojo trofejo. Neskončne minute je trajal smrtni boj nedolžne ribe za njeno življenje, neskončne minute je trajalo nepredstavljivo trpljenje te živali zaradi človeške sle po ubijanju. In takšen ribič se nato razkazuje v javnosti s svojo žrtvijo kot heroj, verjetno pa se sploh ne zaveda, kakšno nepredstavljivo trpljenje je povzročil ubogi živali. Tudi sistem »ujemi in izpusti« je nemoralen. Ujeti ribo, ji povzročiti bolečino in velik stres, se z njo fotografirati in jo nato ranjeno spustiti nazaj v vodo, je huda patologija v družbi.

4.34 Nemoralno pa je seveda tudi ubijanje prostoživečih živali, ki uživajo posebno pravno varstvo. Čeprav so rjavi medvedi in volkovi še posebej pravno zavarovani s habitatno direktivo in še drugimi predpisi, pa to ni ovira, da jih že leta, predvsem medvede, lovci na veliko lovijo in ubijajo. V samostojni Sloveniji so lovci z asistenco nemoralne države umorili okoli 2000 medvedov in okoli 100 volkov. Če lovska družina ne pomori toliko živali, kot zahteva lovski načrt, se lahko kaznuje. Skrajno nemoralno in absurdno. Očitno je za nekoga vrednota umor in ne življenje. Medvedje trofeje, ki jih država na veliko prodaja, so več vredne kot življenje izjemnega živega bitja, kakršen je medved. Zelo nemoralno.

4.35 Tudi druge oblike uporabe živali kot stvar ali za človekove egoistične namene so nemoralne. Gre za razne razstave psov, mačk …, tekmovanja živali, npr. konjske dirke, živalski vrtovi, cirkusi … Sem spada tudi uporaba živali v vojaške ali policijske namene. Vse to je mučenje živali in tako nemoralno.

4.36 Vsaj na živalski svet se sedaj bolj ali manj gleda skozi prizmo boja za obstanek, ki ga je omenjal Darwin v svojem znanem delu O izvoru vrst. Živali naj bi se borile med seboj za obstoj, ker naj bi bilo npr. premalo hrane za vse. Preživijo najmočnejše in najbolj prilagodljive živali. Boj za obstanek naj bi bila naravna zakonitost. Toda to je velika zmota. Boj za obstanek ni zakonitost, temveč odklon od naravnih zakonitosti. Zakaj? Narava je ustvarila praktično neskončno število živali in rastlin oz. živalskih in rastlinskih vrst ter mineralov in kamnin. Za vsa bitja, ki jih je narava ustvarila, je »rezervirala« prostor na Zemlji. Če narava ustvari neko bitje, je jasno, da bo zanj poskrbela, da bo imel vse, kar potrebuje, tudi hrano. Nasprotno bi bilo nelogično in bi pomenilo, da narava ne ustvari vsega potrebnega za svoj sistem. Pomenilo bi, da narava ni popolna. Toda to ne more držati, kajti če bi bila narava nepopolna, je ne bi bilo. Del te popolnosti je tudi mir. Mir med vsemi deli narave, ki so v ravnovesju. Skrajno nelogično in nesmiselno bi bilo, da bi narava ustvarila sistem, kjer bi en del uničeval druge dele. Narava bi ustvarila npr. srno in volka in rekla volku naj ubije in poje srno. To bi absurd in nesmisel. Teh pa narava ne pozna. To bi tudi pomenilo, da bi narava uničevala sama sebe. Je pa narava »rekla« volku, da naj srno poje, ko bo ta umrla naravne smrti. »Rekla« pa je tudi npr. medvedu, naj poje tistega volka, ki je pojedel truplo srne. Seveda ga naj medved poje po tistem, ko bo volk umrl naravne smrti in bo zato postal mrhovina.

4.37 Toda če sedaj pogledamo v naravo, lahko vidimo, da en del narave uničuje druge dele. Konkretno, neka žival ubije drugo žival in jo poje. Kako je to mogoče, če je bit narave mir? Odgovor je v tem, da je za to poskrbel človek. Ko je človek začel ubijati živali, se je to preneslo tudi na živalski svet in živali so začele ubijati druge živali in tudi ljudi. Negativna energija, ki jo je z ubijanjem živali človek ustvaril in sprostil v prostor, je negativno delovala tudi na živali. Vsaka energija teži k temu, da se realizira, tudi negativna. Ta je del živalskega sveta spremenila v tolikšni meri, da je začel ubijati druga bitja. Zveri[13], katerih naloga je bila čiščenje trupel naravno umrlih živali, so postali ubijalci drugih živali in tudi ljudi. Zveri so po naravi mrhovinarji in ne ubijalci živih bitij. Takšne je naredil človek in ne narava. Da lahko človek vpliva na živalski svet, pa je že dolgo znano. Človek je udomačil npr. volka, ga spremenil v psa ter si ga podredil. In vsakdo si sedaj lahko še dodatno podredi psa in ga vzgoji po svojih željah. Človek ima torej določeno moč spreminjanja. Da se ne omenjajo razna križanja in direktne genske spremembe, ki jih človek dela pri živalih in seveda tudi pri rastlinah. Človek je s svojo negativno energijo skozi daljši čas spremenil mrhovinarje, ki jih je narava obdarila z orodjem (zobmi in drugim) za odstranitev mrhovine v smislu čiščenja narave, v ubijalce živali. Mrhovina je bila in še vedno je hrana za zveri. Samo zveri so mesojede, vse ostale živali so praktično rastlinojede. Očitno je negativna energija spremenila genom mrhovinarjev iz miroljubnih živali v ubijalce. Edini krivec to pa je človek. Ko bo človek prenehal ubijati živali, bo to pozitivno vplivalo na zveri in tudi te bodo prenehale z ubijanjem. Človek je torej s kršitvijo moralnega načela Ne ubijaj spremenil mrhovinarje v ubijalce. Tu je zelo dobro vidno, kako velike posledice obstajajo, če človek krši moralno načelo Ne ubijaj. Boj za obstanek, ki sedaj poteka v naravi, je torej človekovo maslo in ne nekaj, kar bi naredila narava. Ta je poskrbela za prehrano vseh bitij, ki živijo, saj je narava izjemno bogata in v njej je hrane za vse dovolj. Gre torej za odklon od naravnih zakonitosti in ne za naravno zakonitost. Kot že navedeno, je to maslo človeka. Ker se človek očitno noče spreobrniti in živeti moralno, torej spoštovati načela Ne ubijaj, ga bodo k temu prisilile podnebne katastrofe, ki so že tukaj. Bodo pa še mnogo, mnogo hujše. Ker ljudje sedaj vidijo v naravi ubijanje, mislijo, da je vedno bilo tako in da bo vedno tako. Toda to je zmota. Dejstvo je, da človek lahko krši zakonitosti in delno spreminja živalski in rastlinski svet, ne more pa spremeniti samih zakonitosti. Čeprav si nekateri na vso moč prizadevajo, da bi spremenili tudi same zakonitosti, da bi npr. zakonitost postala Ubijaj in ne Ne ubijaj, pa jim to nikoli ne bo uspelo. Moralno-etični sistem kot zakonitost je neodvisen od človeka in ga ta ne more spremeniti. Kot že navedeno, ga lahko samo krši, pa še temu bijejo zadnje ure.

Zanimivo razmišlja Teofil iz Antiohije (2. st.): »Divje živali so dobile imena po svoji divji naravi in niso bile že od vsega začetka tako ustvarjene, temveč so jih take naredili grešni ljudje. Ko je človek skrenil s poti, so mu sledile tudi one … Ko pa se bo človek povrnil svoji naravi primernemu sobivanju in ne bo več počel hudobij, bodo tudi one ponovno postale prvobitna prijazna bitja.«

4.38 V novejšem času mnoge znanstvene raziskave dokazujejo, mediji pa to povzemajo, da živali med seboj sodelujejo, si pomagajo in rešujejo druge živali in tudi ljudi, znajo šteti in tudi računati, so nesebične in še na druge načine ravnajo moralno-etično. So tudi zelo inteligentne z odličnim spominom, družabne ter med seboj sklepajo za človeka »nenavadna« prijateljstva. Imajo čut za pravičnost, so osebnosti, razmišljajo v smislu vzroka in posledice. Živali so skratka izjemna bitja, v mnogih lastnostih so bistveno bolj »inteligentne« in uspešne kot človek. In tisti, ki jih je ustvaril, naj bi vanje vnesel duh ubijanja v smislu boja za obstanek. Zmota. To je naredil človek na zgoraj opisan način, pripisal pa naravi. Zakaj? Da lahko trdi, da gre za zakonitost. To je zelo nemoralno.

4.39 Človek je pri živalih meril inteligenco po svojih merilih in iz tega sklepal, da so živali neinteligentne in tako bitja drugega ali tretjega reda, s katerimi lahko dela, kar hoče. Živali po mnenju mnogih ljudi ne občutijo bolečin, niti ne trpijo, nimajo duše, ker tako pravi katoliška cerkev in podobno, kar so bili, nekateri pa so še, dodatni razlogi, da lahko človek z njimi počne, kar hoče. Kot kaže sedanjost, je to velika zmota. Zakaj bi živali morale poznati relativnostno teorijo ali kvantno fiziko, da bi bile enakovredne človeku, če pobudnik malce karikira? In ker tega ne poznajo, veljajo pri mnogih za neumne in imajo status stvari.

4.40 Na žalost pa se ta boj za obstanek prenaša vedno bolj tudi na področje človekovega življenja. Tudi v družbi vedno bolj vlada boj za obstanek. Človek proti človeku: kdo bo zmagal? Mnoge temne sile zaradi lastnih koristi naravnost spodbujajo ta boj in tako prispevajo k uničevanju ljudi in družbe. Seveda pa je to zelo nemoralno.

4.41 V neki družbi je veliko deležnikov, ki ravnajo nemoralno. Najbolj nemoralna med njimi pa je vsekakor katoliška cerkev.

4.42 Katoliška cerkev uči Božjo zapoved Ne ubijaj, sama pa je vodila križarske vojne in v njih pomorila tisoče in tisoče ljudi. Katoliški kleriki so blagoslavljali orožje in spodbujali vojne ter trdili, da je to Božja volja. Cerkev s svojo doktrino o obrambni vojni, včasih je govorila o pravični vojni (pravično je seveda samo to, kar je v cerkveno korist), še sedaj zagovarja vojne, čeprav po drugi strani uči Jezusov pacifizem. Ta je bil proti vojnam, saj je npr. rekel, ljubite svoje sovražnike in kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Temeljni verski spis katoliške cerkve, to je biblija, je polna nasilja ter vojn in to cerkev pripisuje Bogu ter trdi, da je to njegova volja. Cerkev ne priznava pravice do življenja. Po nauku katoliške cerkve je namreč treba umoriti homoseksualce, prešuštnike, tiste, ki ne poslušajo duhovnikov in mnogih drugih, če kršijo cerkvene moralne norme. Med njimi so npr. celo otroci, če udarijo starše. Vsekakor je to zelo nemoralno. Jezuitski general Wernz je dejal, da lahko cerkev krivoverce obsodi tudi na smrt.

