Lov in ugovor vesti
V Sloveniji se že pojavljajo zahteve, da se pravno uredi ugovor vesti lovu, kar pa država zavrača. Očitno država ne želi slediti novim smernicam glede temeljnih človekovih pravic na področju ohranjanja narave oz. lova, prav tako tudi ne prilagaja predpisov spremenjenim družbenim razmeram in novim spoznanjem glede lova, čeprav je načelo prilagajanja prava družbenim razmerjem eno temeljnih načel pravne države.
Ustava RS se uvršča med moderne ustave ter priznava kar nekaj človekovih pravic in svoboščin. Tako zagotavlja nedotakljivost človekovega življenja, priznava pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, priznava pravico do osebne svobode itd. Zelo pomembna je svoboda vesti, ki jo Ustava priznava v 41. členu, saj tako omogoča realizacijo etičnih vrednot posameznika. Kot vest bi bilo mogoče opredeliti to, kar človeku pove, katero ravnanje je pravilno v določeni situaciji. Svoboda vesti je izraz svobode izražanja in nekaterih drugih človekovih pravic ter izvira iz človekovega dostojanstva. Ustava v 46. členu varuje svobodo vesti in zato omogoča ljudem pravico do ugovora vesti, pri čemer določa, da je ta dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb. V Sloveniji je ugovor vesti zakonsko urejen glede vojaške obveznosti in v zdravstvu.
Ugovor vesti lovu
Glede na to, da so mnogi ljudje proti ubijanju ali mučenju živali iz etičnih razlogov in zato prihajajo v konflikt vesti, ker morajo to dopuščati, bi bilo treba ugovor vesti urediti tudi na področju, ki je povezan z lovom. Ker država očitno še ne želi prepovedati lova, čeprav je ta huda motnja v naravi in škodljivo vpliva na naravo oz. živali, saj je npr. dokazano, da lov sam po sebi povečuje število divjadi, ker se ogrožena vrsta s povečanim številom rojenih mladičev brani pred izumrtjem, bi bilo treba lastnikom lovnih površin, ki so proti lovu živali, omogočiti, da sami odločajo o tem, ali se bo na njihovih nepremičninah lovilo živali ali ne. Zavzemati se ne samo proti ubijanju živali, temveč tudi proti lovu živali – lov živali je namreč več kot golo ubijanje živali, je tudi iskanje, opazovanje, zasledovanje, vabljenje in čakanje divjadi s ciljem upleniti divjad -, je namreč eden najpomembnejših vidikov vesti marsikaterega posameznika.
Zato je država dolžna čim prej urediti, da se v okviru ugovora vesti uresniči ta vidik svobode ljudi. Kajti če je država to uredila na področju vojske, torej je ljudem zaradi določenih nazorov omogočila, da se izognejo uporabi orožja in tako ubijanju drugih ljudi in seveda tudi živali, saj je v vojnah ubitih ogromno živali, ne more biti nobenih resnih zadržkov proti ugovora vesti lovu. Še zlasti ne, ker je ugovor vesti omogočen tudi zdravnikom, ki lahko odklonijo vsak zdravniški poseg, če sodijo, da ni v skladu z njihovo vestjo, razen če gre za nujno zdravniško pomoč. Zdravnik lahko torej odkloni vsak zdravniški poseg, tudi najmanjšega, če je v nasprotju z njegovo vestjo, lastnik gozda pa zdaj ne more prepovedati morjenja živih bitij na svoji nepremičnini, kar je absurdno. Primerjati zdravniškega posega, ki ne zadeva življenje, in morjenja živali v gozdovih ni mogoče.
V tem kontekstu je pomembna tudi odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) iz leta 1999, da zemljiški posestnik ne sme biti prisiljen, da svojo lovsko pravico odstopi lovski skupnosti in tako trpi lov na svojem zemljišču, čeprav iz etičnih razlogov lov odklanja. Podobno odločitev je ESČP sprejelo tudi leta 2007.
Seveda pa bi moral biti ugovor vesti lovu priznan tudi tistim, ki morajo kot profesionalci, denimo gozdarji, po službeni dolžnosti loviti nedolžne živali v v loviščih posebnega namena. Zlasti zato, ker so mogoče svojo zmoto glede lova spoznali šele po tem, ko so se zaposlili in so zdaj eksistenčno vezani na državno oz. javno službo. Tem ljudem je nujno treba omogočiti, da odklonijo ubijanje živali v okviru svoje službe, če so proti ubijanju živali iz etičnih razlogov. Resnih pomislekov zoper priznanje ugovora vesti tudi v tem primeru ne more biti, saj je situacija primerljiva z zdravnikovim ugovorom vesti.
