Jajca iz mučilnice

Jajca iz mučilnice

V kokošnjih koncentracijskih taboriščih: »Kokoši nesnice životarimo svoje kratko življenje v halah brez oken, v skupnih kletkah, ki imajo do osem etaž. Dvaindvajset kokoši si deli en kvadratni meter, smrad je neznosen. Že po 14 – 18 mesecih kokošjega koncentracijskega taborišča ne moremo več nesti – in romamo v jušni lonec. Skoraj petina nas ne preživi niti tega leta in pol: umremo zaradi stresa, infekcijskih ali kostnih obolenj itd.« »Nas kokoši brutalno izvlečete iz kletk; pri tem nam – tako kot pri natovarjanju – pogosto zlomite perut ali nogo. Sunkovito nas za noge obesite na kline tekočega traku, da bi nas v električni vodni kopeli omamili. Vendar pa to ne deluje vedno. Če smo malo manjše, ali če skušamo glavo potegniti iz vode, pridemo pod električni nož pri polni zavesti. Tekoči trak pri tem nemoteno teče naprej. Mrtva, pa tudi živa telesa pridejo v krop, zatem gredo v stroj za skubljenje in nazadnje se smodijo še nad plamenom.«[1]

Farme nesnic baterijske reje so prave mučilnice živali. V kletkah se na malem prostoru stiska po več kokoši, ki se ne morejo normalno gibati. Večina teh živali, ki jim sicer skrajšajo kljune, da zaradi hudega stresa ne poškodujejo druga druge, v svojem življenju ne vidi sončne svetlobe in ne ve, kaj je sveži zrak, kaj je pravi veter, ne ve, kaj je trava, dež, ne poznajo narave … Milijoni in milijoni kokoši vegetira tudi v sto in več meterskih halah, ponižane do konca. Mnoge ne zmorejo preživeti še tiste kratke življenjske dobe, ki jo od njih pričakuje človek, to je kakšno leto, v katerem morajo znesti približno 300 jajc, da dosežejo od človeka pričakovano »normo«. Več kot 300 milijonov jajc letno dajo v Sloveniji zasužnjene kokoši. Tudi to je prava podoba človeštva: neverjetna moralna nizkost. Za dobiček vse, pa tudi če je na drugi strani nedolžno in nemočno živo bitje. Zasužnjiti do konca. Podobno je v talni reji.

Ko kokoši niso več donosne, jih prodajo speciliziranim obratom, kjer jih predelajo v pašteto ali druge proizvode. V zahvalo za enoletno trpljenje pri dajanju jajc, ki so lastniku prinesle dobiček, jih na koncu pomorijo in predelajo. Neverjetno poniževanje živali. V kakšnem svetu živimo? Peklenskem ali rajskem? Nekateri bi radi prišli v raj preko trpljenja živali in njihovih trupel. Toda to ni mogoče.

Mogoče gre kokošim nesnicam v prosti reji nekoliko bolje, vendar so tudi tam samo stroji za jajca. Niso živa bitja s svojim dostojanstvom, temveč stvari z uporabno vrednostjo za zadovoljevanje človekovih nizkih strasti.

Čeprav vsi znanstveni izsledki kažejo, da kletke na počutje nesnic izredno slabo vplivajo, le-te še niso prepovedane. Grozote se nadaljujejo. Politiki gledajo stran. Ne zanima jih usoda nedolžnih živih bitij. Njihova vest je neizmerno krvava! Podobno je s kleriki. Tudi njihova vest je krvava. Za nemočna bitja, ki jih je ustvaril Bog, se ne borijo. Nasprotno, podpirajo njihovo bedo in genocid nad njimi.

Mogoče ne bi bilo slabo, da bi kakšen politik ali klerik preživel kakšen dan ali teden v baterijski kletki. Še bolje bi bilo, da bi to bila celotna vlada ali kakšna škofovska konferenca oz. kardinalski zbor s papežem na čelu. Tudi ne bi bilo slabo, ko bi se v kletki znašel kakšen potrošnik. Mogoče bi potem nehal kupovati jajca. Kar ne želiš, da ti ne storijo, ne stori ti njim.


[1]  Ne jejte mesa! Zakaj?, Univerzalno življenje, Ljubljana, 2006.

Print Friendly, PDF & Email
close

Naročite se na naše e-novice

close

Naročite se na naše e-novice