4.43 Katoliška cerkev na veliko poudarja pravico do svobode vesti oz. veroizpovedi, po drugi strani pa to pravico sama že ves čas na veliko krši. Krsti namreč dojenčke, s čimer ti brez svojega pristanka postanejo člani cerkve in dobijo status vernika. Katoliškim staršem grozi, da se bodo oni in pa otrok znašli v večnem peklu, če otroka ne bodo dali krstiti. Ko nekdo postane član cerkve, dobi mnoge obveznosti in izgubi svojo svobodo, saj katoliška cerkev uči: »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo.« To piše v sedaj veljavnem katoliškem katekizmu. Če se nekdo svobodno odloči za krst in sprejme vse obveznosti, ki jih krst prinaša, ni problematično, saj se je sam odločil za to. Povsem drugače je seveda pri dojenčkih, saj se ti niso svobodno odločiti za krst in prevzem dolžnosti. Zato je to v nasprotju z zadnjim odstavkom 41. člena slovenske ustave, ki tudi otrokom garantira svobodo vesti, in v okviru tega tudi svobodo veroizpovedi. Starši imajo samo pravico usmerjanja svojih otrok glede vere in ne pravice do odločanja, kakšne vere in v kateri verski skupnosti bo njihov otrok. Takšno cerkveno ravnanje ni samo protiustavno, temveč tudi v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta, ki je rekel, da je treba prvo učiti, in šele nato krstiti. Da bo mera polna, pa član katoliške cerkve iz nje sploh ne more več celovito izstopiti, kajti cerkev uči, da je iz nje mogoče sicer formalno izstopiti, vendar notranja zakramentalna vez ostane, ker je zakrament krsta v skladu z učenjem cerkve neizbrisno znamenje. Kdor iz cerkve formalno izstopi, tako cerkev, ni več subjekt cerkvenih pravic, hkrati pa ga še vežejo praktično vsi cerkveni zakoni. Celovitega izstopa iz cerkve torej ni, kar je huda kršitev svobode vesti in s tem slovenske ustave. Nekdo je bil brez svojega pristanka pahnjen v nasilno cerkev in iz nje sploh ne more več izstopiti. Država pa je tiho. Absurdno. Vse to je seveda skrajno nemoralno.[14] Tako z vidika cerkve kot države.

4.44 Katoliška cerkev po eni strani govori o spoštovanju človekovih pravic in demokracije. Toda eno so besede, drugo so dejanja. Poleg že omenjenih kršitev pravice do življenja in svobode vesti cerkev krši še druge pravice. Ne priznava svobode izražanja, ne priznava ugovora vesti vojaški dolžnosti, ne priznava volilne pravice, saj govori o volilni dolžnosti, ne priznava pravice žensk do enakopravnosti …[15] Jezuit Schmaus je dejal, da ni nič bolj tujega katolicizmu kot demokracija. To o cerkvenem odnosu do demokracije pove marsikaj. Eno so besede, drugo so dejanja. Dvolično in nemoralno. Britanski pisatelj Avro Manhattan o katoliški cerkvi: Noben drugi religiozni, ekonomski ali politični sistem, vključujoč tudi določene oblike levo in desno usmerjenih totalitarizmov, ne more biti tako izredno sovražen do demokratičnega duha in njegovih vrednot.

4.45 Katoliška cerkev naj bi imela okoli 1,3 milijarde vernikov oz. članov. To kaže na njeno »velikost«. Toda treba se je vprašati, kako je cerkev dobila toliko članov. Velika večina le-teh je bila »vržena« v članstvo cerkve brez svoje privolitve kot dojenček. Brez svoje vere so postali verniki cerkve, starši so jim določili boga, kar je skrajno absurdno in nemoralno. Da nekdo določa, katerega boga bo kdo imel, je izraz hudega kršenja verske svobode! Koliko članove bi katoliška cerkev imela, če bi ljudje vstopili vanjo v času polnoletnosti. Zelo, zelo malo. Katoliška cerkev bi v tem primeru bila marginalna sekta, mogoče pa sploh ne bi obstajala.

4.46 Revna cerkev za revne je bil slogan, ki ga je papež Frančišek 16. marca 2013, torej takoj po izvolitvi, na srečanju z novinarji lansiral v javnost. Papež se zavzema za revno cerkev, so v svet ponesli mediji. Kaj je nastalo iz teh besed? Nič, ostale so samo besede. Papež ni storil nič, da bi bogato cerkev spremenil v revno, za kar se je zavzemal takoj po izvolitvi. Katoliška cerkev je še vedno ekstremno bogata. Njeno bogastvo oz. premoženje po svetu se ocenjuje na več tisoč milijard evrov, samo v Italiji je nepremično cerkveno premoženje vredno več kot 1000 milijard evrov. Kje je tu revna cerkev za revne? Zakaj papež ni razprodal cerkvenega premoženja in ga razdelil med revne? Časa je imel dovolj. Kar bi lahko storil, saj je on vrhovni upravitelj celotnega cerkvenega premoženja in lahko z njim naredi, kar hoče. Tudi slovenski kleriki so za papežem ponavljali slogan o revni cerkvi za revne. Kaj so oni storili, da bi se to uresničilo? Nič oz. cerkveno premoženje sedaj samo povečujejo. Kajti tudi katoliška cerkev Sloveniji je zelo bogata, saj se vrednost njenega premoženja bliža milijardi evrov.[16] Govoriš eno, delaš pa drugo oz. nič ne narediš, da bi uresničil svoje besede, pa bi to lahko. Jezus pa je rekel, da prej pride kamela skozi šivankino uho kot bogataš v nebesa. Znane so tudi njegove besede: prodaj vse in mi sledi. Katoliška cerkev se kopa v zlatu in denarju, ljudje po svetu pa umirajo zaradi lakote. Pri vsem tem pa ta cerkev druge poziva, naj pomagajo revnim. Sama pa jim pomaga samo toliko, da se lahko s to pomočjo hvali. Pa še to pomaga običajno s tujim denarjem. Lep primer je cerkveni karitas, v kateri sredstva cerkve predstavljajo neznaten delež. Skrajno nemoralno.

4.47 Kljub temu, da je katoliška cerkev izjemno bogata, pa mnoge njene dejavnosti sofinancira slovenska država. Tako sofinancira socialne prispevke duhovščine in drugih verskih delavcev, cerkveno šolstvo (gimnazije in osnovno šolo), obnovo in vzdrževanje verskih objektov, karitas, cerkvene medije in teološko fakulteto. Posebna zgodba je denacionalizacija, kjer je bilo katoliški cerkvi vrnjeno premoženje fevdalnega izvora, kar je absurdno. Drugim to ni bilo vrnjeno. Vrnjeno je bilo samo verskim skupnostim in to seveda zaradi katoliške cerkve. Država je času samostojne Slovenije katoliški cerkvi na razni pravni podlagi transferirala več 100 milijonov evrov. In to čeprav je po 7. členu slovenske ustave ločena od cerkve. Ločenost pomeni tudi to, da je država nevtralna do raznih verskih skupnosti in ver. Torej bi morala biti ločena tudi od katoliške vere in cerkve. Po nauku te cerkve je temeljna dolžnost vsakega katolika in takšne ali drugačne katoliške organizacije širjenje in obramba vere. Za to dejavnost cerkev uporablja vsa sredstva, tudi tista, ki jih dobi iz javnih virov. To pa pomeni, da so ta sredstva uporabljana za širjenje in obrambo vere. To pa je v nasprotju z zapovedano nevtralnostjo države. Že samo dejstvo, da država sofinancira mnoge cerkvene dejavnosti ob tem, da je cerkev izjemno bogata, je nemoralno. Namesto, da bi ta sredstva namenila za financiranje socialne države, jih poklanja nasilni in do mnogih bitij sovražni katoliški cerkvi. In v tem morajo sodelovati vsi državljani, tudi nekatoliki, torej tisti, ki jim katoliška cerkev sploh ne priznava pravice do obstoja. Absurdno, žalostno in nemoralno.

4.48 Čeprav katoliška cerkev uči, da je Božje kraljestvo v notranjosti človeka, torej bi tudi ona morala biti kraljestvo notranjosti, ker, vsaj tako trdi, da sledi Jezusu iz Nazareta, ki je to rekel, pa se »brati« z največjimi negativnimi oz. nemoralnimi režimi. Znane so njene povezave s fašisti in nacisti in tudi s komunisti. Adolf Hitler je dejal: »Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje«. (v zvezi z genocidom nad judi). Tako ali drugače je katoliška cerkev vmešana praktično v vse vojne zadnje ere, da se ne omenja križarskih vojn. Zato ni čudno, da je nemški zgodovinar Karlheinz Deschner zapisal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. Ali papež Pij XI. v letu 1930: Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim cerkve, saj cerkvi človek pripada na totalen način. Tudi papež Pij XII. je bil neposreden: Pripadamo militantni cerkvi … In takšno organizacijo podpira slovenska država, državni politiki pa se »bratijo« s škofi in drugimi kleriki in celo obiskujejo njene maše. Res žalostno in nemoralno. Nekdanji jezuit grof Hoensbroch je dejal: »Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.« In še lord Acton, katoliški zgodovinar: »Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev.« Lord Acton se malce zmotil: umor je pravno načelo katoliške cerkve in pogoj za odrešitev in ne krščanske. Ta sledi pacifistu Jezusu, Kristusu, in zato kristjani niso morilci.

4.49 Papež Frančišek v času migrantske krize, ta še vedno traja, veliko govori o tej tematiki. Poziva države, naj sprejmejo begunce oz. migrante in jih kritizira, če tega nočejo. Kar je sicer lepo, toda kje so njegova dejanja? Po dejanjih jih boste namreč spoznali, pravi Jezus. Ali je papež sprejel kakšnega migranta ali begunca? Ne, Vatikan je edina država v Evropi, ki ni sprejela nobenega begunca oz. migranta. Ti očitno nimajo mesta v zlatih sobanah Vatikana, ti nimajo mesta v razkošnih stanovanjih kardinalov in drugih prelatov. Zato so papeževe besede o beguncih in migrantih navaden blef, predstava za javnost in nič drugega. Nemoralno do konca.