Pravica do ugovora vesti je pred lovsko pravico
Kot navedeno je ugovor vesti dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb. Po zakonu o okolju je divjad državna lastnina, torej last Republike Slovenija (2. člen ZDLov-1). Ta lahko trajnostno gospodarjenje z divjadjo pod pogoji, določenimi z ZDLov-1, prenese na usposobljeno pravno osebo kot lovsko pravico. Glede na to, da imajo nekateri subjekti lovsko pravico (npr. lovska društva), bi marsikdo menil, da je treba preveriti odnos med to pravico in pravico ugovora vesti v smislu omejevanja lovske pravice. Toda to ni potrebno, saj spada svoboda vesti, ki jo varuje pravica do ugovora vesti, med »neodtujljive« pravice, ki jih ni mogoče omejevati. To namreč jasno sledi iz 16. člena Ustave, v katerem je določeno, da svobode vesti iz 41. člena Ustave ni mogoče omejiti ali začasno razveljaviti niti v vojnem ali izrednem stanju. Če svobode vesti ni mogoče omejevati v vojnem ali izrednem stanju, je jasno, da tega ni mogoče narediti niti v mirnem stanju. Zato sta pravica do ugovora vesti, ki varuje svobodo vesti, in lovska pravica na različnih bregovih. Ni mogoče, še manj pa treba ugotavljati, ali pravica do ugovora vesti omejuje lovsko pravico ali ne. Svoboda vesti s svojo »varovalko« – pravico do ugovora vesti je daleč pred lovsko pravico. Navsezadnje pa lovska pravica tudi ni pravica fizičnih, temveč pravnih oseb.
Nerazumno bi bilo, da bi bila pravica pravne osebe, ki je Ustava ne pozna, nad eno od temeljnih ustavnih človekovih pravic oz. svoboščin, to je svobodo vesti. Trditi je mogoče celo nasprotno: lovska pravica oz. lov neustavno preprečujeta svobodo vesti lastnika lovnih površin na teh nepremičninah v smislu prepovedi lova oz. ubijanja živali. Za te pa zdaj že znanstveniki trdijo, da imajo svojo osebnost, dokazano pa je tudi, da čutijo in občutijo podobno kot človek. Kdo si želi biti v vlogi npr. srne, ki je predvidena za odstrel? Ali pa medveda, ki ga lovci samo obstrelijo in potem ure in ure v hudem trpljenju umira skrit nekje v gozdu? Zadnji čas je, da se zlato pravilo začne uporabljati tudi v odnosu do živali in tako preide med načela pravne države.
Lov je v nasprotju z Ustavo
V Ustavi ni najti pravice od ubijanja. Nasprotno, 17. člen določa, da je človekovo življenje. Ustava tudi ne daje podlage za ubijanje živali, vsaj za namerno ubijanje ne, saj 72. člen določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. To pa pomeni, da mučenje živali ni dovoljeno, saj sicer ne bi bilo treba, da zakon ureja varstvo pred mučenjem. Zakaj bi obstajalo varstvo pred mučenjem, če bi bilo mučenje dovoljeno? Kot mučenje živali pa je vsekakor mogoče opredeliti vsako nepotrebno smrt živali!
Po drugi strani pa 5. člen Ustave od države terja, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Ker so živali po pravnem redu Slovenije del naravnega bogastva, je popolnoma jasno, da mora država skrbeti tudi za ohranjanje živa li. Ker lov pomeni tudi ubijanje živali, ubijanje pa ni ohranjanje živali, temveč njihovo uničevanje, je jasno, da lov pomeni uničevanje naravnega bogastva, in ne ohranjanje – vsaj v tistem delu, ki se nanaša na uplenitev oz. ubijanje živali. Ali je mogoče reči, da gre pri okoli sto tisoč živalih, ki jih vsako leto ubijejo lovci, za ohranjanje narave? Ker je bistvo lova uplenitev živali, torej odvzem življenja in prilastitev mrtvega trupla, je tudi jasno, da je celotna bit lova uničevanje živali, in ne njihovo ohranjanje.
Zato je lov v nasprotju z ustavo. Zlasti zato, ker je v nasprotju tudi z drugim odstavkom 63. člena Ustave, ki določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Če je protiustavno spodbujanje vsakršnega nasilja, je razumljivo, da sta še toliko bolj protiustavna nasilje in vojna. Lov je vedno neka oblika vojne, je izjavil nemški pesnik Goethe. Vojna, ki jo v gozdovih in na poljih prek lova vodi človek proti živalim, je tako protiustavna. Protiustavno se obnašajo država, ki prek predpisov dovoljuje lov oz. ga celo pod grožnjo sankcij ukazuje, in lovci, ki ga izvajajo.
Odprava lova
Protesti proti lovu so vse glasnejši, proti njemu so se izrekle tudi mnoge znane osebnosti. Lov se po Evropi vse bolj omejuje. Kdaj bodo temu sledili tudi slovenski politiki? Nekateri med njimi so celo prisegli, da bodo z vsemi svojimi močmi delovali za blaginjo Slovenije. Ali je torej mogoče doseči blaginjo Slovenije z ubijanjem živih bitij? Ali je mogoče z ubijanjem nedolžnih živali ustvarjati možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije, kar je dolžnost države v smislu 5. člena Ustave?
Odprava lova pomeni vnesti mir v naravo in tako omogočiti, da spet začnejo delovati naravni procesi, ki skrbijo za naravno ravnovesje. Dokaz za to je švicarski kanton Ženeva, kjer so že pred več kot 30 leti uvedli splošno prepoved lova.
