Trpljenje živali
V nadaljevanju sledi nekaj tekstov o trpljenju živali, ki so bili pred več kot desetletjem objavljeni na spletu in prevedeni v slovenščino.
Trpinčenje slonov
Carol Buckley, ustanoviteljica Slonjega svetišča (The Elephant Sanctuary) je bila sama nekoč znana dreserka slonov in cirkuška izvajalka. »Uporabljanje kaznovanja za vlivanje strahu je stalna praksa v cirkuški industriji,« pravi. »Vsi sloni v cirkusu so izurjeni po tej metodi. Nemogoče je trenirati slona za izvajanje cirkuških rutin zgolj s pozitivnim pristopom.«
Medtem ko mnogi cirkusi in trenerji slonov zanikajo, da bi bile njihove živali kakorkoli fizično zlorabljene, pa je mentalno in fizično trpljenje, kije neločljivo povezano z življenjem cirkuškega slona, od ujetništva do socialne prikrajšanosti, očitno vsakomur, ki ima vsaj osnovno znanje o slonovi naravni socialni strukturi in okolju.
V divjini samice preživijo vse življenje v isti družinski skupini: matere, hčere, sestre, tete, sestrične. To razširjeno družino držijo skupaj neverjetno močne vezi in zapleteni, ljubeči odnosi. Joyce Poole, ki je 26 let preučevala slone v njihovem naravnem okolju, opisuje kako nežno čreda skrbi za male slončke: »Nikoli nisem videla, da bi bili mladički kaznovani,« pravi. »Mladičke so varovali, tolažili, ljubkovali, mirili in reševali. Vendar kaznovali, nikoli.«
Za slone v njihovem naravnem okolju ni nič nenavadnega, da v iskanju hrane prepotujejo tudi do petdeset milj na dan. Ta dnevna aktivnost je osnovnega pomena za slonovo psihično in fizično blagostanje. Nasprotno pa cirkuški sloni dneve preživljajo vklenjeni na enem mestu, na urjenju, izvajanju predstav ali pa jih prevažajo iz kraja v kraj.
Prestrašene krave
Raziskave potrjujejo, kar so mnogi proizvajalci mlečnih izdelkov že dolgo slutili: krave so prestrašene, če se z njimi grobo ravna. Če imajo možnost, se izognejo stresnim dogodkom. In sredi stresa in strahu, proizvajajo manj mleka. »Pretekle (Kanadske) raziskave kažejo, da je dnevni upad proizvodnje mleka od 10% do 20%, če se krava boji prisotne osebe,« pravi Ed Pajor, etnolog na Univerzi Purdue.
Psihološka cena
Konji so pašne živali, ki se vedno gibajo skupaj s čredo. Tekmovalni konji pa živijo v popolnoma nenaravnih pogojih. V hlevih so nastanjeni posamično in jim ni dovoljeno prosto gibanje s čredo, zato ni nič čudnega, da trpijo za stresom. Robert McDowell, medicinski zeliščar, ki je strokovnjak za zdravljenje konjev, pravi, da so sodobne konjske dirke pogosto polne stresa in ta problem se pojavi že ko se prižgejo prve luči in se dan prične. Pravi, da je to zato, ker konji ne vedo kaj bo dan prinesel: mogoče bodo ves dan sami v hlevu, mogoče jih bodo peljali na trening ali pa stotine kilometrov stran, tekmovati. McDowell pravi, da nivo stresa končno upade šele takrat, ko konji vedo, kaj jih čaka tisti dan.
Trenerji se spuščajo v določena tveganja, ko tekmujejo s konji, za katere vedo, da so poškodovani. War Emblem, tekmovalni konj, kije zmagal prvi dve tekmi na American Triple Crown leta 2001, je utrpel zdrobljene kosti na enem gležnju in obeh kolenih. Kljub veterinarjevim priporočilom za operacijo, ki bi zmanjšala čas treningov in tekem, je trener Bob Baffert rekel: » Naj drobci padejo, kamor pač padejo,« in je s konjem še naprej tekmoval. War Emblem je nato izgubil tekmo na Belmont Stakes, prenehal tekmovati in dvakrat menjal lastnika. Zdrobljene kosti, ki se po ocenah veterinarjev pojavijo v 50 odstotkih tekmovalnih konj so »kot da bi dva kamna drgnili skupaj in videli delčke peska, ki se krušijo stran,« kot je to povedal neki veterinar, ortopedski kirurg.
Med samo dirko, konje lahko doletijo različne zdravstvene težave, lahko se zgrudijo od izčrpanosti, lahko pride do pljučnih krvavitev in srčnih napadov.