4.50 Katoliška cerkev je prepredena s pedofilijo. Katoliški kleriki so spolno ali drugače zlorabili sto tisoče nemočnih otrok in večino tega je cerkev prikrila. Namesto da bi krivce kaznovala, jih je premeščala iz župnije v župnijo ali v drugo državo, celo na drugi kontinent. V pedofilijo so vmešani celo najvišji cerkveni predstavniki. Tudi sam papež Frančišek je osumljen prikrivanja pedofilije in ščitenja pedofilskih duhovnikov. Grozote, ki so jih počeli katoliški kleriki, vedno bolj prihajajo na dan. Tudi v Sloveniji. Podobno je z zlorabami nun, ki so jih počeli kleriki. Tudi to vedno bolj prihaja na dan. Tudi to kaže na izjemno nemoralnost katoliške cerkve. Tudi med katoliškimi laiki je veliko pedofilov. Ker so katoliki v mnogih državah v večini, je tudi največ pedofilov med katoliki laiki v primerjavi z drugimi družbenimi skupinami. Kar velja tudi za pedofilijo v družinah, tudi tu prednjačijo katoliški laiki. Vsaj statistično. To je pomembno zaradi tega, kar cerkev dosti govori o pedofiliji v družinah, s čimer hoče odvrniti pozornost od kleriške pedofilije. Pedofilija laikov je tudi pedofilija katoliške cerkve, saj so laiki del cerkve.[17]

4.51 Še vsaj ena skrajna nemoralnost obstaja v katoliški cerkvi. Gre za problem splava. Cerkev nasprotuje splavu in trdi, da gre za umor živega bitja, če pride do splava. Ni bistveno, ali je to res ali ne. Bistveno je to, da se ta cerkev po eni strani bori za življenje nerojenega otroka, po drugi strani pa ga potem, ko ga reši, mirne duše žrtvuje v vojni. Katoliška cerkev namreč, kot že navedeno, podpira vojne in ubijanje v njih. Skrajno dvolično in nemoralno. Hinavščina na višku. Očitno se ji ne gre za življenje, temveč rešuje otroke pred splavom zaradi tega, da ima več vernikov in vojakov.

4.52 Katoliška cerkev je zelo sovražna do drugače verujočih in mislečih. Vse te je preklela in jih poslala v cerkveni večni pekel, kjer bodo večni trpeli. Obstaja več deset prekletstev, mnoga izmed njih so razvidna iz same biblije, mnoga pa je cerkev sprejela na koncilih in drugih dogodkih. Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega nauka, je preklet in vržen v večni pekel, je eno izmed številnih prekletstev. Papež Ratzinger je rekel, da so neverujoči sile teme in zla, nadškof Perko pravi, da za zakrknjene nevernike ne more biti milosti. Papež Leon I. je dejal, da se je nekatolikov treba izogibati kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi, so še njegove besede. Cerkveni nauk je skrajno nemoralen. Cerkev po eni strani uči, da je Bog ljubezen in da je dal ljudem svobodo, po drugi strani pa vse tiste, ki so proti cerkvi, torej izkoristijo svojo svobodo, ki jim jo je dal Bog, kaznuje z najhujšo kaznijo, to je prekletstvom. Skrajno nemoralno. Dejstvo pa je, da večni pekel ne obstaja, je samo izmišljotina katoliške cerkve, da bi z njim ustrahovala ljudi in si jih tako podredila. Bog, ki je ljubezen, ni ustvaril večnega pekla, saj bi s tem zanikal samega sebe. Ljubezen ne ustvarja trpljenja ali nekega kraja, kjer bi bilo večno trpljenje! Pekel je samo stanje duše, torej trpljenje duše, in ni večno, kajti, ko grešnik očisti svoje grehe, pekel preneha in bitje se vrne v nebesa.

4.53 Eno najbolj za človeštvo usodnih prekletstev je vsekakor cerkveno prekletstvo vegetarijancev. Te je preklel papež Janez III. (561-574), kar je razglasil na prvi sinodi v Bragi (Portugalska). Izjavil je: »Če ima nekdo mesne jedi, ki jih je Bog dal ljudem za uživanje, za nečiste in … se jim (mesnim jedem) odpove …, je obtožen z anatemo.«[18] Zaradi tega prekletstva še danes neizmerno trpijo živali, ki so uporabljene kot klavna živina, poleg tega pa so milijoni vegetarijancev po vsem svetu s tem prekletstvom poslani v pekel. Katoliška cerkev tako tiste, ki na primer iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in s tem ne povzročajo trpljenja živalim, pošlje v svoj večni pekel. Ali ne gre za neverjetno norčevanje iz ljudi, če je nekdo preklet, ker z neuživanjem mesa obvaruje živali grozljivega trpljenja? Prekletstvo vegetarijancev ni bilo nikoli preklicano. Nasprotno, še danes cerkev napada vegetarijance. Kardinal Giacomo Biffy je namreč razglasil vegetarijance za antikriste, podobno kot borce za živalske pravice, pacifiste in tiste, ki zagovarjajo dialog s pravoslavno ali anglikansko cerkvijo.[19] Ker prekletstvo vegetarijancev ni preklicano, je mnogo ljudi prekletih, pa za to sploh ne vedo, saj cerkev te anateme ne razglaša javno. V Sloveniji je verjetno najmanj 100.000 vegetarijancev in veganov, pa sploh ne vedo, da jih je cerkev preklela in jim je namenila pekel in večne muke. Mnogi od njih so celo njeni verniki. Desetine milijonov ljudi po vsem svetu je cerkveno prekletih, ker so vegetarijanci ali vegani. Prekleti so samo zato, ker na primer iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako niso soudeleženi pri neizmernem trpljenju živali. Po kardinalu Biffyju so tisti, ki sledijo vegetarijancu Jezusu, Kristusu in ne uživajo mesa, antikristi. Ali ni to absurdno? Ker prekletstvo velja za vse vegetarijance, je katoliška cerkev v pekel poslala celo Jezusa, saj je bil tudi on vegetarijanec oziroma vegan. Absurd brez primere. Logično bi bilo, da bi cerkev »preklela« tiste, ki jedo meso, saj je Božja zapoved Ne ubijaj! in ne Ubijaj! Cerkveno prekletstvo vegetarijancev ima za človeštvo daljnosežne in izjemno škodljive posledice, saj je to podpora uživanju mesa in s tem živinoreji. In še podpira. Znanstveno dokazano pa je, kako je živinoreja škodljiva za vse dele družbe in narave. Obravnavano cerkveno prekletstvo je eno najbolj nemoralnih, saj ima izjemno hude konkretne posledice za mnoge posameznike in celotno družbo. Tok zgodovine bi vsekakor potekal drugače, za vse mnogo bolje. Zanimivo je omenjeno prekletstvo v primerjavi z vegansko zapovedjo iz prve Mojzesove knjige. Bog je na začetku rekel: »… Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« (1 Mz 1,29-31) Kasnejši napotki, da naj ljudje uživajo meso in da je to Božja volja, je v biblijo v okviru svojih interesov zapisal kler. Kajti Bog se ne spreminja, kar piše v sami bibliji.

4.54 Človekov odnos tudi do ostalih delov narave ni mnogo boljši kot njegov odnos do živali. Industrijsko poljedelstvo je uničujoče do narave, saj uporablja mnogo strupenih snovi (razna fitofarmacevtska sredstva, gnojnica …) in tako uničuje mnoga mala živa bitja, ki so v prsti in so bistvena za pridelovanje zdrave hrane. Pesticidi so npr. proizvod iz vojaških bojnih strupov, kar pomeni, da so že v principu amoralni. Namesto, da bi človek živel po moralnih načelih, kar bi pomenilo, da v naravi ni škodljivcev, ti so namreč proizvod človekovega nemoralnega ravnanja, raje vodi vojno proti lastno ustvarjenim škodljivcem in s tem uničuje dele narave, kot so prst, voda, zrak … Ravna nemoralno in ta njegova nemorala bo kmalu povzročila, da na zemlji ne bo nič več zrastlo. Podobno dela človek z gozdovi. Goloseki, lov, napačna politika pogozdovanja, npr. pogozdovanje s smrekami na področjih, kjer zanje ne obstajajo pravi pogoji in jih zato sedaj uničuje lubadar, kažejo na to, kako človek napačno posega v gozd. Človekovi posegi v gozd v principu niso v korist narave, kar bi bilo moralno, temveč se izvajajo z namenom komercializacije gozda. Ta naj bi bil vir dobička. Uničevanje amazonskega gozda, pljuč Zemlje, da se pridobijo površine za pašnike ali za sejanje soje, kar je oboje za živinorejo, je nesprejemljivo. Seveda je vse to egoistično in zato krši moralna načela. To velja tudi za sekanje gozdov za les, saj se lahko namesto lesa uporabi konoplja. Ta je namreč zelo vsestranska in ker je enoletna rastlina, njena uporaba, ko dozori, ni uničevanje življenjskih oblik. Namesto koruze za živinorejo bi lahko na teh površinah posejali konopljo in na ta način rešili gozdove in živali. Narava bi spet lahko zažela bolj polno dihati.

4.55 Podobno kot je bilo navedeno v prejšnji točki velja tudi za »neživi« svet, kakor človek označuje svet kamnin in mineralov. Tudi vanje človek posega brutalno, torej nemoralno, in prestavlja cele gore rudnin in drugih kamnin. Za raznimi rudniki in drugimi velikimi posegi v ta svet ostaja uničena narava. Vprašanje je, kako ti veliki posegi vplivajo na magnetno polje Zemlje? Po mnenju pobudnika slabo, saj ga spreminjajo. In te spremembe se vračajo nazaj na človeka v obliki raznih negativnih scenarijev po načelu že omenjene lastninske pravice. Seveda pa te spremembe negativno vplivajo tudi na živali, npr. na ptice, ki se orientirajo po magnetnem polju. Namesto fosilnih goriv bi lahko človek že zdavnaj uporabljal sončno energijo. Vendar pa »uničevalski« lobiji tega nočejo, kar je bilo dobro vidno tudi na podnebni konferenci novembra 2021 v Glasgowu, saj so uspeli prolongirati konec uporabe teh goriv.

