Od bojnega do miroljubnega kmetijstva

Živimo v času, ko po Zemlji tečejo potoki krvi. Kri ne teče samo v Afganistanu, Iraku ali Afriki, kjer hočejo vladajoči tega sveta s silo, in če ne gre drugače tudi z vojno, uveljaviti svoj izkoriščevalski in uničevalski sistem ter preko njega oropati in uničiti te predele, potoki krvi tečejo tudi na zahodu.

Na zahodu, kamor seveda spada tudi Slovenija, sicer ne tečejo potoki človeške krvi, temveč tečejo potoki krvi nedolžnih živali. Za človekovo prehrano namreč pomorijo vsako leto po vsem svetu več stotine milijard nedolžnih živih bitij, veliko od tega na zahodu, v Sloveniji okoli 40 milijonov. Nepregledni hektolitri živalske krvi tečejo po zahodu, kjer prevladuje »krščanska« ideologija, ki ji načeluje papež, samoimenovani »božji namestnik«, s svojo duhovščino. Čeprav imajo živali dušo, ki pa jim jo cerkev odreka, pa čeprav ta cerkev sama sebe označuje za krščansko, torej naj bi sledila Jezusu Kristusu, ki je bil za živali in vegetarijanec, omenjena ideologija dopušča, in ne samo dopušča, temveč celo spodbuja pokol živali in milijarde litrov krvi. Zahodni svet, ki v glavnem temelji na starozavezni uničevalni ideologiji, ki pa seveda z Bogom, ki je rekel Ne ubijaj nima nič skupnega, tako vodi pravi boj oz. vojno proti živalim. Letno na krut način umira stotine milijard živali, večinoma živalskih otrok.

Primitivna in krvava množična živinoreja pa ni edina oblika vojne, ki jo vodi človek proti živalim. Tudi konvencionalno poljedelstvo, kjer sicer ne tečejo potoki krvi, pa ne zato, ker bi bil človek posebej usmiljen do živali, temveč zato, ker te živali večinoma nimajo krvi, na veliko uničuje živali. Z raznimi strupi, npr. pesticidi, insekticidi, herbicidi uničuje majhne živalce v zemlji in okolju, ki so nujno potrebne v naravnem sistemu, zastruplja večje živali, da se zastrupljanje rastlin, zemlje, vode in zraka sploh ne omenja. Vladajoča starozavezna uničevalna ideologija je marsikateri toksin, verjeti ali ne, razvila iz bojnih strupov, predvsem živčnih strupov. Tisto, kar nasprotniki življenja niso mogli uporabiti v vojnah, se sedaj uporablja v miru. Seveda gre za takoimenovani mir, saj ubijanje in uničevanje, kar je bit vojne, bit sovraštva do drugih, poteka sedaj bistveno bolj prefinjeno. Človeka se ne ubije direktno, kot se to zgodi v vojni, ko se človeka kratko malo ustreli, temveč se ga očitno »ubija« na obroke. Sredstva za to so zastrupljena hrana, voda, zrak, meso, mleko … Ker pa država dobro ve, da so pesticidi, fungicidi in insekticidi strupi in ji tudi ne more biti skrito, kakšen dolgoročni vpliv imajo na človeka, ki dan za dnem uživa zastrupljeno hrano in živi v zastrupljenem okolju, pa ne prepove uporabe teh strupov, čeprav bi to lahko storila, se postavi vprašanje ali gre za »ubijanje« ali pa za »morjenje« na obroke? Postavi se torej vprašanje ali gre za namerno uničevanje življenja, ki pa poteka počasi? Ali ni »kemično« poljedelstvo tudi vojna proti ljudem in ne samo proti živalim in okolju – materi Zemlji? Ali ne podpira država s subvencijami konvencionalnemu kmetijstvu uničevanje ravno tistih, ki prispevajo denar za te subvencije, torej davkoplačevalce, ali ne podpira in pospešuje nekaj, kar uničuje živali, ljudi in okolje – mater Zemljo? Če je temu tako, je to skrajno čudno in neverjetno. Mogoče bi kdo celo rekel, da si ljudje v tem primeru s plačevanjem davkov sami kopljejo grob. Kaj bi se lahko reklo za državo, ki namerno deluje proti živalim, ljudem in okolju? Da je to država, za katero ne velja princip življenja, temveč smrti?

