Poceni trik z dragimi posledicami (1. del)
Človek s svojimi dejavnostmi zelo vpliva na stanje v naravi in okolju. Bolj ko je nekje razvita industrija, večji je ta vpliv. Zelo velik je ta vpliv na področju kmetijstva, še posebej na področju živinoreje in poljedelstva, ki na industrijski način prideluje hrano tako za ljudi kot za živali v živinoreji. Za čim večji pridelek je potrebno uporabiti vedno več raznih gnojil, pesticidov, fungicidov in drugih kemičnih substanc. Vsega tega v naravi ni. Gre za dodajanje nenaravnih snovi v naravno naravo. Kakšen je vpliv vseh teh kemičnih snovi na stanje v naravi in posledično na zdravje ljudi in živali, ki preko izdelkov kmetijstva konzumirajo kemične snovi, ki so bile vnesene v naravo? Je ta vpliv dober ali slab? Kako določiti mejo med dobrim in slabim oz. tistim, ki ima negativen vpliv in tistim, ki tega nima?
Država je za rešitev tega problema s pomočjo znanosti iznašla sistem mejnih vrednosti. Pravi, da je tisto, kar ne presega mejne vrednosti, varno in zdravo. Če je neke kemične snovi, ki je sicer strup, v vodi ali hrani pod mejno vrednostjo, je zadeva OK in sta voda in hrana varna oz. zdrava. Če je mejna vrednost presežena, je nevarno, pravi država. Zato ne dopušča vnosa strupenih kemičnih snovi v naravo, ki bi presegel mejno vrednost. Za nekatere snovi pa država določa, da se jih sploh ne sme vnašati v naravo, ker so »absolutno« strupene.
Ali je državni sistem mejnih vrednosti res tisti, ki bo zagotavljal varno hrano, zdravje ljudi in živali ter nezastrupljenost narave? V to je zelo dvomiti.
Sprva se postavi vprašanje, zakaj bi v naravo sploh vnašali nekaj nenaravnega, to je umetno pridobljene kemične snovi, ki so že v osnovi lahko strupene? V čigavo korist je to? Industrija, proizvajalka kemičnih snovi, ki se jih z določenim namenom vnaša v naravo, temelji na dobičku. Ta je njen moto. Več kemije, večji dobiček, več kmetijskih proizvodov, temelječih na kemiji, večji dobiček. Ali je sistem mejnih vrednosti postavljen za to, da se omogoči kapitalu čim večji dobiček?
Kolikšna je mejna vrednost pri nečem, kar je strupeno in škodljivo? Ali je to nič ali je kakšna druga vrednost? Kakšna je mejna vrednost pri vzajemnem delovanju več samih po sebi škodljivih snovi? Ali je to nič ali je kakšna druga vrednost? Če je kakšna druga vrednost, je to vrednost določila narava? Če jo je človek, je to storjeno v njegovo korist in v korist narave? Ali narava potrebuje strupe za svoje življenje? Ali narava za svoj obstoj potrebuje sistem mejnih vrednosti, ki ga je postavil človek? Jasno je, da ne. Zato je jasno, da je naravna mejna vrednost nič. Nič strupov, torej snovi, ki jih je proizvedel človek, narava ne potrebuje in jih tudi noče. Človekove mejne vrednosti so torej proti naravi, so nenaravne. So škodljive za naravo in posledično tudi za človeka.
Kako velik »blef« so človekove mejne vrednosti, dokazuje tudi to, da država bolj ali manj stalno spreminja te vrednosti. Ker je bilo prej še v okviru mejnih vrednosti ter s tem zdravo in varno, je sedaj nezdravo, saj se je mejna vrednost znižala. Prej je bil tisti, ki je to jedel, zdrav, zdaj pa je »nezdrav«. Seveda je že prej bil »nezdrav«, samo da mu država tega ni povedala. Kdaj pa se to nezdravje pokaže, pa je posebno vprašanje.
Človek smatra naravo za svojo »sužnjo« in zato meni, da jo lahko zastruplja z namenom pridobitve čim večjih dobičkov in ugodja. Zato so postavljene mejne vrednosti zastrupljanja narave s kemičnimi sredstvi. Te niso v korist narave, niti zdravja ljudi in živali, temveč kapitala. Za kapitalom stojijo vladajoče elite in uničevalna ideologija, ideologija, ki gre preko trupel.
Industrijsko kmetijstvo na čelu z masovno živinorejo je odlično polje, kjer omenjena ideologija s sistemom mejnih vrednosti goljufa ljudi in jim prikazuje, da jih mejne vrednosti ščitijo. Vprašanje je, kako dolgo bo ta prevara še trajala? Vedno bolj je vidno, da so ji štete ure.
Seveda pa ni mogoče prevarati narave. Zato se bodo rezultati sistema mejnih vrednosti obrnili nazaj k tistemu, ki jih je ustvaril. Kar seješ, to žanješ, se prej ali slej realizira. Strupi, ki jih je človek vnesel v naravo, se v takšni ali drugačni obliki vračajo nazaj k človeku in mu prinašajo posledice. Te pa so negativne, kot so negativni vzroki, torej strupi, ki jih je človek dal naravi. Poceni trik ima tako hude in drage posledice za ljudi. In teh posledic bo vedno več.