4.56 Človeštvo je še sedaj energetsko odvisno od fosilnih goriv, za katera pa je znano, da so okoljsko in tudi družbeno uničujoča. To je čudno, kajti že več kot 100 let je znana sončna celica, torej sistem pretvorbe sončne energije v elektriko. Namesto, da bi človeštvo vlagalo v razvoj sončne energije, so se reke kapitala, tudi državnega, zlivale v razvoj fosilnih goriv. In se še. To pa je zelo nemoralno, kajti škodljive posledice fosilnih goriv so že dolgo splošno znane. Nafta, premog in druge oblike fosilnih goriv so med drugim velik vir škodljivih toplogrednih plinov za razliko od sončne energije, ki sama po sebi nima negativnih stranskih učinkov. Kajti gre za energijo, ki ne prihaja iz Zemlje, temveč iz drugega sistema. Prihaja namreč od sonca, zato se ne jemlje zemlji in jo uničuje oz. spreminja. Kot nemoralno je mogoče označiti ravnanje države, ki še vedno daje prednost fosilnim gorivom pred sončno energijo pa čeprav ve, da to deluje uničujoče na ljudi in okolje. Kajti uporaba fosilnih goriv krši moralna načela kot so Ne kradi, Ne ubijaj in podobno in zato povzroča veliko škodo. Podobno velja tudi za jedrsko energijo, saj je tudi ta naredila že mnogo škode na tej Zemlji. Spomniti se je potrebno Černobila in Fukušime, ki pa nista edina pojava iz te kategorije. Pa tudi raznih jedrskih poskusov in jedrskih bomb, ki ju je vrgla Amerika na Hirošimo in Nagasaki. Glede na to, da se stanje hitro slabša in je vedno več raznih nesreč, pa je mogoče pričakovati tudi na področju jedrske energije še več nesreč in škode. Nemorala pač ima svoje posledice: hujša kot je, hujše so posledice.

4.57 Pri opredeljevanju pobudnikovega svetovnonazorskega prepričanja in opredelitve veljajo tudi navedbe pod 1.5 te pobude.

4.58 In v prej navedena pobudnikova svetovnonazorska prepričanja in opredelitve s področja morale oz. etike že leta in leta grobo posega Republika Slovenija s svojo politiko proti življenju živali. Ne samo na področju živali, temveč tudi drugje. Tako tudi npr. na področju vojske, kjer pa je pobudnik že leta 1997 dosegel, da mu je država priznala ugovor vesti vojaški službi. Dosegel je tudi, da je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil Zakon o vojaški obveznosti protiustaven, ker ni določal roka, v katerem mora biti državljan, ki je uveljavil ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, napoten na 30-dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja.[20] To kaže tudi na to, da pobudnik že dolgo nasprotuje ubijanju ljudi in uničevanju narave v smislu že navedenega. Seveda se je njegov moralno-etičen sistem v smislu svetovnonazorskih prepričan in opredelitev z leti nadgrajeval in poglabljal.

4.59 V imenu pobudnika, ta je namreč državljan Republike Slovenije, ta država ukazuje pobijanje živali v gozdovih in vodah, podpira klanje in mučenje na razno razne načine in na različnih mestih ter dogodkih. V vse to seveda spada tudi ribolov, ki ga pobudnik v tej pobudi izpodbija. Republika Slovenija pobudnika v bistvu dela za soodgovornega za masaker nad ribami, kar je nekaj neverjetnega, saj se to dogaja tudi v njegovem imenu kot državljana, kot že navedeno. Zato je jasno, da izpodbijani členi ZSRib in ZMR-2 grobo in neposredno posegajo v pobudnikovo svobodo vesti, ki mu jo garantira 41. člen slovenske ustave. Z ugoditvijo pobudi, torej s prenehanjem ribolova, bi se v tem konkretnem primeru pobudnikov pravni položaj izboljšal, saj bi prišlo do prenehanja kršitve pobudnikove svobode vesti kot ene izmed temeljnih ustavnih pravic oz. svoboščin. To pa brez vložene pobude ni mogoče. Zato pobudnik meni, da je pravni interes izkazan.

4.60 Ob tem je omeniti tudi to, da iz 16. člena slovenske ustave izhaja, da ni mogoče razveljaviti ali omejiti pravice do svobode vesti iz 41. člena. Ta člen sicer govori o tem, da ni mogoče začasno razveljaviti ali omejiti določenih pravic, tudi iz 41. člena ne, v vojnem in izrednem stanju. Če razveljavitev ali omejitev pravice iz 41. člena slovenske ustave ni mogoča v vojnem ali izrednem stanju, je jasno, da je to še manj mogoče v mirnem času, kot je sedanji. Če bi razveljavitev ali omejitev pravice iz 41. člena ustave bila mogoča v mirnem času, v vojnem in izrednem pa ne, bi bil to absurd absurdov. In seveda polom pravne države na celi črti. Tudi iz tega ustavnega določala je jasno, da pobudnikove svobode vesti izpodbijani členi ZSRib in ZMR-2 ne smejo kršiti, kot je to situacija sedaj.

5. Kot že navedeno, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes. Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

5.1 Poleg tega, da izpodbijani členi ZSRib in ZMR-2 posegajo v pobudnikove pravice, posegajo tudi njegove pravne interese. Ti so namreč samostojen element, poleg pravic seveda, v sistemu osnovnega pravnega interesa. Zakon o ustavnem sodišču ne definira pojma pravni interes v ožjem smislu. Iz pravne teorije je znano, da pravnega interesa ni potrebno dokazovati z vso strogostjo, temveč zadošča izkaz manjše ali večje verjetnosti. Ker je pravni interes predpostavka za dopustnost odločanja v procesnem smislu, pobudniku ni potrebno dokazovati, da mu pravni interes pripada, dovolj je že domneva, da mu pripada in da je zato upravičen zahtevati varstvo tega interesa, podobno kot to velja v primeru posega v pravice pobudnika. Bistvo pravnega interesa, kot ga označuje teorija, je, da je ta interes praven, torej, da ga priznava oz. varuje pravo ali pa najmanj tak kot ga varuje širše pravno okolje, interes mora biti osebne narave in konkreten oz. neposreden.

5.2 Kot izhaja iz zgornjih navedb, se pobudnik bori za življenje živali, tako tudi za ribe, čemur nasprotujejo izpodbijani členi ZSRib in ZMR-2. Zakon o zaščiti živali varuje življenje živali (nekaj uvodnih določb), torej tudi rib, varovanje življenja živali pa izhaja tudi predpisov, navedenih v prejšnjih točkah. Pravni red torej varuje življenje živali, saj je življenje živali vrednota. Kot že navedeno, je pobudnikov interes, da živali in s tem tudi ribe živijo, in to do naravne smrti. To pa pomeni, da pobudnikov interes, to je življenje rib varuje tudi pravni red Republike Slovenije. Omenjeni pobudnikov interes je torej pravni interes. In v tega neposredno posegajo izpodbijani členi ZSRib in ZMR-2, saj direktno kršijo ta pobudnikov osebni interes in to na najbolj krut način – s pobojem in mučenjem nedolžnih rib, pri čemer je javni interes, izražen skozi izpodbijane člene ZSRib in ZMR-2, umor ali trpljenje, torej njihova smrt ali mučenje. Izpodbijani členi ZSRib in ZMR-2 želijo torej uničiti pobudnikov vrednoto, saj predstavlja življenje in zdravje rib njegovo osebno vrednoto. Gre za najhujši možen poseg v to vrednoto, in sicer želijo izpodbijani členi ZSRib in ZMR-2, to vrednoto uničiti. Pravni položaj se z ugoditvijo pobudi za pobudnika izboljša, saj bo prenehala kršitev njegove vrednote, to je življenja omenjenih živali, torej njegovega interesa, ki ga varuje pravo. Ribe bodo živele naprej. To pa brez vložene pobude ni mogoče.

Utemeljitev protiustavnosti izpodbijanih določb ZSRib in ZMR-2

6. Ribe so vretenčarji in zato zanje velja Zakon o zaščiti živali (ZZZiv). Zato ima človek do njih odgovornost za njihovo zaščito, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti. Tudi ribe so čuteča živa bitja, kot druge živali.

7. Ustava v 4. odst. 72. člena določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Poleg že omenjenega ZZZiv morajo varstvo živali pred mučenjem urejati tudi drugi zakoni, če obravnavajo problematiko živali in so živali del odnosa človek žival, pri čemer gre tudi za uporabo živali za človekove interese. Tako to velja tudi za ZSRib in ZMR-2, saj se dotikata odnosa ljudi do rib, kjer so ribe, glede na sedanje stanje, del interesne sfere človeka.

8. Dokazano je, da živali čutijo bolečino, kar je dokazano tudi za ribe, ki občutijo tudi še stres oz. strah. Ribe imajo namreč po vsem telesu receptorje, ki zaznavajo bolečino pa tudi kompleksne živčne sisteme in še zavest. Kot vse druge živali imajo tudi naraven nagon za preživetje, podobno kot človek. Različne vrste rib so prilagojene za odzivanje na različne dražljaje. Ribe so svoje sposobnosti izpopolnjevale več sto milijonov let, ljudje jih šele spoznavajo. Raziskave so pokazale, da imajo različne ribe dolgoročni spomin, socialne vezi, starševstvo, naučene tradicije, uporabljajo orodja in celo medvrstno sodelujejo, kar je bilo ugotovljeno v številnih znanstvenih študijah. Zanimivo: Ko so šarenki v občutljive ustnice vbrizgali bolečo ocetno kislino ali čebelji strup, je prenehala jesti, se zibala naprej in nazaj po dnu akvarija in drgnila ustnice ob stene akvarija. Ribe, ki so jim vbrizgali neškodljivo fiziološko raztopino, se niso obnašale tako nenavadno.[21] V nadaljevanju nekaj o vsem tem.

8.1 V neki raziskavi Roslin Instituta Univerze v Edinburgu so odkrili, da imajo mavrične postrvi na glavi 58 receptorjev za bolečino. To pomeni, da ta riba na 58 mestih reagira na najmanj en bolečinski dejavnik. Ribe torej čutijo bolečino, imajo pa zelo malo možnosti, da to bolečino izrazijo. Nekateri zaradi tega mislijo, da ribe ne čutijo bolečin. Znanstveniki poročajo, da je odziv rib na bolečine tudi stres in zibajoče gibanje, ki je podobno gibanju ob stresu pri sesalcih. Ribe doživljajo bolečino podobno kot sesalci. Ribe se naučijo izogibati bolečinam kot ostale živali, kar pomeni, da je to dejanje zapomnjeno dejanje, ki se spreminja glede na okoliščine.

8.2 Za ribe velja tudi to, da lahko trpijo zaradi strahu in slutnje pred fizično bolečino. Ribe so zakrulile, ko so dobile elektrošok, je bilo ugotovljeno v neki raziskavi, kasneje pa so začele kruliti takoj, ko so zagledale elektrodo, torej so slutile trpljenje. Dr. Pereira z Univerze v Oxfordu pravi, da so ribe zelo sposobne učenja in pomnjenja in posedujejo mnogo spretnosti, ki bi marsikoga presenetile. Ribe čutijo bolečine podobno kot psi, muce in druge živali, saj imajo tudi živčne prenašalce, kot so endorfini za lajšanje trpljenja. Ti obstajajo seveda samo zato, da lajšajo bolečine. Bolečinski sistem pri ribah je, gledano anatomsko, psihološko in biološko enak kot pri pticah in drugih živalih. Študenti biologije vedo, da imajo ribe živce in možgane, ki zaznavajo bolečine. Tudi kozice in jastogi čutijo bolečine. Ribe in seveda tudi drugi organizmi so torej čuteča živa bitja, kot je to človek.

