Cerkev preganja vegetarijance

Cerkveno preganjanje vegatarijancev

Cerkev pa ne vodi vojne samo proti živalim, temveč je skozi vso zgodovino preganjala vegetarijance.

Leta 112 je Plinij mlajši, guverner v maloazijski Bitiniji, poročal cesarju Trajanu, kako ravna z voditelji novega gibanja. Vprašal ga je, ali ravna pravilno. Veleposestniki so zahtevali smrtno kazen za voditelje novega gibanja, ker ljudje niso več kupovali ovac, templji so bili zaprti, ljudje pa ovac tudi niso več darovali. “Novi ljudje” da se shajajo dvakrat na dan, je pisal, zjutraj k petju in molitvi ter zvečer k skupni jedi. Če so sodišča pripravila obtožence, da so odstopili od skupne večerje, so jih potem izpustijo na prostost. Seveda, saj so postali spet “spametovani potrošniki” in s tem podpirali veleposestnike, trgovce, mesarje, klavce, bankirje, policijo, vojsko – vse to je bilo namreč na en ali drugi način povezano z mesojedstvom.

Dvesto let po tem, po zmagi cesarja Konstantina, je že prevladalo krščanstvo čisto drugačne vrste. Še v drugem stoletju je rimski odvetnik, kristjan Tertulijan, pisal, da “imajo že dve vrsti kristjanov: eni so taki, ki še vedno ne jedo mesa, drugi pa taki, ki se imajo za kristjane, čeprav jedo meso”. V tedanjih zapisih lahko sledimo, kako je rimska Cerkev vedno bolj prihajala pod oblast nasilnih mesojedcev, ki je skupine, živeče po Jezusovem in Pitagorovem nauku, vedno bolj žigosala kot krivoverce. Tako kot je pred tem država preganjala kristjane, ki so živeli vzdržno, tako je za časa Konstantina v imenu krščanstva preganjala Jezusove učence (!), dokler jih ni kot skupine popolnoma iztrebila, pobila in sežgala njihove knjige.

Dve leti po Konstantinovi zmagi je cerkveni zbor v Ancyri (današnja Ankara), torej približno tam, kjer je dvesto let prej Plinij ugotovil, da so ljudje prenehali jesti živali, celo izdal odredbo, po kateri so bili iz cerkvenega občestva izločeni vsi duhovniki in diakoni, ki niso hoteli jesti mesa. To se je zgodilo leta 314 in Cerkev takih odločitev v praksi ni nikdar spreminjala, čeprav je trulska sinoda leta 691 izobčila iz cerkve vse, ki uživajo kri, kot so že tedaj davnega leta 50 sklenili apostoli na prvem “cerkvenem” zboru.

Tako je v drugi polovici tretjega stoletja veliki grški filozof Porfirij med drugim poročal, da v Rimu obstajajo kristjani, ki pa da lahko jedo meso in pijejo alkohol. Ali niso vsi Rimljani počeli tega? Nikakor ne. Kdor je imel možnost, se izobraževal in bil član kakšne filozofske skupine, se je vsega tega vzdržal, saj začetek vsake modrosti je vzdržnost. Tudi cesar Julijan omenja v svojih spisih isto dejstvo, torej se je to dogajalo še v drugi polovici četrtega stoletja. O tem pa je v 18. stoletju pisal tudi filozof Voltaire.

Kot piše Carl Anders Skriver v svoji knjigi “Življenje Jezusa in prvi kristjani”, se ne da povedati, kako uničujoč boj se vodi 2000 let proti kristjanom, ki zagovarjajo vegetarijanstvo. Že od cesarja Konstantina v letu 325, ki je naredil katoliško cerkev za državno cerkev, se poroča, da tistim, ki se niso odpovedali vegetarijanskim “krivim učiteljem”, vlivajo tekoči svinec v grlo. Za na novo spreobrnjene v krščansko vero se je glasil del veroizpovedi, ki so jo morali izgovoriti pred vstopom v cerkev: »Preklinjam Nazarečane, trdovratneže, ki zanikajo, da je bila žrtvena postava dana od Mojzesa, in so vzdržni do hrane iz živih bitij«. Navezujoč se na to je srednjeveška inkvizicija obešala ljudi, ki so odklanjali, da bi ubijali živali – kot dokaz svoje pravovernosti je moral osumljeni npr. javno zaklati žival. Iz leta 1051 izvira poročilo, ki govori o smrtni kazni nad nekaj prakristjani, ki so odklonili, da bi zaklali kokoši in jih jedli. Filozofsko osnovo za preganjanje je postavil cerkveni učitelj Tomaž Akvinski, ki je dejal, da živali nimajo duše – prav tako tudi ženske. Cerkev je preganjala in pobijala celotne skupine ljudi, ki so živeli vegetarijansko. Zaobljubili so se, da ne bodo ubili nobene živali, ne jedli mesa in živeli samo od plodov. V 13. stoletju  je vojska v srednjeveški južni Franciji, duhovni vodja te vojske pa je bil papežev odposlanec, pobila približno 15.000 katarov, tako mož, žena in otrok. In ta papežev odposlanec je na vprašanje, kako naj pri pobijanju razlikujejo med heretiki in pravovernimi katoličani, odgovoril z enim najbolj zloglasnih stavkov vse cerkvene zgodovine: “Pobijte vse, Bog bo že prepoznal svoje!” Cerkev je iztrebila tudi druge vegetarijanske skupine, npr. bogomile in valdežane. Očitno od preganjanja oz. pobijanja živali do pobijanja ljudi ni velik korak.

Preganjanje se nadajuje tudi sedaj. Kardinal Giacomo Biffy je namreč razglasil vegetarijance za antikriste, podobno kot borce za živalske pravice, pacifiste in tiste, ki zagovarjajo dialog s pravoslavno ali anglikansko cerkvijo. Prekletstvo vegetarijancev ni preklicano in to je ena izmed podlag za nadaljnje cerkveno preganjanje vegetarijancev in veganov.Če bi politične razmere dovoljevale, bi cerkev zopet prižgala grmade in na njih sežigala vegetarijance in vegane. Kajti veganska prehrana ruši enega izmed temeljev katoliške cerkve, to je krvavo prehrano z živili živalskega izvora.

Print Friendly, PDF & Email
close

Naročite se na naše e-novice

close

Naročite se na naše e-novice