Konjske dirke
Konji so izurjeni za tekmovanje in tekmujejo že od malih nog, že od časa, ko še niso bili popolnoma razviti. To zaradi naporov povzroči hude deformacije konjevih nog in postave, kar vodi v nepopravljivo škodo. Zmaga na tekmi je edini cilj jahačev in zato so pripravljeni storiti vse, da bi konj tekel hitreje. Ena od teh stvari je bičanje. Uporaba bičev med konjskimi dirkami je legalna v Veliki Britaniji (ena od mnogih dežel), prepovedana paje na Norveškem.
Veliko konjev trpi za številnimi poškodbami, kar je posledica teh tekmovanj. Zaradi izčrpanosti in fizičnega napora lahko pride do pljučnih krvavitev, poškodb kosti in mišic, želodčnih razjed in poškodb povezanih z uporabo drog. Konjem pogosto dajejo droge, ki pospešijo njihovo hitrost, prav tako je pred tekmo dovoljena uporaba sredstev proti bolečinam, ki konju omogočijo nemoten tek, kljub poškodbam in bolečinam, ki bi sicer konju tek onemogočile. Tiste, ki jim ostane malo upanja za ponovna tekmovanja pogosto uspavajo, da lastnikom prihranijo nadaljnje veterinarske stroške. Druga možnost je, da lastniki svoje konje prodajo laboratorijem v raziskovalne namene, saj je določena vsota denarja letno vložena v raziskave bolezni in patologij dirkaških konjev. Za tiste konje, ki le preživijo svojo dirkaško kariero, pa le malo dirkaških konjev čaka lepa prihodnost. Veliko jih preprosto izgine v Veliko Britanijo ali v prekomorske klavnice.
Neobičajno vedenje
Znano je, da se mnoge divje živali v ujetništvu vedejo vzorčno neobičajno, njihovo vedenje je navidezno nedelujoče, kar se nanaša na t.i. stereotipno vedenje. Stereotipno vedenje je lahko posledica zapostavljenih potreb ali pa mehanizem za spopadanje s situacijo, razvit v trenutnem ali prejšnjem neprimernem ali stresnem okolju. Prisotnost stereotipnega vedenja je splošno priznan pokazatelj trenutnega ali predhodnega slabega stanja. Obstajajo dokazi, da ima stereotipno vedenje pomen, in sicer pri cirkuških živalih (Friend & Parker, 1999, Gruber 2000, Krawcel 2005, Schmid 1995), kar je podkrepljeno z anekdotičnimi dokazi in video posnetki.
Raziskave so pokazale:
– da se levi v ujetništvu soočajo s prekomerno težo, neaktivnostjo in stereotipnim vedenjem (Altman, 2005), tigri so razvili in razširili socialne sisteme z omejenimi socialnimi interakcijami. Preučevanja tigrov v ujetništvu dajejo slutiti, da prisotnost tigrov v sosednjih kletkah povzroča stres in frustracije ter vodi v stereotipno vedenje – hoje gor in dol (De Rouck, 2005)
– pri transportu tigri kažejo izrazit stres. To se pojavlja tudi pri tistih, ki so navajeni na transport. Cirkuškim tigrom se kot posledica transportnih pogojev poviša telesna temperatura (Nevill, 2004). Ti znaki stresa se kažejo tudi po transportu (Dembiec, 2004).
Cirkuške živali zagotovo izkušajo ogrožanje blagostanja. Živali kažejo psihične, fizične in fiziološke znake stresa. (Cox, 1998)
Vir: Pregled divjih živali cirkusov Velike Britanije
Cirkuške predstave
Predstava je potencialno ena od najbolj stresnih situacij, ki jih izkusi cirkuška žival. (Ruth Cox, članica WildCRU na Oxfordski Univerzi)
Vedenjski pokazatelji stresa pri živalih vključujejo: spremembe v telesni govorici, prevelika odvisnost, visok nivo izogibanja, apatija, povišan nivo agresije, znaki stereotipnega vedenja. Stereotipi so pogosti pri živalih v ujetništvu in vključujejo dejanja kot so hoja gor in dol, labilno ravnotežje ter zmajevanje z glavo, ob pomanjkanju stimulacije pa kažejo znake razdraženosti, zadržanosti, frustracije in stresa.