8.3 Dr. Hopkins iz Alabame pravi, da je bolečina, ki jo občuti riba na trnku, kot »vrtanje pri zobozdravniku v nezaščitena območja brez anestetika. Škotski raziskovalci so dokazali, da trnek povzroči ribam bolečino, ki je primerljiva z bolečino pri poškodbi očesa pri sesalcih. Dr. Michael Fox pravi, da bi moralo biti obnašanje rib dokaz za njihovo trpljenje, saj se borijo in si prizadevajo uiti, ko jih lovijo na trnek ali mrežo, s čimer jasno kažejo, da imajo voljo do preživetja.

8.4 Spodaj navedene študije kažejo na to, da je skupina znanstvenikov v ribah, ki so jih opazovali, dejansko prepoznala človeški koncept »občutenja bolečine«.[22]

– Rezultat: Zlate ribice so kazale »znake strahu in se poskušale izogibati«, ko so jih izpostavili visokim temperaturam, potem pa vrnili v njihov običajni akvarij.

Raziskava: Biologi so v ribe v eni skupini vbrizgali fiziološko raztopino, v drugi skupini pa morfij. Obe skupini rib so nato izpostavili boleče visokim temperaturam. Janicke Nordgreen (ena izmed avtorjev raziskave), pravi: »Ribe, ki so jim vbrizgali fiziološko raztopino, so se vedle defenzivno in izražale tesnobo, strah in nezaupljivost, ribe, ki so jim vbrizgali morfij, pa ne.« Joseph Garner, drugi izmed avtorjev, je dodal: »Eksperiment kaže na to, da ribe na boleče dražljaje ne reagirajo zgolj refleksno, temveč se njihovo vedenje spremeni tudi po dogodku.«

– Rezultat: Po tem, ko so bile v ustnice rib vbrizgane kemikalije, za katere je znano, da povzročajo bolečino, so ribe pospešeno dihale, izogibale so se trdi hrani (briketom), pozibavale so se in ustnice drgnile ob prod in stene akvarija.

Raziskava: Opazovanje rib po vbrizganju čebeljega strupa in ocetne kisline v njihove ustnice. Ena skupina rib je potem dobila še injekcijo morfija, druga skupina pa injekcijo fiziološke raztopine. Ribe, ki so dobile morfij, so kazale znake zmanjšanega nelagodja. (Univerza v Edinburghu & Roslin Institute)

– Rezultat: Ribe so zastokale ob šoku z elektrodami in kazale so znake spomina na travmatični dogodek.

Raziskava: Po večkratnem šoku z elektrodami so ribe zastokale že ob samem pogledu na elektrodo. To kaže na njihovo sposobnost, da si zapomnijo negativne izkušnje. Emocije pri spominskih sposobnostih živali igrajo ključno vlogo. (Raziskovalec William Tavolga)

Dodatno:

– Raziskovalci so dognali, da imajo postrvi izredne spominske sposobnosti. Še mesece po prvotni izkušnji si zapomnijo, kako se izogniti ribiški mreži.

– Krapi, ujeti s trnkom in nato izpuščeni, spremenijo svoje navade prehranjevanja in gnezdenja. Nekatera poročila kažejo, da se krapi po prvotni izkušnji trnkom izogibajo.

– Ribe v akvarijih (tako velikih kot majhnih) demonstrirajo »ujetniško vedenje«, ki kaže na negativne čustvene afekte, ki jih povzroča ujetništvo. Ti vključujejo abnormalno hranjenje, iskanje zavetja, mirovanje na dnu in stanje na glavi ali repu. To in drugo repetitivno vedenje, ki so ga opazili, so znaki čustvenega stresa in nevroloških motenj.

Nekaj citatov[23] znanstvenikov glede trpljenja rib:

– »Kar se tiče bolečine, ribe trenutno predstavljajo največji vir zmot in nedoslednosti. Ljudje se hitro razburijo, če kdo grdo ravna z delfini, ker so sesalci, ali pa s konji in psi. Istočasno pa se odvijajo ribolovska tekmovanja, kjer na tisoče ljudi s trnki prebada ribe in jih pusti, da se zadušijo na rečnem bregu, kar je precej neprijetna in klavrna smrt.« Dr. Bill Runciman, profesor anestezije in intenzivne nege, Univerza v Adelaidi

– »Ribe niso zgolj roboti z refleksi, temveč živali, sposobne občutenja bolečine in strahu, njihovo vedenje je pogojeno z izkušnjami, pričakovanji in motivacijo na način, primerljiv z višje razvitimi živalmi, vključno s človekom.« Dr. R. Buwalda, Inštitut za primerjalno psihologijo, Utrecht

– »Četudi ribe ne kričijo (tako, da bi jih slišali ljudje), ko so v bolečinah in v stiski, je njihovo vedenje, kadar se ulovijo na trnek ali v mrežo, zadosten dokaz, da trpijo. Borijo se, poskušajo pobegniti in s tem dokazujejo voljo do preživetja.« Dr. Michael Fox, D.V.M., PhD

– »Znanstvena literatura je jasna. Bolečinski sistem pri ribah je anatomsko, fiziološko in biološko praktično enak tistemu pri ptičih in sesalcih.« Dr. Donald Broom, znanstveni svetovalec britanske vlade

– »… kako zlahka ljudje svoja čustva in želje projiciramo na nekatere živali, na druge pa ne, je samo po sebi razlog za skrb. Le malo ljudi resnično sočustvuje z ribami, čeprav ima mnogo rib dolgo življenjsko dobo, kompleksen živčni sistem in so sposobne učenja zapletenih nalog.« Dr. Patrick Bateson, profesor etologije, Univerza v Cambridgeu

8.5 Ena od zanimivih študij, ki jo je izvedla Univerza v Liverpoolu, je spremljala cebrice (zebrafish). Te so lahko izbirale med dvema akvarijema, enim pustim in drugim, obogatenim s pogledom na druge ribe in listje. Cebrice so seveda izbrale bogatejši akvarij. Nekaterim ribam so nato vbrizgali kislino, medtem ko so pust akvarij napolnili z zdravili proti bolečinam. Ribe, ki jim je bila vbrizgana kislina, so se preselile v rezervoar s protibolečinskimi sredstvi.[24]

8.6 Ribe se obnašajo tudi na načine, ki kažejo, da zavestno občutijo bolečino. V eni od raziskav so raziskovalci v akvarije z mavričnimi postrvmi spustili skupke svetlo obarvanih kock Lego. Postrvi se običajno izogibajo neznanih predmetov, ki se nenadoma znajdejo v njihovem okolju, če so nevarni. Ko pa so znanstveniki mavričnim postrvim dali bolečo injekcijo ocetne kisline, so te veliko redkeje pokazale obrambno vedenje, domnevno zato, ker jih je odvrnilo njihovo lastno trpljenje. Nasprotno pa so ribe, ki so jim vbrizgali tako kislino kot morfij, ohranile običajno previdnost. Kot vsi analgetiki tudi morfin omili doživljanje bolečine, vendar ne odstrani samega vira bolečine, kar kaže na to, da je vedenje rib odražalo njihovo duševno stanje in ne zgolj fiziologijo. Če so se ribe refleksno odzvale na prisotnost jedke kisline in niso zavestno občutile bolečine, potem morfin ne bi smel imeti vpliva.[25]

8.7 Prof. dr. Vlasta Jenčič, dr. vet. med., iz Inštituta za zdravstveno varstvo in gojitev divjih živali, rib in čebel Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani pravi, da imajo ribe nociceptorje za zaznavanje bolečine, obstajajo preproste povezave do preprostih možganov in imajo celo lastne snovi, ki omilijo bolečino. Raziskave so potrdile, da ima bolečina fiziološke in vedenjske posledice. Pomembno dejstvo je tudi, da se ribe znajo in naučijo izogibati bolečinskim dražljajem.[26] Prof. dr. Vlasta Jenčič še pravi, da ribe občutijo tudi strah in stres.[27]

8.8 Dejstvo je, da ribe občutijo bolečino, strah in stres ter tako trpijo.

9. Zakon o sladkovodnem ribištvu določa:

– 21. člen: (1) Ribolov je lovljenje rib in se izvaja v skladu s tem zakonom. 2) Riba, ki je ulovljena v skladu z določbami tega zakona, postane last ribiča, ki je ribo ulovil.

– 1. in 2. odst. 22. člen: (1) Ribe je dovoljeno loviti le z veljavno ribolovno dovolilnico.

(2) Ribolovno dovolilnico izda izvajalec ribiškega upravljanja za posamezen ribolovni revir.

– 24. člen: (1) Ribolovni režim določa zlasti način ribolova, najmanjše lovne mere, varstvene dobe rib in dnevni uplen. (2) Ribo, ki je ulovljena v nasprotju z ribolovnim režimom ali ni predmet ribolova, je treba takoj živo in nepoškodovano vrniti v vodo. (3) Ribolovni režim iz prvega odstavka tega člena podrobneje predpiše minister.

– 1., 2. in 3 odst. 27. člen: (1) Ribiška tekmovanja lahko potekajo samo na tekmovalnih trasah, ki jih posebej za ta namen opredeli in označi izvajalec ribiškega upravljanja v skladu z ribiškogojitvenim načrtom. (2) Ribiška tekmovanja je dovoljeno prirejati le na podlagi pravil, ki jih pripravi Ribiška zveza Slovenije in morajo biti usklajena s pravili Svetovne ribiške konfederacije (CIPS) oziroma njenih zvez. (3) Organizator ribiških tekmovanj mora pristojni ribiški inšpekciji poslati časovni načrt tekmovanj najmanj 14 dni pred prvo tekmo v nizu tekmovanj.

– 37. člen: (1) Komercialni ribnik je stoječa voda, ki je namenjena trženju športnega ribolova v zasebnem interesu in iz katere je naravno ali s tehničnimi ukrepi preprečena migracija rib v druge vode. Za rabo vode v komercialnem ribniku je treba pridobiti vodno pravico po predpisih o vodah. (2) Za komercialni ribnik ni treba izdelati ribiškogojitvenega načrta.

