V Sloveniji in po svetu se vrstijo gozdni požari, ki so bolj ali manj posledica podnebnih sprememb. Julija 2022 je na slovenskem Krasu divjal obsežen gozdni požar, ki je uničil slabih 4000 hektarjev gozda. Podoben požar je divjal tudi preko meje na italijanski strani. Ta požara pa sta »palčka« proti požarom, ki divjajo drugod po svetu, npr. v Kaliforniji je požar uničil preko 20.000 hektarjev gozda.
Žrtev požarov je več, to niso samo ljudje in rastline, temveč tudi živali. Velike, male, najmanjše, tisoče, milijone jih umre zaradi požarov, če pa se rešijo, pa so lahko pod stresom ali celo poškodovane. Gozdni požari lahko zelo negativno vplivajo na biotsko raznovrstnost požarnega območja. Pred ognjenimi zublji se lahko rešijo le tiste živali, ki so sposobne hitrega umika, gre za zajce, lisice, sme, volkove, medvede, jelene, razne ptice … Vse druge živali so bolj ali manj obsojene na mučno in trpečo smrt. Bolj ogrožene so tudi živali z mladiči, saj so ti počasnejši. Ob tem seveda ni pozabiti strupenih plinov, ki ne škodijo samo ljudem, temveč tudi živalim. Če živali ne ubije ogenj, jih lahko strupeni plin.
Iztok Humar je 21. julija 2022 na svojem Facebook profilu zapisal: »Vse pač ne morejo ubežati hitrim in požrešnim ognjenim lovkam. Ne jočejo le šakali, ampak vsi sesalci, glodavci, plazilci, dvoživke, insekti, ptice. Krilo groze in trpljenja, ki jih preglasi prasketanje uničujočega ognja. Mnoge ptice še vedno gnezdijo in čuvajo svoja gnezda pred stihijo. Mnoge živali iščejo zavetje v vrhovih dreves – žal brez uspeha. Veliko jih žal ne more bežati hitreje od ognja … Za živali pa je ogenj prava apokalipsa, ples trpljenja in mučne smrti, za vse preživele pa izguba habitata …«[1] Kaj pa bo z živalmi, ki so uspele pobegniti na sosednja področja? Ne bodo se več mogla vrniti na svoj dom, saj je požgan. Na pogorišču ni več hrane, sence, skrivališč …
S svojim uničevanjem narave in ubijanjem živali je človek povzročil podnebne spremembe, katerih izraz so sedaj tudi gozdni požari. Ker so gozdni požari delo človeka, v bistvu ne gre za naravne nesreče, temveč nesreče, ki vzrok je napačno človekovo ravnanje. Čeprav ravnanje človeka ponavadi ni neposredni vzrok, da začne goreti, je on odgovoren za vse zlo, ki doleti živa bitja na ogroženih območjih: od rastlin in živali pa vse tja do mineralov oz. kamnin. Kajti tudi za te zadnje je požar velik stres, prinaša pa tudi poškodbe v njihovo strukturo.
Kar seješ, to žanješ, pravi ljudski pregovor in to je tudi zakonitost. Vse trpljenje živih bitij v nekem požaru pade na ramena človeka in ta bo to moral prenašati vse bolj kot podnebno katastrofo. In v njej bo vsak človek dobil tisto, kar je posejal. Za mnoge ljudi bo to hud pekel, za mnoge pa to je že!
________________
[1] https://www.facebook.com/iztok.humar (3.8.2022).