»Po opazovanju predstav in po pogovoru s strokovnjakom za divje leve lahko kot znanstveni opazovalec rečem, da se je občasno eden ali več levov postavilo v položaj »ušesa nazaj«, kar je lahko znak s strahom povezanih čustev ali kateregakoli podobnega čustva. (Rob Atkinson – WildCRU)
Stereotipi pri živalih
Pri Broom & Johnson (1993) pravijo: »V naravnih pogojih so živali ves čas stimulirane s spremembami v njihovih fizičnih in socialnih okoljih. Ko so živali pripeljane pod ožjo okoljsko kontrolo, na kmetije, v živalske vrtove ali v domove kot domače živali, se nivoji nekaterih sestavin stimulacije znižajo, nekateri pa se povišajo.« Živali pričakujejo določene posledice določenih aktivnosti; ko se le-te ne udejanjijo, živali niso sposobne polno uporabljati vrste lastnih kontrolnih procesov (Broom & Johnson, 1993). Tako pomanjkanje stimulacije kot pomanjkanje nadzora nad okoljem sta neločljivo povezana s cirkuškim življenjem. Stereotipi so posebno vidni pri ‘divjih’ vrstah, vendar jih je opaziti tudi pri domačih živalih, kot so kmečke živali in konji.
Prašiči so zaradi stresa bolj pozabljivi
Dr Michael Mendl z Univerze Bristol je 16 let proučeval prašiče in vodil raziskovalni projekt o živalih z dr Suzanne Held, tudi iz Bristola, in profesorjem Richardom Byrnom iz St Andrewsa. Mendl in Herne sta posnemala eksperimente na opicah, ki so pokazali veliko podobnost v inteligenci primatov in človeka. Mendla je zanimalo, če lahko študije o inteligenci opic in delfinov tudi pokažejo, da po drugi strani farmske živali niso inteligentne. In če je res tako, ali lahko takšne ugotovitve opravičijo naš odnos do živali v množični živinoreji?
Ena od študij je razkrila, da prašiči doživljajo stres ob srečanju z ljudmi, ki grdo ravnajo z njimi, ali če imajo preveliko telesno težo. Zaradi takšnega stresa so prašiči tudi bolj pozabljivi.
Tudi ugotovitve ostalih strokovnjakov podpirajo ta zaključek: stresni hormoni v živalih in človeku lahko negativno vplivajo na spomin. Morda se sliši ezoterično – farma polna pozabljivih prašičev – toda dokazano je, da je sposobnost procesiranja informacij in skladiščenje spomina povezana z zavestno izkušnjo. Z drugimi besedami, če prašiči zaradi stresa ne doživijo neke izkušnje zavestno, potem si je ne zapomnijo, kar vodi do napak v vedenju. Na primer, živali s slabšim spominom lahko napadejo druge živali, ker so pozabile, da jih poznajo. To se pogosto dogaja svinjam, ki po rojstvu mladičev spet pridejo k samcem; večkrat se zgodi, da se močno spopadeta.
Sloni v živalskih vrtovih imajo krajšo življenjsko dobo
V študiji, kjer so primerjali slone v divjini, delovne slone in slone v ujetništvu, so ugotovili, da bivanje v živalskih vrtovih lahko precej skrajša življenje slonov. Po navedbah raziskovalcev, ki so bili objavljeni v Journal Science, je debelost glavni vzrok prezgodnje smrti odraslih slonov v živalskih vrtovih. Omenili so tudi stres kot ključni faktor smrti pri mladih slonih, ko jih selijo od živalskega vrta do živalskega vrta. Dr. Clubb pravi, da te živali doživljajo stres, ko jih iztrgajo iz njihove črede, mater ali družine.
V študiji so opazovali življenje več kot 4500 slonic. Raziskovalci so pod drobnogled vzeli slonice v kenijskem narodnem parku Amboseli, delovne slonice v gozdovih Burme in slonice v evropskih živalskih vrtovih. Povprečno življenjska doba afriških slonic v ujetništvu je bila samo devetnajst let, medtem ko so vrstnice v divjini živele povprečno 56 let. Stopnja smrtnosti med azijskimi slonicami, ki so bile rojene v živalskem vrtu, je bila dva do trikrat višja kot pri živalih, ki so se rodile v gozdarskih kampih Burme. Khyune Mar iz oddelka znanosti o živalih in rastlinah na Univerzi Sheffield, pravi, da daljšo življenjsko dobo pri delovnih slonicah lahko pripišemo njihovemu načinu življenja. »Živali so delale dnevno največ šest do osem ur, ostali del dneva pa so se lahko prosto sprehajale po divjini in uživale skupaj z ostalimi sloni,« pravi Mar in dodaja, da bi takšno ravnanje s sloni lahko uporabili tudi v živalskih vrtovih. »Tam imajo sloni zelo dolgočasno življenje, živijo v tesnem ograjenem prostoru, kar jim povzroča veliko stresa,« je povedala Mar.