10. Zakon o morskem ribištvu določa:

– 26. člen: (1) Prostočasni ribolov je športni ribolov in rekreacijski ribolov. (2) Športni ribolov se izvaja s predpisano ribiško opremo na podlagi letnega dovoljenja za športni ribolov do dovoljene količine dnevnega ulova. (3) Rekreacijski ribolov se izvaja z dnevno ali tedensko ribolovno dovolilnico ter s predpisano ribiško opremo. (4) Dovoljenja iz drugega odstavka tega člena in dnevno ali tedensko ribolovno dovolilnico iz prejšnjega odstavka mora imeti oseba ob izvajanju prostočasnega ribolova vedno pri sebi. (5) Za letno dovoljenje za športni ribolov in dnevno ali tedensko dovolilnico se plačuje pristojbina, ki jo določi minister in je prihodek proračuna Republike Slovenije. (6) Minister določi višino stroškov za izdajo letnih dovoljenj za športni ribolov in ribolovno dovolilnico, ki jih sme zaračunati nosilec javnega pooblastila za izdajo letnega dovoljenja za športni ribolov ali za ribolovno dovolilnico. (7) Za prostočasni ribolov z obale, letno dovoljenje za športni ribolov in ribolovna dovolilnica nista potrebna. (8) O količinah in vrstah rib, ulovljenih s prostočasnim ribolovom, se vodi seznam. (9) Ribiško opremo, način prostočasnega ribolova, vodenje seznama ulova in dovoljeno količino dnevnega ulova podrobneje predpiše minister.

– 28. člen: (1) Športni ribolov s podvodno puško se izvaja v okviru društev za športni ribolov na morju, ki so člani zveze društev za športni ribolov na morju. (2) Športni ribolov s podvodno puško je dovoljen samo na podlagi letnega dovoljenja za športni ribolov s podvodno puško na predpisan način in do dovoljene količine dnevnega ulova. (3) Za letno dovoljenje za športni ribolov s podvodno puško se plačuje pristojbina, ki jo določi minister, in je prihodek proračuna Republike Slovenije. Minister določi višino stroškov za izdajo letnega dovoljenj za športni ribolov s podvodno puško, ki jih sme zaračunati nosilec javnega pooblastila za izdajo letnega dovoljenja za športni ribolov s podvodno puško. (4) Način izvajanja športnega ribolova s podvodno puško, vodenje seznama ulova in dovoljeno količino dnevnega ulova predpiše minister.

11. Pobudnik meni, da iz obeh omenjenih zakonov ni jasno razvidno, kateri del vsakega zakona določa, da je dovoljen ribolov in zato izpodbija prej navedena določila, za katera smatra, da so tista, ki v osnovi dovoljujejo ribolov in brez njih ribolov ne bi bil dovoljen.

12. Ribolov, ki je zajet v izpodbijanih določilih, v sedanjem času ni več za nikogar življenjsko potreben, saj se ribe ne lovi več zaradi nujne prehrane, torej da človek ne bi mogel dobiti hrane za svoje življenje iz drugih virov. To pa pomeni, da ribolov v Slovenji ni za nikogar več življenjskega pomena. Zato je ribolov postal dejavnost za preživljanje prostega časa v naravi, ulovljene ribe pa se doma uporabijo za prehrano, v sistemu ujemi in spusti pa ribiči jih izpustijo. Pri ribolovu, ne glede na obliko, ribiči ribam kot čutečim živim bitjem povzročajo hudo trpljenje, bolečino, strah, stres in poškodbe, tako kadar ribe preživijo ali umrejo. V bistvu gre za mučenje.

13. »Iz vode sem jo vlekel le pet minut ….«, je dejal ribič Davorin Meršak, ko je ujel ščuko velikanko, dolgo 1,28 metra in težko 18,45 kg (Delo, 30.10.2008). »Po kakšnih desetih minutah borbe je bil lepotec na suhem,« je bilo zapisano v Slovenskih novicah dne 19.9.2008 v zvezi z ulovom kapitalnega amurja, ki je bil dolg 108 cm in je tehtal 14,1 kg. Obe ribi sta se dolgo borili za svoje življenje, vendar nista uspeli. 5 oz. 10 minut je lahko neskončno dolgo, če se živo bitje bori za svoje življenje. Ta čas sta ribi hudo trpeli, saj jima je bila povzročena hujša bolečina in dalj časa trajajoče trpljenje. Hudo sta tudi trpeli, ko sta na kopnem počasi umirali zaradi zadušitve, v kolikor nista bili prej na silo pokončani. Ti dve usodi sta kruti, vendar pa sta še bolj kruti usodi rib, ki sta se borili kar dobrih 30 minut za svoje življenje. V časopisu Delo (11.9.2007) je bila objavljena kratka novica, da sta dva ribiča lovila soma velikana (211 cm dolžine in teže 61 kg) dobre pol ure. V časniku Večer (22.9.2007) pa je bilo zapisano, da sta morala ribiča skočiti celo v vodo, da sta potegnila na kopno soma velikana (250 cm dolžine), boj pa je trajal več kot pol ure. Smrtni boj obeh rib je trajal neskončno dolgo, ribi sta hude bolečine čutili ves ta čas. In še en dogodek. V soboto 9. avgusta 2007 se je na Šmartinskem jezeru odvila tradicionalna celodnevna tekma v lovu plenilk za pokal trgovine Lovec. Največ ribiške sreče je imel tokrat Samo Novak iz Bleda. 1 uro pred koncem tekmovanja mu je v temi prijel velik som (52 kg, 215 cm). Borba z ribo je trajala okoli 20 minut, nato pa je soma s pomočjo še dveh ribičev spravil v čoln. Omenjeni primeri dokazujejo dolgotrajnost trpljenja teh živali. In seveda veliko krutost ljudi do živali. Koliko je takih krutosti v Sloveniji? Praktično brez števila.

14. Še posebej je krut način ribolova Ujemi in spusti. Ta oblika ribolova se vedno bolj uveljavlja, ne samo v Sloveniji, temveč tudi drugje, v Sloveniji pa ga promovira celo državni Zavod za ribištvo Slovenije. Kar je žalostno. Ribolov po sistemu Ujemi in spusti pomeni, da je potrebno vsako ribo, ki jo ribič ujame, vrniti nazaj v vodo. Ta način ribolova je še posebej krut do živali, saj jih sprva poškoduje, nato pa takšne poškodovane izpusti nazaj v vodo. Ribe, ki preživijo to dejanje, mnoge namreč ne, sicer živijo dalje, vendar živijo v trpljenju, saj so bolj ali manj poškodovane. Zato lahko ribe hudo trpijo, še posebej, če imajo odprte rane v svojem telesu, npr. v škrgah, prebavilih ali drugih notranjih organih, največ poškodb pa je v ustih. Vse to pa nastane zaradi trnka ali pa zaradi nepravilnega rokovanja z ujeto ribo, preden se jo izpusti nazaj v svobodo. Mnoge ribe pa umrejo zaradi stresa, ki ga doživijo med utrujanjem oz. vlečenjem na kopno. Čim dlje traja utrujanje, tem večji je stres. Med utrujanjem trpi riba pomanjkanje kisika, v mišicah se sprošča mlečna kislina, ki negativno vpliva na delovanje mišičnega sistema in tako tudi srca. Ribo lahko zadene kap. »Bridko sem se zjokal, ko sem zjutraj videl, da je som poginil,« nam je včeraj dejal … »Prijel je nekaj pred 20. uro, dobri dve uri sta minili, preden sem ga, na koncu s pomočjo avstrijskega ribiča …, ki je tudi lovil krape, spravila v čoln.« Šele tedaj sta videla, zakaj se je ta somja mrcina tako branila. Som je bil namreč velik 230 centimetrov in težak 78 kilogramov. …«S somom sem se želel slikati, nato bi ga izpustil. Čez noč smo ga pustili v mreži v vodi, zjutraj je bil, žal, mrtev. Nobenih ran ni imel. Ribiči, ki so bili zraven, so menili, da ga je kap, ker naj bi bil lov zanj prevelik šok.«[28] To je pripoved nekega ribiča, ki je lovil v sistemu Ujemi in spusti. Ribe, ki so ujete v sistemu ribolova Ujemi in spusti, so zaradi ran, ki jih povzroči trnek poškodovane, zaradi utrujanja in življenja izven vode, pa tudi onemogle. Mnoge pa sploh ne preživijo. Poškodbe zaradi trnka so vedno, saj sicer ribe ni mogoče ujeti. Ujeti ribo in jo nato dati nazaj v vodo ter ji pri tem namerno povzročiti hudo trpljenje in poškodbe, je seveda mogoče opredeliti kot mučenje živali, saj se riba vrne v vodo poškodovana in mora tako živeti dalje, dokler se rane ne zacelijo, če se sploh. Riba dalje torej živi v velikem trpljenju, saj ima poškodovan predel ust, mogoče pa še kakšne druge dele telesa. Namerno povzročanje trpljenja živemu bitju zaradi zabave ali športa spada med skrajno nemoralna dejanja. Seveda pa je tudi protiustavno, saj gre, kot že navedeno, za mučenje živali. Tako je ribolov merskih rib po načinu Ujemi in spusti v Švici prepovedan, v Nemčiji nezaželen, v mnogih državah pa sporen.[29] Način ribolova Ujemi in spusti je ribolov za zabavo, pri čemer se ponavadi ribič slika s svojim plenom in mnogokrat hvali z njim, ter ga nato poškodovanega in trpečega, vsega v bolečinah, vrne v vodo. Ali je to kulturno, civilizirano, predvsem pa moralno-etično? Riba služi kot trofeja!

15. Ali ribe občutijo bolečino, ko se ujamejo na trnek? Mehanizem bolečine nastane, ko škodljiv dražljaj v interakciji z nociceptorjem na telesu živali. Nociceptor nato pošlje električni signal v možgane, kjer se pokaže psihološka izkušnja bolečine. Ribe imajo v ustih številne nociceptorje, zato je zanje zasek zagotovo boleča izkušnja. Ali ribe čutijo bolečino, ko se zadušijo? Ribe zunaj vode ne morejo dihati, zato se počasi dušijo in umrejo. Ribe zagotovo čutijo bolečino, ko se dušijo, kar je lahko zelo dolgotrajen proces. Nekatere vrste rib lahko umrejo zaradi zadušitve tudi po več kot eni uri. Ta način usmrtitve pri ribah povzroči močno stresno reakcijo; med dolgotrajnim umiranjem se ribe zgražajo, vzdihujejo, se zvijajo in mahajo, zaradi česar se v njihovih mišicah kopiči mlečna kislina in hitreje pride do smrtne otrdelosti. Vendar pa je verjetno, da jim največje trpljenje povzroči sprememba tlaka, ko jih dvignejo iz vode v zrak. Ribe so izredno občutljive na spremembe tlaka in so dejansko veliko bolj občutljive na tlak kot druge živali. Stranice ribe so tako občutljive, da so jih primerjali s človeško roženico, saj so občutljive na pritisk. Ribe imajo namreč sistem čutilnih organov, ki se razteza po celotni dolžini njihovega telesa in se imenuje sistem stranskih črt, ki živali pomaga razumeti spremembe pritiska in bližnje gibanje v okoliški vodi. Travma zaradi hitre spremembe tlaka, do katere pride, ko ribo potegnemo iz vode v zrak, je zagotovo ogromna in vsako leto na ta način, zaradi zadušitve in izpostavljenosti, pogine na bilijone rib.[30] Resnica je, da ribe, ko jih potegnejo iz vode in se trudijo dihati, čutijo bolečino, strah in grozo.