V času množične živinoreje in »kemičnega« poljedelstva so si kmetje zelo opomogli. Račun so plačale živali, dobiček se je v glavnem ustvaril z ubijanjem. Toda stvari se obračajo. Končni račun bo plačal človek, saj se vse vrne nazaj na človeka, ki je postal skladišče strupov. Dobro je, da obstaja zakon, ki pravi, da kar seješ, to žanješ. Vse, kar je človek zastrupil, vse trpljenje in bolezni, ki jih je povzročil živalim, prihaja vedno bolj nazaj nanj. Kot je znano, je meso škodljivo in rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni in zato tisti, ki ga uživa, tvega bolezen. Kar seveda velja tudi za mleko in jajca. Kar seješ, to žanješ. Ali ni uživanje mesa in drugih živil živalskega porekla zastrupljanje in celo samomor na obroke?

Mnogi so se zavedli pasti konvencionalnega kmetijstva in njegovega uničevalnega delovanja, zaradi česar je tudi nastalo ekološko kmetijstvo. Vendar pa je ta tip kmetovanja še vedno tip bojnega kmetijstva, saj živali tudi tu na veliko umirajo. Mogoče živijo živali npr. v ekoživinoreji bolje kot v klasičnih množični reji, vendar pa so na koncu še vedno ubite. Smrt v ekokmetijstvu je še vedno smrt, tako kot v konvencionalnem. V ekokmetijstvu torej tudi tečejo hektolitri krvi nedolžnih živali. Ubijanje živali je še vedno del kmetovanja.

»Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim«, je podlaga kmetijstva, ki se je odrekel ubijanju. Gre za miroljubno kmetijstvo, ki se zaveda, da zapoved Ne ubijaj velja tudi do narave in živali. Gre za kmetijstvo, ki nima svoje podlage v uničevalni starozavezni ideologoji, kot jo ima konvencionalno kmetijstvo, temveč se opira na uresničevanje 10 Božjih zapovedi in ne samo na verovanje vanje. V miroljubnem kmetijstvu se kmetje trudijo skrbno ravnati s polji, kulturami in materjo Zemljo. Zato je njihova deviza: Življenje ohranjati in podpirati, ne ubijati. Kmetje vedo, da pomenijo zdrava tla zdrave rastline in zdrave rastline zdrave sadeže, samo zdrave rastline pa lahko dajo zdrava živila. Miroljubno kmetijstvo, ki sicer obstaja v okolici Würzburga (Nemčija), je revolucionaren način pridelovanja, kjer je v ospredju spoštovanje vsega, kar živi. Zato se polja in rastline ter najmanjša živa bitja ne obdelujejo niti s strupi niti z gnojem in gnojnico ali kemičnimi preparati. Vsako tretje leto polja mirujejo, da se lahko življenje v njih regenerira. Kmetje živali ne ubijajo, pri njih živeče živali živijo do naravne smrti, saj ne poznajo živinoreje za pridelovanja mesa ali mleka. Ni izsiljevanja pridelka, kot je to v konvencionalnem poljedelstvu, ko se z množico gnojil izsilijo visoki hektarski donosi, ki pa po drugi strani uničujejo zemljo. Teransko poljedelstvo, ki se tudi razvija v okviru tega kmetijstva, pa kaže pot k novemu kmetijstvu, v katerem ne bo materi Zemlji nobena rastlina odvzeta zaradi hrane ljudi, temveč bo človek imel kot hrano sadeže večletnih rastlin, tako sadnih kot zelenjavnih. Miroljubno in teransko kmetijstvo sta pravi balzam za zdravstveno blagajno, za razliko od konvencionalnega, ki lahko to blagajno pripelje do bankrota.

Miroljubno kmetijstvo ni alternativa konvencionalnemu oz. ekološkemu kmetijstvu, je edina pot, ki lahko prinese zdravo hrano ljudem in živalim, vsem pa mir. Miroljubno kmetijstvo trenutno nima alternative in je odlična zaščita za živali ter naravo. Zaradi svojih izjemnih in celovitih pozitivnih lastnosti pa je tudi v javnem interesu in zato v skladu s slovensko ustavo, kar pa bi bilo težko trditi za »kemično« konvencionalno kmetijstvo, vključno z množično živinorejo, ki zaradi svojega uničevalnega značaja ne prinaša javnih koristi, temveč v glavnem uničevanje, smrt in bolezni milijardam živih bitij, tudi velikemu številu ljudi. Zaradi tega kmetijstva vedno bolj teče tudi človeška kri in ne samo živalska, kajti od klavnice do vojne je samo mali korak, je ugotovil že Tolstoj.