Lovec: etični morilec?
Leta 1998 je Lovska zveza Slovenije (LZS) sprejel etični kodeks slovenskih lovcev. Ta določa, tako LZS, nravnostna in moralna pravila ter razmerja med pravicami in dolžnostmi v slovenskem lovstvu, slovenske lovske organizacije pa spoštujejo in uresničujejo načelo trajnostne rabe narave, kar velja tudi za lovce. To dosegajo predvsem z varstvom narave in odstrelom divjadi, še izhaja iz kodeksa. Tisti, ki želi postati lovec, mora sprejeti etični kodeks ter zapriseči pred svojimi lovskimi tovariši in naravo, ki so jo lovci zapisali celo z veliko začetnico. Ali iz spoštovanja do nje ali iz kakšnih drugih razlogov? Vprašanje pa je, ali gre res za etiko oz. moralo, ali pa je ta samo pripomoček za prikrivanje bistva lovske dejavnosti, to je ubijanje nedolžnih živali. Kajti lov ima v javnosti vedno manjšo podporo in so mu zato tudi šteti dnevi. Ali ni lovska etika samo piar poteza za prepričevanje javnosti, da je lov še vedno potreben in s tem opravičevanje dejavnosti, ki za sabo pušča zelo krvavo sled in potoke krvi prostoživečih, in tudi drugih, živali in vedno bolj uničeno naravo.
Nekaj »etičnih« pravil v odnosu lovca do divjadi in komentar k njim:
4. člen
Lovec se giblje v naravi in v lovišču peš, tiho in neopazno, da ne vznemirja divjadi in drugih prostoživečih divjih živali.
Gibanje, zadrževanje ali bivanje lovca v naravi in v lovišču ne sme škoditi naravi.
Komentar:
Lovec ne sme vznemirjati živali, ko se giblje v naravi. Zakaj potem strelja na živali, če jih ne sme vznemirjati? Ali streljanje v naravi ni vznemirjanje in to ne samo tiste živali, na katero lovec strelja, temveč tudi vse ostale živali v okolici, pa seveda tudi rastline, vključno z drevesi. Narava potrebuje kar nekaj časa, da si opomore od samo enega strela lovca s puško. Kakšno vznemirjanje živali in drugih delov narave je šele skupinski lov lovcev.
Lovec ne sme škoditi naravi? Ali umor živali ne škodi ne škodi naravi? Če ji ne škodi, potem ji koristi?! Ali lov potem koristi naravi? Potoki krvi nedolžnih živali kot posledica lova očitno naravi koristijo! Strahoten stres, ki ga lovci povzročajo v naravi, le-tej potem koristi. Vse živali se ob lovskem strelu razbežijo, to bi storile tudi rastline, če bi lahko, ta strel pa koristi naravi, menijo lovci! Absurdno!
5. člen
Lovec ravna v odnosih do žive ali mrtve divjadi humano in spoštljivo ter po strokovnih smernicah.
Komentar:
Tisti, ki spoštuje živali, jih ne bo lovil in ubijal. Živali ubijajo samo tisti, ki jih sovražijo. Kaj ima humanizem z morjenjem živali?
6. člen
Za odnose lovca do divjadi je potrebna notranja etična kontrola. Pri lovu najprej velja presoja, kaj smemo in ne kaj zmoremo.
Komentar:
Dr. Hans U. Herte iz organizacije The World’s Fundation of Natural Science (Švica) pravi: »Lovci pripovedujejo, da je celo prekanjenim lovcem potreben čas miselne priprave na lov. To je razvijanje lovskega nagona, ki lovca očitno napade pred lovsko sezono in ga pripravlja na ubijanje – povezano je z nervozo in nemirom. Je tako, kot da bi lovec takrat smuknil v drugi jaz. Za nekatere velja to bolj, za druge manj. Pred pričetkom lova doseže vrhunec, ki ga sprosti prvi strel. Potem je ubijanje vedno lažje in lahko pri odklopu zavesti vodi k zakonitemu brezvestnemu morilskemu nagonu oz. sli. Podobno poznamo pri vojakih, ki so ubijali v vojni, kot tudi pri mesarjih, ki so v velikih mesnicah klali kot po tekočem traku. Občutki, ki prihajajo iz srca, so popolnoma zatrti, drugače to ne bi bilo možno.« Zanimivo razmišljanje!
