Vsako leto se ljudje, predvsem kristjani, v času božiča spominjajo rojstva Jezusa iz Nazareta. Mnogi verniki se za božič zberejo v svojih družinah in se veselijo Jezusovega rojstva. Miza se šibi od dobrot, med katerimi je tudi meso. Nekateri si zaželijo tudi vesele in srečne božične praznike. Ali je božič vesel in srečen praznik tudi za živali? Žal ne.
Za milijone in milijone živali je božič podobno kot velika noč čas neizmernega trpljenja, saj takrat pomnoženo, predvsem cerkveni kristjani, torej katoliki, protestanti in drugi biblijski »kristjani«, koljejo nedolžna živa bitja, ki jih potem kot dele trupla oz. mrhovine zaužijejo kot hrano. Koljejo jih, čeprav poznajo božjo zapoved Ne ubijaj. Ta je popolnoma jasna. Piše namreč Ne ubijaj in ne npr. Ne ubijaj ljudi, živali pa lahko kar jasno pomeni, da se ta zapoved nanaša tudi na živali. Praznovanje in veselje enih prinaša trpljenje in smrt drugim. Ne glede na jasnost omenjene zapovedi pa npr. katoliška cerkev v svojem katekizmu izrecno dovoljuje in podpira morjenje živali za prehrano. Pa ne samo to, podpira tudi morjenje živali za oblačila in lov ter v principu tudi za poskuse na živalih. Po eni strani cerkev podpira klanje živali, po drugi strani pa trdi, da je Bog ustvaril tudi živali. Cerkev torej podpira uničevanje tistega, kar je ustvaril Bog. Cerkev podpira uničevanje božjih stvaritev. Ali s tem ne deluje proti Bogu?
Katoliška cerkev celo trdi, da je človekova dolžnost, da uživa meso. To izhaja npr. iz dejstva, daje že v 6. stoletju našega štetja izobčila oz. preklela vegetarijance in vegane ter jih s tem poslala v pekel, kjer bodo, seveda po cerkvenem nauku, trpeli večne muke. Absurdno je, da bodo večno trpeli tisti, ki s svojim vegetarijanstvom oz. veganstvom rešujejo živalim življenja, torej življenja božjih stvaritev. Večno bodo trpeli tisti, ki se v tem pogledu etično obnašajo do živali, tisti pa, ki jih mučijo in ubijajo, pa bodo nagrajeni z nebesi. Na srečo je to samo cerkveni nauk. Realnost je drugačna, tisti, ki ubijajo ali mučijo živali bodo po zakonu vzroka in učinka doživeli tisto, kar so povzročili živalim, če se ne bodo pravočasno spreobrnili. Kar seješ, to žanješ, velja tudi za vernike.
Če bi danes Jezus, ki je sicer ljubil živali in se zanje bojeval na vsakem koraku, spet prišel na Zemljo, ali bi bil srečen in vesel, ko bi videl, da ob praznovanju njegovega rojstnega dne tečejo potoki krvi nedolžnih živih bitij – potoki krvi, ki jih z uživanjem mesa povzročajo tudi mnogi, ki se imenujejo kristjani? Ali bi se s tem strinjal ali pa bi takšno praznovanje svojega rojstnega dne zavrnil? Ali bi se Jezus strinjal s tem, da se koljejo bitja, ki jih je ustvaril njegov oče Bog Stvarnik? Ali bi se Jezus strinjal s tem, da se v njegovem imenu povzroča božjim bitjem grozljivo trpljenje? Bitjem, ki čutijo, občutijo, se veselijo, imajo svoje družine – so osebnosti z nesmrtno dušo, podobno kakor človek. Ali bi bil Jezus tiho ali pa bi spomnil tiste, ki se imenujejo kristjani, in seveda tudi druge, na peto božjo zapoved, ki se glasi Ne ubijaj in da ta velja tudi v odnosu do živali?
Ali kristjani ubijajo živali ali jih mučijo? Jezus iz Nazareta je rekel: kar ste storili najmanjšemu od mojih, ste storili meni. Ali ni imel v mislih tudi živali? Znan je njegov Govor na gori in del tega je tudi zlato pravilo: Kar ne želiš, da drugi storijo tebi, ne stori ti njim. To pravilo seveda velja to tudi v odnosu do živali in drugih delov narave. Kristjani sledijo pacifistu Jezusu in ne papežu, ki ukazuje svojim vernikom mučenje in morjenje božjih stvaritev, torej živali. In s tem zasmehuje Jezusa in Boga Stvarnika. Krvave roke od morjenja živali ima papež s svojimi katoliškimi verniki in ne kristjani.