16. Ali je ribolov krut? Beseda »krut« označuje dejanja, ki drugim namerno povzročajo bolečino in trpljenje ter brezbrižnost do njihovega trpljenja. Če se upošteva ta opredelitev in se razmisli o dejstvu, da ni potrebno uživati rib ali drugih živalskih proizvodov, da bi se lahko človek prehranjeval dovolj hranilno in okusno, ribolova praktično ni mogoče opravičiti. Ribolov povzroča nepotrebno trpljenje, pri čemer ljudje prostovoljno škodujejo živalim, čeprav obstajajo druge možnosti. Zato se zdi beseda »kruto« ustrezen opis.

Vir: https://www.ribiskekarte.si/kapitalni-ulovi/?idimage=442

17. Nerazumljivo je, da mnogi ljudje morijo živa bitja iz športnih oz. kratkočasnih nagibov. Ali ni ta ribolov izraz najglobljih negativnih čustev, mogoče celo sadizem, ko nekdo uživa ob trpljenju drugih živih bitij. Kako klavrno je pogledati časopise, kjer se bohoti kakšen ribič z veliko ribo, ki jo je privlekel na kopno po hudem boju, po boju, kjer se je riba borila za svoje življenje, ribič pa za svojo trofejo. Neskončne minute je trajal boj ribe za življenje, neskončne minute je trajal smrtni boj nedolžnega živega bitja, neskončne minute je trajalo nepredstavljivo trpljenje zaradi človekove sle po ubijanju. Kako neetična so ribiška tekmovanja, kjer ribiči na očeh javnosti povzročajo živim bitjem grozljive bolečine in s tem trpljenje in samo za to, da dobijo neko nagrado. Če ne bo več ribolova, kdo bi bil prizadet? Ribiči? Ali bi bile prizadete ustavne pravice kogarkoli? Ne, ker povzročanje stresa, strahu, bolečin in trpljenja niso pravno oz. ustavno varovane lastnosti in tudi ne morejo biti del svobodne volje, katere pomembna lastnost je tudi Nikomur škodovati v smislu pravne države iz 2. člena ustave. Ribolov za družbo ne more imeti koristnih posledic, kajti koristna je lahko samo tista posledica, ki je koristna za vse dele družbe oz. vsaj za večino. Namerno jemanje življenja zaradi egoističnih namenov ne more imeti pozitivnih oz. koristnih posledic, kajti ubijanje je uničevanje in ne ohranjanje. Ker je država po 5. členu ustave dolžna skrbeti za ohranjanje naravnega bogastva, ribe in drugi morski organizmi pa so del tega bogastva, ribolov pa je uničevanje in ne ohranjanje, je jasno, da bi država morala prepovedati oz. odpraviti ribolov. Kar seješ, to žanješ, velja tudi pri ribolovu.

18. Ali je ribolov nujen in ali je sploh potreben? Ribe so namreč dejavnik tveganja za marsikatero bolezen in tudi s prehransko-fiziološkega stališča nepotrebno živilo, saj lahko človek dobi vse, kar potrebuje za življenje, iz rastlinske hrane. Še več. Dokazano je, da so ribe rizični faktor za mnoge bolezni oz. za zdravje ljudi. Vsebujejo namreč t.i. zli holesterin, ki povzroča tveganje za arteriosklerozo in srčni infarkt. Prav tako omega 3-maščobne kisline, ki so v ribah, če se uživajo v prekomernih količinah, zvišuje tveganje nastanka metastaznih tvorb pri obolelih zaradi tumorjev. Zdravniki Univerze v Norwichu dokazujejo, da lahko uživanje rib celo hitreje vodi v smrt. Znanstveniki so preiskali 3114 oseb s predhodnimi poškodbami srca, ki so v velikih količinah uživali omega 3 maščobne kisline in namesto, da bi ozdraveli, so povečano umirali za infarktom.[31] Eskimi so znani kot največji uživalci rib – tudi v svetovnem merilu imajo najvišjo stopnjo osteoporoze. Uživanje rib vodi tudi v zakisanost telesa, kar ustvarja podlago za nastanek raznih bolezni. Mnoge ribe vsebujejo tudi veliko strupov iz okolja, pa tudi živega srebra kot tudi dioksina. Ta zadnji je eden izmed najmočnejših povzročiteljev raka. Slabi imunski sistem, privede pa lahko do poškodb jeter in centralnega živčnega sistema. Po 2. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ima vsakdo pravico do najvišje možne stopnje zdravja in dolžnost skrbeti za svoje zdravje; nihče ne sme ogrožati zdravja drugih. Če mora vsakdo skrbeti za svoje zdravje, bi moral uživati samo zdrava oz. neškodljiva živila. Če so ribe rizični faktor za določene bolezni, ali je uživanje rib v skladu z 2. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju? Tudi to postavlja ribolov še na drug način v polje »teme«. Zato nobena oblika ribolova za prehrano v resnici ni potrebna. To velja tudi za športni in prostočasni ribolov, saj tudi ta za življenje ljudi nista potreben. Vsak ribič lahko goji kateri drugi nenasilen šport, če želi biti športno dejaven, pravtako se lahko ukvarja s kakšno drugo prostočasno dejavnostjo. Enako velja za ribiška tekmovanja. Ribolov torej ni nujen niti ni potreben, kar velja tudi za ribiška tekmovanja in ribolov v komercialnih ribnikih.

19. Četrti odst. 72. člena Ustave RS določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz te ustavne določbe jasno izhaja, da mučenje živali ni dovoljeno, saj sicer ne bi bilo potrebno, da bi zakon urejal varstvo pred mučenjem. Seveda to velja tudi za ribe, saj so živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje oz. mučiti povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje oz. namenoma povzročati telesne bolečine. To je definicija, ki je vsebina ustavnega pojma mučenje in če je zakonska definicija za ribe oz. živali zanje slabša, je protiustavna. Pri vsakem namernem uboju ribe pride do mučenja, saj ta neizmerno trpi oz. je poškodovana, če umor ribe ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Seveda vse to velja tudi za sistem Ujemi in spusti. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. In ribolov, obravnavan v tej pobudi, prinaša nepotrebne smrti rib in nepotrebne poškodbe in trpljenje oz. mučenje v sistemu Ujemi in spusti. Zato so izpodbijane določbe ZSRib in ZMR-2 v nasprotju z 4. odstavkom 72. člena Ustave, so torej protiustavne.

20. V 5. členu Ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Ribe so kot živa bitja del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem, torej ribolovom, pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč uničuje in zaradi tega zmanjšuje. Seveda velja to za vsako posamezno živali in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Naloga vseh državnih organov je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, zato ribolov ne more biti dovoljen, kajti ribolov število rib zmanjšuje in tako uničuje naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje. Zato so izpodbijane določbe ZSRib in ZMR-2 v nasprotju tudi z 5. členom Ustave.

21. V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država prek ribolova dopušča namerno pobijanje rib, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja se lahko pride samo s pozitivnimi in ne negativnimi dejanji, kot npr. pobijanje živih bitij. Ubijanje in mučenje rib ovira kulturni razvoj Slovenije, saj ubijanje živih bitij ne more spadati v kulturo, vanjo spadajo pozitivne vrednote ne pa ubijanje. Vsak vnos pobijanja živih bitij v družbo ovira tudi skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato so izpodbijane določbe ZSRib in ZMR-2 v nasprotju tudi z 5. členom Ustave glede zaveze države, da ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije.

22. V 63. členu Ustave je med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država z ribolovom dovoljuje pobijanje živali pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje in mučenje rib nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Ribolov je tudi v tem pogledu protiustaven in zato so izpodbijane določbe ZSRib in ZMR-2 v nasprotju tudi z 63. členom Ustave. Če je prepovedano oz. protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni, je jasno, da to še toliko bolj velja za samo nasilje kot takšno, ki ga vsebuje ribolov.

23. Načelo »nikomur škodovati« je eno izmed bistvenih principov pravne države iz 2. člena Ustave in v nasprotju z omenjenim načelom je ribolov, ki dokazano škoduje čutečim živim bitjem in naravi, saj so ribe del narave oz. so del naravnega bogastva. Zato je ribolov v nasprotju tudi z 2. členom Ustave. Tudi morala je del načela pravne države iz 2. člena Ustave. Ker je del morale tudi spoštovanje življenja in ker ribolov ne spoštuje življenja, je tudi nemoralen in tako protiustaven.

24. Zaščita živali v smislu zaščite življenja, zdravja in dobrobiti živali, tako tudi rib, se lahko uporabi kot upravičljiv razlog za omejitev druge ustavne pravice. Jasno je, da podjetništvo (74. člen Ustave) ali druge oblike komercialne oz. pridobitne dejavnosti, npr. ribiške družine, ki bi se ukvarjale z ribolovom, ne morejo imeti prednost pred življenjem, zdravjem in dobrobitjo rib. Ti subjekti lahko podjetništvo oz. pridobitno dejavnost realizirajo na druge načine, ki jih je zelo mnogo in ne prinašajo smrti ali trpljenja rib. Dobiček, zabava, šport, prostočasna dejavnost … ne morejo imeti prednosti pred življenjem in dobrobitjo oz. zdravjem čutečih živih bitij, torej rib.

25. Kot že navedeno, je zaščita živali po ZZZiv je dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali; lokalnih skupnosti in države … To torej velja tudi za Ustavno sodišče, ki mora tako v obravnavanem primeru zaščiti ribe pred mučenjem in smrtjo, oboje povzročeno s strani ljudi.

Utemeljitev predloga za začasno zadržanje izvajanja izpodbijanih določb ZSRib in ZMR-2

26. Ustavno sodišče sme po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev zakona, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Pobudnik meni, da je v obravnavanem primeru podana takšna situacija, da izvrševanje izpodbijanega zakona vodi v težko popravljive škodljive posledice oz. se te posledice se sploh ne bodo dale več popraviti. Vrnitev v prejšnje stanje sploh ne bo mogoča. Zato predlaga zadržanje izvršitve izpodbijanih določb ZSRib in ZMR-2 in to iz razlogov, navedenih v nadaljevanju te pobude.

