Cerkev ne priznava živalim nesmrtne duše
Cerkveni učitelj in sveti Tomaž Akvinski (1225 – 1274) je živalim odrekel dušo, kar je katastrofalno poslabšalo položaj živali.
Tomaž Akvinski pravi, da je samo človek sposoben določati svoja dejanja in je zato edino bitje, ki obstaja zavoljo sebe. Tista bitja, med nje uvršča tudi živali, ki zaradi odsotnosti razuma nimajo nadzora nad svojimi dejanji, pa morajo biti vodena s strani tistih, ki to sposobnost imajo. Živali so zato nekakšen instrumenti, ki jih vodi človek in kot taka ne obstajajo zavoljo sebe, ampak za uporabo človeku. Ta je kot racionalno bitje v univerzumu na najvišjem položaju, saj je narejen po božji podobi. Pravi še, da ni greh uporabljati stvari v namen, za katerega obstajajo. Red stvari je tak, da nepopolni obstajajo za popolne. Stvari kot rastline, ki komajda imajo življenje, obstajajo tako za živali kot za ljudi. Zaradi tega ni protizakonita človeška uporaba živali za dobro človeka, zakonito je jemati življenje živalim v korist človeka. Živali so tako izključene iz moralnega sistema Tomaža Akvinskega, saj med grehe šteje tiste, ki so storjeni zoper Boga, zoper samega sebe in proti svojemu bližnjemu. Grehov proti živalim ni in usmiljenje po prepričanju T. Akvinskega le-teh ne zajema. Živali razume kot sredstvo z moralnim statusom ničelne stopnje, oziroma kot stvari, ki obstajajo za človeka in ne zase. Vse to pa pomeni, da lahko človek počne z živalmi, kar hoče, saj ni greha proti živalim, te pa tudi niso objekt usmiljenja. Če sosed sosedu ubije žival, gre za škodo soseda, ne pa škodo sami živali. Lahko gre za greh do soseda, ne pa tudi do živali. Krutost do živali je za Tomaža Akvinskega neprimerna samo zaradi morebitnega trpljenja človeka in ne zaradi živali same.Odvračanje krutosti do živali je zgolj v funkciji odvračanja človeka od krutosti do soljudi.
Kasneje je Descartes (1596-1650), filozof in jezuitski učenec, sprejel to mnenje Tomaža Akvinskega ter živali določil za »stvari«. Živali nimajo duš, niso zmožne razmišljanja in ne čutijo bolečin, pravi. Živali je opredelil za mehanične robote, krike agonije pri nasilni smrti pa je upravičil z navadno refleksno reakcijo.
Nekateri teologi sicer govorijo, da imajo tudi živali dušo. Po njihovem je živalska duša samo del materialnega telesa in ni nekaj samostojnega, kar bi živelo tudi po telesni smrti živali, kot to po cerkvenem nauku velja za človekovo dušo. Zato živalska duša umre skupaj z materialnim telesom živali. Ko pride smrt, živali ni nikjer več, kar velja tudi za njeno dušo.
Satanska teorija Tomaža Akvinskega je močno vplivala na odnos ljudi do živali na celotnem zahodu. Pojmovanje večvrednosti človeka in s tem manjvrednosti živali je pripeljalo do vedno večjega izkoriščanja živali, katerega vrhunec doživljamo v tem času, ko se za prehrano ljudi in druge namene pobija letno desetine milijard kopenskih živali in tisoče milijard rib ter seveda tudi desetine milijonov prostoživečih živali. To pa strahotno uničuje ne samo živali, temveč tudi naravo in celotno družbo.
Postavi se vpašanje: ali tisti, ki drugim bitjem odreka nesmrtno dušo, sam ima takšno dušo?
