Upravno sodišče je julija 2022 zavrnilo tožbo društva Alpe Adria Green zoper dovoljenje Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) za odstrel 222 medvedov in s tem dovolilo lovcem, da pobijejo to število medvedov, v koliko mnogih še niso. Sodba je presenetljiva, saj je sodišče še marca tega leta, ko je zadržalo izvršitev omenjenega dovoljenja, ocenilo, »da je v konkretnem primeru izkazana ne samo težka popravljivost škode, ampak celo nepopravljivost škode, kajti odstreljenih medvedov kot strogo zavarovane živalske vrste ne bo mogoče nadomestiti, pri čemer uboj vsake posamezne živali, ki je zavarovana na nacionalni in mednarodni ravni, pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo«. Ali sodba pomeni, da bodo lovci lahko, in to po »ukazu« državnega organa (MOP), povzročili nepopravljivo, neprecenljivo in nenadomestljivo škoda naravi in vrsti rjavega medveda, saj pomorjenih medvedov ne bo mogoče nadomestiti. Ali ne gre pri vsem tem za radikalno zamenjavo stališča sodišča? Če da, kaj je temu vzrok? Ali sodišče s svojo odločitvijo ne legalizira ubijanja in mučenja medvedov, torej nedolžnih čutečih bitij?
MOP je dovoljenje za odstrel oprl na strokovno mnenje zavoda za gozdove, ki se med drugim sklicuje na ekspertizo strokovnjakov z ljubljanske biotehniške fakultete, ki jo je pripravil dr. Klemen Jerina s sodelavci. To je zanimivo, ker spadajo pod zavod za gozdove tudi lovišča s posebnim namenom, kjer bodo glede na izdano dovoljenje, to pa se pri številu in lokaciji odvzema opira ravno na mnenje zavoda, pomorili več deset medvedov. Torej, ali si ni zavod za gozdove v bistvu sam sebi določil, koliko medvedov bo lahko pobil? Zanimivo je tudi to, da je vodilna oseba pri ekspertizi biotehnične dr. K. Jerina, ki je je istočasno tudi član strokovno-znanstvenega sveta pri lovski zvezi, pri čemer je bil v tej zadevi tudi zaslišan pred sodiščem. Član omenjenega sveta je tudi njegov sodelavec pri ekspertizi dr. B. Pokorny. Očitno sta oba lovca, mogoče pa je to še kdo drug, ki je sodeloval pri izdelavi ekspertize oz. strokovnega mnenja zavoda za gozdove. Ali bodo ti za »nagrado« lahko umorili kakšnega medveda in tako dobili medvedjo trofejo? Ali ne gre pri vsem tem za velik konflikt interesov? Če da, ali ni potem čudno, da je sodišče odločilo na takšni podlagi? Pa še nekaj: ali je lahko verodostojen tisti, ki podpira ali celo sam ubija živali, torej čuteča bitja? Mu je mogoče zaupati?
Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da brez z izpodbijanim dovoljenjem izrečenega ukrepa odstrela 222 osebkov rjavega medveda obstoji velika verjetnost, da bi prišlo do resne škode za javno varnost oziroma varnost ljudi, zlasti zaradi pojavljanja medveda v naseljih oziroma v njihovi neposredni bližini, in da bi prišlo do resne škode na živini oziroma drugih vrstah premoženja. Zanimivo je, da sodišče v sodbi sploh ne navaja nobenih konkretnih podatkov o višini škodi, ki so jo povzročili medvedje, pravtako ne navaja nobenih konkretnih dogodkov, v katerih so medvedje ogrožali ljudi. Sodba obsega samo pavšalne navedbe brez konkretnih številk oz. dogodkov. Ali je takšno sodbo sploh mogoče glede dejanskega stanja preizkusiti? Seveda se sodišču ni potrebno bati takšnega preizkusa, saj pritožba zoper to sodbo, ki je sicer smrtna obsodba medvedov, ni mogoča, kar je čudno, saj ustava določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe oz. drugega pravnega sredstva. Sicer bi bila mogoča bi bila revizija, ki pa ne obsega preizkusa dejanskega stanja in zato ni enakovredna pritožbi.
Sodišče v sodbi pravi, da je medvedov okoli 1000 in da številka iz leta v leto narašča. Da število medvedov z leti narašča, je logično, saj je vrsta rjavega medveda pod hudim lovskim pritiskom in pred njim se brani na ta način, da se rodi vedno več mladičev, vedno več jih preživi, samice pa so prej spolno zrele. To vedo tudi lovci in MOP, pa kljub temu vztrajajo vsakoletnem poboju medvedov. Ali je bilo sodišče seznanjeno s tem? Nekateri želijo imeti veliko število medvedov, predvsem lovci, ki jim poboj medvedov prinaša velike finančne koristi.
Neverjeten zdrs si je sodišče privoščilo z naslednjo navedbo: »28. Sodišče tudi ni moglo slediti pavšalni tožbeni trditvi, da „usmrtitev nekonfliktnih medvedov pomeni mučenje živali.“ Varstvo živali je ustavno varovana vrednota (četrti odstavek 72. člena Ustave) in pomeni vsebino ustavno dopustnega javnega interesa, ki lahko utemeljuje tudi posege v človekove in ustavne pravice (tretji odstavek 15. člena Ustave). Slovenski ustavni red ne zahteva, da bi živali uživale enako ustavno varstvo kot človeška bitja, zahteva pa njihovo varstvo. Ustava torej ne dovoljuje, da bi se živalim brez utemeljenega razloga povzročalo trpljenje, bolezen ali smrt ali da bi se živalim povzročalo trpljenje, ki se mu je mogoče brez večjih tehničnih težav in nesorazmernih stroškov izogniti.« Ustava določa samo to, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon, drugega pa ne. Da se ne sme brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti, določa Zakon o zaščiti živali in ne ustava. Vendar pa ni mogoče z zakonsko definicijo tolmačiti vsebino ustave. Velja ravno obratno: vsebina neke ustavne določbe določa vsebino zakona. Ob tem je seveda potrebno še pripomniti, da je zakon zelo zožal pojem mučenje, kot je to splošno znan, in to seveda v škodo živali, pa še nekaterim živalim je odvzel status živali in zato zanje še tisto malo zaščite, ko jo določa, ne velja.