27. Težko popravljive škodne posledice so podane zaradi tega, ker bi sodni postopek v zvezi s presojo (ne)utemeljenosti te pobude in s tem ustavnosti izpodbijanih določb izgubil svoj smisel v primeru, da bi sodišče pobudi ugodilo, med tem pa bi zaradi poteka časa, ki je potreben, da bi zadeva po vrstnem redu prišla na vrsto za reševanje, še naprej potekal ribolov zaradi izvrševanja izpodbijanih določb. Te namreč posegajo v pravna razmerja oziroma položaj pobudnika, ki deluje med drugim tudi na področju zaščite živali, torej tudi rib, proti neustavnemu in nezakonitemu ubijanju, in po morebitnem nezakonitem ubijanju oz. mučenju ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, kajti ubitih rib ne bo mogoče več obuditi iz »groba« in vrniti nazaj v njihov habitat. Vprašanje tudi je, kaj se dogaja z ribami iz sistema Ujemi in spusti, ko jih so zopet nazaj v svojem habitatu, ker so poškodovane in je vprašanje ali sploh preživijo oz. ali se jim poškodbe in rane, ki jim ih povzročijo ribiči, sanirajo. Te škodljive posledice se neposredno vežejo na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena slovenske ustave in učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena ustave oziroma iz prvega in drugega odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, saj bi se sodni postopek za presojo (ne)utemeljenosti pobude lahko izkazal za dejanje brez učinka za tiste ribe, ki jih pobijejo oz. mučijo v času trajanja postopka pred Ustavnim sodiščem.

28. Poleg tega pa na težko popravljive škodne posledice, ki so celo nepopravljiva škoda, kaže tudi dejstvo, da ubitih rib ne bo mogoče nadomestiti in da uboj vsake posamezne živali, ki je del naravnega bogastva, pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo. Po določbi 13. člena Pogodbe o delovanju EU morajo države pri oblikovanju in izvajanju politik EU »celoti upoštevati zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij«. Tudi po četrtem odstavku 72. člena slovenske ustave je varstvo živali pred mučenjem ustavno zavarovana dobrina, ki jo ureja zakon, pri čemer se po določbi 4. člena Zakona o zaščiti živali za mučenje šteje tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Po stališču in interpretaciji samega Ustavnega sodišča se z ustavno določbo četrtega odstavka 72. člena Ustave v praksi uveljavlja varstvo dobrobiti živali kot pomembna moralna vrednota, ki ni vezana samo na odnose med ljudmi, ampak tudi na odnos človeka do živali. Nepotrebne in neprimerne usmrtitve živali, torej tudi rib, ne glede na to, ali so posebej zaščitene ali ne, pa so tudi tiste usmrtitve, ki so protiustavne ali nezakonite.

29. V tej zadevi se odloča o življenju ali smrti tisoče in tisoče rib, torej čutečih živih bitij, nekatera imajo tudi svoje živalske družine, otroke in ki čutijo bolečino in trpijo, skratka, bitij, ki so tako ali drugače podobna ljudem. Znanstveniki ugotavljajo, da imajo tudi živali osebnost. Vedno pogosteje v medijih beremo o izjemnih lastnostih, sposobnostih in morali živali in tudi rib. Ribe oblikujejo tudi prijateljstva. Ta sicer niso takšna, kot jih sklepajo ljudje, so pa to prijateljstva v smislu tega, da tudi ribe iščejo družbo tistih rib, ki so jim znane in ki v njih vzbujajo pozitivne občutke. Prav tako imajo različen značaj. Nekatere vrste rib so drzne, nekatere sramežljive, vsekakor pa se v morju ali akvariju dogaja veliko več, kot bi si morda mislil njihov lastnik. Ribe imajo spomin,[32] riba si celo zapomni sliko svojega krvnika,[33] in kot pravi vedenjski znanstvenik dr. Jonathan Balcombe v svoji knjigi »What a Fish knows« imajo vseživljenjske odnose, se med seboj sporazumevajo, uporabljajo orodja in skupaj lovijo. Imajo glasbeni posluh in lahko celo ustvarjajo umetnine. Nekatere grebenske ribe imajo rade, če jih njihov najljubši človek poboža, in priplavajo za njim. Ribe so inteligentne, čuteče, družabne in se zelo dobro zavedajo svojega okolja – torej so precej podobne ljudem.[34] Študije na univerzi Macquarie v Avstraliji so pokazale, da ribe po inteligenci ne zaostajajo za sesalci na kopnem. Nekatere vrste rib lahko za zaščito zgradijo majhne peščene gradove, medtem ko druge uporabljajo orodja, kot so kamni, za razbijanje školjk, da bi se nahranile. Avstralski raziskovalci so opazili tudi, da se ribe med seboj sporazumevajo, lovijo v skupinah in prepoznavajo posamezne pripadnike svoje vrste. Tudi socialno vedenje je podobno vedenju sesalcev. Ribe, ki so bile na primer ločene od svoje skupine, so vse kazale znake žalosti, umaknile so se v kot akvarija in prenehale jesti. Ribe so torej posamezna bitja s kompleksno osebnostjo.[35] Vsega tega ni mogoče več povrniti, če so ribe pobite. Za naravo nastane velika škoda, ki jo človek ne more več popraviti.

30. Poleg navedenega pa je sedaj prepoved ribolova v smislu varstvene dobe za večino vrst rib. To pa pomeni, da ribiči ali ribiške družine kot tudi poslovni subjekti, ki se ukvarjajo z ribolovom, ne morejo imeti škode ali pa je zanemarljiva, še posebej zaradi tega, ker tudi zimske vremenske razmere mnoge ribiče odvrnejo od ribolova na tiste vrste rib, katerih ribolov je dovoljen v zimskem času.

31. Nenazadnje je ribolov tudi okoljsko škodljiv, saj ruši naravno ravnovesje, ki je pogoj za biotsko raznovrstnost. Tisoče, deset tisoče … rib, ki jih pomorijo ribiči, vsekakor krni raznovrstnost znotraj posameznih vrst rib in interakcije med različnimi vrstami rib, tudi gensko raznovrstnost, predvsem z uplenom največjih rib. Gre namreč za nasilne in nenaravne posege v naravno ravnovesje, ki zaradi tega postaja vse bolj neravnovesje. In to neravnovesje vse bolj pritiska na človeštvo v obliki vse hujših suš in poplav, močnejših potresov, izbruhov vulkanov …, kar pomeni, da človek dobiva nazaj, to kar dal naravi. Kdo ve, kakšno je naravno ravnovesje v določenem habitatu: narava ali človek? Jasno je, da narava. Nepopolni in egoistični človek, ki je poleg tega v mnogih primerih še zločinski, tega ne more vedeti pa čeprav se dela, da to ve, pri čemer celo misli, da bo naravno ravnovesje vzpostavil z nasiljem (lov, ribolov …). In z drugimi nenaravnimi posegi v naravo.

Na podlagi vsega navedenega pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijane določbe ZSRib in ZMR-2 razveljavi, še prej pa do končne odločitve zadrži izvrševanje le-teh. V kolikor pa Ustavno sodišče ne bi zadržalo izvrševanje izpodbijanih določb ZSRib in ZMR-2, pa pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče pobudo obravnava absolutno prednostno, saj gre za življenja velikega števila čutečih živih bitij.

Za ugoditev pobudi se pobudnik Ustavnemu sodišču zahvaljuje.

_________________

  1. 1. Večina teh tekstov se nahaja na spletni strani https://objave-mediji.began.si/category/zivali/
  2. 2. Gre za odločitev U-I-386/06-32 z dne 13.3.2008.
  3. 3. Ti teksti se nahajajo na https://objave-mediji.began.si/category/objave-v-medijih/
  4. 4. https://www.zavod-koki.org/mika-dobrodosla/
  5. 5. Gre za zavetišče za rejne živali KOKI.
  6. 6. To izhaja tudi iz odločitev naslovnega sodišča pod št. U-I-25/09 in U-I-46/09.
  7. 7. Tako tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-140/14-21 z dne 25.4.2018.
  8. 8. V tem primeru v pojmu mir niso zajeti še drugi aspekti, ki so del tega pojma.
  9. 9. Seveda je maščevanje za pobudnika nekaj negativnega in ga zato ne odobrava.
  10. 10. Otrok se rodi brez rok in nog, zdravniki ne vedo vzroka. Če se to razloži v smislu karme, vzročnega zakona in reinkarnacije, potem je jasno, da je ta otrok v kakšnem prejšnjem življenju nekomu odsekal roke in noge in ker se ni poravnal z žrtvijo, mora sedaj pretrpeti to, kar je povzročil pred to inkarnacijo. Enako velja za bolezni pri otrocih.
  11. 11. Več o problematiki virusa SARS-CoV-2 je v moji ustavni pobudi št. U-I-793/21.
  12. 12. https://www.independent.co.uk/news/science/fish-individuals-complex-personalities-brave-trinidadian-guppies-a7964006.html (20.8.2019).
  13. 13. Pod pojem zver uvrščam tiste živali, ki sedaj ubijajo druge živali, ne glede na to, kje živijo. Gre torej za kopenske in vodne živali ter ptice.
  14. 14. Več o problematiki krsta in izstopa iz cerkve v pobudnikovi knjigi Resnica in cerkev se izključujeta!
  15. 15. Več o tej problematiki v pobudnikovi knjigi Cerkev proti človekovim pravicam in demokraciji.
  16. 16. Več o cerkvenem bogastvu v pobudnikovi knjigi Denar je cerkveni bog.
  17. 17. Več o tej tematiki v pobudnikovi knjigi KATOLIŠKA CERKEV: RAJ ZA PEDOFILE IN PEKEL ZA NJIHOVE ŽRTVE? Ali je tudi papež Frančišek prikrival spolne zlorabe otrok?
  18. 18. Živalim sovražna Hieronimova biblija, Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, Ostrožno pri Ponikvi, 2005, str. 17.
  19. 19. Mladina, 20.3.2000.
  20. 20. Več o tem v odločbi U-I-434/98.
  21. 21. https://animalequality.org/news/animal-equality-demands-kroger-drop-simmons-farm-raised-catfish/ (21.11.2021).
  22. 22. http://veganska-iniciativa.blogspot.com/2012/05/ali-ribe-cutijo-bolecino.html (21.11.2021).
  23. 23. http://veganska-iniciativa.blogspot.com/2012/05/ali-ribe-cutijo-bolecino.html (21.11.2021).
  24. 24. https://sentientmedia.org/do-fish-feel-pain/ (21.11.2021).
  25. 25. https://www.smithsonianmag.com/science-nature/fish-feel-pain-180967764/ (21.11.2021).
  26. 26 Ribič 1-2, 2014.
  27. 27. Ribič 3, 2014.
  28. 28. Franc Kramer, Večer, 25.8.2009.
  29. 29. Ribič, 1-2, 2015.
  30. 30. https://sentientmedia.org/do-fish-feel-pain/ (21.11.2021).
  31. 31. Der Spiegel, 14/2006.
  32. 32. Dnevnik, 4.7.2017.
  33. 33. 7 DNI, 30.9.2009.
  34. 34. https://albert-schweitzer-stiftung.de/aktuell/videovortrag-zum-buch-was-fische-wissen (6.12.2021).
  35. 35. https://mercyforanimals.org/blog/study-fish-are-individuals-with-complex-personal/ (6.12.2021).