Vest torej opozarja človeka, da ubijanje ni del etike. Tudi pri lovcih je v principu enako. Pred prvim strelom na žival so mnogi lovci, in to tisti, ki še imajo kaj vesti, opozorjeni, da umor živali ni pravilen. Umora torej ne sme biti. Lovec pa ta opozorila potlači in potem ustreli in uniči nedolžno bitje. Seveda pa so tudi lovci, ki že od začetka lovske kariere nimajo več vesti oz. je njihova vest otopela, in tega opozorila ne dobijo več.
9. člen
Lovec ne sme privoliti, dopuščati ali sodelovati pri mučenjih in drugem nečloveškem ravnanju z divjadjo in drugimi živalmi. Lovec mora lajšati trpljenje divjadi, če se to zgodi ter spoštovati divjad in vedno preprečevati ponižujoče ravnanje z živo ali mrtvo divjadjo.
Komentar:
Lovec ne sme privoliti, dopuščati ali sodelovati pri mučenjih in drugem nečloveškem ravnanju z divjadjo in drugimi živalmi, piše v tem členu. Kaj pa je njegov umor živali? Ali ni to strahotno mučenje živali?
10. člen
Na lovu je lovec osebno in moralno odgovoren za spoštovanje lovskih etičnih norm, za strokovne odločitve ter za razsodno ravnanje po svoji dobri vesti do divjadi. Lovec vedno lovi lovsko pravično in mora pri tem sam sebe nadzorovati. …
Komentar:
Kaj je lovsko pravično, v lovskem etičnem kodeksu ni izrecno definirano, čeprav se ta pojem večkrat pojavi. Ali je cel etični kodeks vsebina lovske pravičnosti? Sicer pa je del pravičnost zapoved Ne ubijaj, ki velja v odnosu do vseh živih bitij. Če nekdo ubija živali, je to nepravično, ne glede na to, ali lovci mislijo in trdijo drugače.
Očitno so lovci iz pravičnosti izvzeli ubijanje živali in sedaj to predstavljajo kot lovsko pravičnost. Toda to ni pravičnost, temveč nepravičnost, saj ima vsako bitje pravico do življenja, sicer ne bi bilo na Zemlji. Te pravice pa lovci ne priznajo. Jasno je, zakaj je ne priznajo. Ker bi sicer lov izgubil svoje bistvo: to je umor živali.
Tisti, ki želi postati lovec, mora zapriseči. Zaprisega se glasi:
Spoštovani lovski tovariši,
pred vami ter pred našo skupno in edino Naravo prisegam, da sprejemam načela in določbe Etičnega kodeksa slovenskih lovcev, po katerih se bom ravnal v svojem življenju in dokler bom imel čast biti lovec.
Pri posegih v naravo bom uresničeval načelo trajnostne rabe. Lovil bom zakonito, po strokovnih smernicah in lovsko pravično ter v skladu z notranjo etično kontrolo. Spoštoval bom odločitve lovske organizacije in si prizadeval za ugled lovstva ter za lovsko tovarištvo. Ohranjal in širil bom lovsko kulturo ter utrjeval narodno in naravovarstveno zavest.
Komentar:
Prisega razgalja, kaj je bistvo lovcev: to je lov. Kajti samo ta je izrecno omenjen v zaprisegi, med tem ko varstvo in ohranjanje narave in življenjskega prostora za živali, kar lovci stalno poudarjajo, izrecno ni omenjeno. Posredno je omenjeno samo v okviru načela trajnostne rabe. Lov, lov, lov in še enkrat lov, to je bistvo lovstva. Varovanje in ohranjanje narave, o kateri lovci toliko govorijo, je samo drugotnega pomena. Če bi bl lov prepovedan, je jasno, da velika večina bivših lovcev ne bi hotela nič več slišati o ohranjanju narave in svojem sodelovanju pri tem.
